Kajuhova pesmarica za današnjo rabo

Prve zbrane pesmi Karla­ ­Destovnika - Kajuha so izšle­ šele letos, v zelo primer­nem času praznovanja sedemdesete­ obletnice konca druge svetovne­ vojne in zmage nad fašizmom. Zasluge za izid ni mogoče pripisati kakšnemu ­državno podprtemu fondu ali ministrstