Kaj je res? Res je moje življenje

Roman Vinka Möderndorferja Druga preteklost je pisateljevo najambicioznejše prozno delo doslej.
Objavljeno
06. marec 2018 12.34
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Ko bralec zapusti 814 strani­ dolg roman, utegne ostati­ ­malce zmeden. Je za njim mojstrska epska pripoved o tragičnem polpretekliku na Slovenskem, celo »roman sprave«, kot ga v naslovu spremne besede označi Aljoša Harlamov? Ali pa literarno spretno napisana zgodba, ki kljub načelni odprtosti do »resnice«, ki ni »v enem samem tragičnem dogodku, ampak v spletu človeških ravnanj in okoliščin, ki so pripeljali do določenega dogodka«, vztraja pri eni sami?

Morda je na začetku dobro kaj reči o naslovu. Za kakšno ali katero drugo preteklost pravzaprav gre?

V motu h knjigi jo Möderndorfer dvoumno uvede takole: »Najprej se zdi, da je preteklost, potem se izkaže, da je druga preteklost.« Proti koncu romana pa, denimo, preberemo tole: »Zakon o denacionalizaciji je bil v večini svojih členov popravek zgodovine. Popravil naj bi preteklost in jo spremenil v drugo preteklost. [...] Vračanja družbe v pretekla razmerja so poskušala dokazati, da je bil zmagovalec v vojni nekdo drug.«

Ali je druga preteklost torej tista, ki naj bi bila vsiljena za nazaj, ki naj bi iz sedanjosti spreminjala resnico preteklosti? A katero resnico pravzaprav? In spet: »Druga preteklost nezadržno leze na plan in lega v naročja drugih, tretjih generacij,« komentira pripovedovalec proti koncu romana svojo lastno otroško izkušnjo naključne najdbe človeških kosti, nemih ostankov povojnih pobojev. Gre torej za vsaj dve preteklosti ene in iste preteklosti? Ni še konec: »Kaj je res? Kaj sploh je res? Res je moje življenje, ki sem ga živel in ki ga živim. To je res. Preteklost pa ni res.« Ali to pomeni, da je preteklost vedno samo individualna preteklost in njena resnica samo posameznikova resnica?

Družinska kronika

Preteklost, ki ni res, kolikor ni moje življenje, se v romanu konkretno razpotegne od začetka 20. stoletja, prek izteka njegove prve polovice, do danes, ko kot literarna snov pristane v roki prvoosebnega pripovedovalca. Prostor tega časa je slovenski, seveda znotraj vsakokratnih zgodovinskih državnih tvorb. Bolj natančno – čeprav se zgodba odvija v anonimni Dolini, je mogoče izluščiti, da gre za okolico Celja. V središču socialno in narodnostno tipizirano opisanega podeželskega okolja leži manjši kraj, ki mu skupaj z njegovo okolico sredi prve polovice preteklega stoletja dominirata dve družini.

Eichheini so Nemci oziroma Bavarci plemiškega rodu, veleposestniki in tovarnarji, lastniki žage in predelovalnice lesa. Novaki (torej tisti, ki so v preteklosti veljali za novince, novodošle v kraju) pa Slovenci, gostilničarji in župani. S poznejšo ostro oznako nemškutarji, z bolj milo pa pragmatiki, ki bi svet najraje videli kot večni srečni status quo. Obe družini imata nad prizoriščem in njegovimi prebivalci tako rekoč popolno oblast (obvladujeta tudi zapitega župnika), še toliko bolj, ko se na začetku tridesetih let poročita tovarnarjeva hči Marija in županov sin Mihael. Da njuna zgodba ne bo imela srečnega povojnega konca, ni težko uganiti.

Streljanje domačinov iz vasi Dane v Loški dolini na Križni gori, 31. julij 1942. Foto neznan, hrani MNZS


Moja zgodba, njegova zgodba

Pripovedovalec, v današnjih dneh sedeč na terasi hiše sredi stare Ljubljane, stopi v roman z naslednjimi besedami: »To zgodbo mi je povedal prijatelj. Nisem si je izmislil. Vendar sem takoj vedel, da je to moja zgodba.« Nekaj deset strani naprej se demantira: »In zakaj hočem povedati zgodbo, ki sploh ni moja, ki si je niti nisem sam izmislil?« Takšne metafikcijske »opombe«, posejane po romanu, imajo nalogo puščati bralca v negotovosti. Ne le o samem literarnem projektu, torej pisanju in nastajanju romana, ampak tudi o dejanski in literarni resničnosti dogodkov in likov, ki jih poganjajo. Povedano drugače: ko se poslovimo od romana, nismo čisto prepričani, ali smo bili priča literarni refleksiji usodne preteklosti, kot jo je konkretno naplavilo slovensko 20. stoletje, ali pa morda zgodbi o tem, kako naj se (slovenska) literatura sooča z vprašanji te preteklosti, ki odzvanjajo do današnjega dne. Seveda ni nepomembno, da je v središču te preteklost predvsem čas druge svetovne vojne z vsemi njenimi zaporedji – okupacijo, odporom proti okupatorju, revolucijo, kolaboracijo, državljansko vojno, povojnimi poboji in sprva totalitarnim, potem pa avtoritarnim družbenim sistemom, ki je vsemu sledil.

Avtobiografija romana

Druga preteklost je roman, ki ves čas pripoveduje o samem sebi – kako nastaja, zakaj nastaja, od kod črpa snov, s kakšnimi težavami se sooča. Prešteva odtipkane znake, besede, stavke, strani ... Prvoosebni pripovedovalec je tako obenem avtobiograf, ki ves čas bedi nad samim sabo, biograf romana in metaromanopisec, ki presprašuje smisel literature in literarnega početja nasploh. Ko pred bralcem razgrinja zgodbo o usodah v velike zgodovinske dogodke pahnjene družine, se brez zavor prelevi v scela distanciranega tretjeosebnega pripovedovalca, pa spet nazaj v komentirajočega vsevedneža, tako da od bralca zahteva neprestano čuječnost, kdo mu pravzaprav kdaj govori.

Pripoved preskakuje v času naprej in nazaj, iz vedenja sedanjosti razlaga preteklost, iz preteklosti napoveduje prihodnje dogodke in usodo likov, ponavlja opise istih dogodkov, niza zgodovinska dejstva, jih pedagoško razlaga in se opredeljuje do njih. Filozofira o tem in onem, predvsem o statusu resnice, aristotelovsko disputira o nalogah literature in presprašuje razsežnosti literarne resničnosti. Komentira zgodovino s primeri iz sedanjosti, nakazuje več možnosti razpleta, ustavlja in poganja dogodke, izpeljuje zgodbe iz arhivskih fotografij (kar malce spominja na Jančarjev roman In ljubezen tudi) in tako naprej. V tem smislu je to metaroman, ki je obenem tudi zgodovinski, vojni, kolektivni in ciklični roman ter družinska kronika, podložena z zakonitostmi postmodernističnega pisanja, esejizirane proze, semintja pa tudi edukativnega, mestoma teznega žurnalističnega komentiranja. A tudi v vsem tem je Möderndorfer vseskozi dvoumen. Bralec je namreč ves čas tako v središču izmišljene literarne pripovedi kot resničnih zgodovinskih dogodkov ter mestoma tudi njihovega ideološko jasno angažiranega komentiranja. Zaradi tega roman dopušča različna branja in interpretacije. Po drugi strani pa ravno ta »odprtost« roman tudi zapre.

Predvidljivi liki, briljantni opisi

Möderndorfer množico likov in njihovih interakcij spretno sestavlja v epsko fresko slovenskega polpreteklika. V nekaterih poglavjih tudi mojstrsko briljira tako v empatičnem kot dramaturškem stopnjevanju dogajanja, ki bralcu ne pusti dihati – med njimi je to denimo sekvenca, v kateri bo revni bajtarski otrok zaradi znatiželjnosti in po zaslugi lastne matere, služkinje pri nemškem tovarnarju, ponižan tako močno, da njegovih ran ne bo moglo zakrpati več nič na tem svetu.

A usode nekaterih romanesknih likov so nekako le preveč­ predvidljive. To je deloma posledica nekoliko preklišejsko stesanih glavnih protagonistov ter njihove očitne socialno, idejno in ideološko predstavniške funkcije­ v romanu. Izjema je s svojim skritim življenjem gotovo Novak mlajši, naslednik očeta – župana. Po drugi strani je Möderndorfer v opisih intime protagonistov in zlasti intimnih in erotičnih interakcij med njimi ter atmosfere dogajanja suveren in v detajlih briljanten.

Pozornosti vredno je tudi neprestano navajanje in ponavljanje časa. Pisatelj ves čas izpisuje letnice z besedami, kar malce korespondira s Tavčarjevo Visoško kroniko, v romanu pa s tem čas, do človeških usod nezainteresiranega in neprizanesljivega kronista protagonista, vzpostavlja kot avtonomno kategorijo. Zgodovina je tako neprizadeta poganjalka konkretnih človeških eksistenc. In tisto, kar je res, je le »moje življenje«.

Slovenski zgodovinski roman, ki je literarno reflektiral drugo svetovno vojno kot bržkone največji dogodek in obenem do danes neozdravljeno travmo slovenske zgodovine, ima bogato tradicijo. Pred letom 1991 na njene vrhove sodijo vsaj Med strahom in dolžnostjo (1967) Karla Grabeljška, Zapisnik (1973) Vladimirja Kavčiča, Menuet za kitaro (1975) Vitomila Zupana in Prišleki (1984) Lojzeta Kovačiča. Po njej To noč sem jo videl (2010) ter In ljubezen tudi (2017) Draga Jančarja, Poslednji deseti bratje (2012) Zorka Simčiča ter Angel pozabe (2012) Maje Haderlap. In kar se v tem kontekstu tiče Druge preteklosti – brez dvoma je to naj­ambicioznejše Möderndorferjevo prozno delo doslej, ki bi se moralo kljub letošnji močni konkurenci brez težav uvrstiti med pet nominirancev za kresnika.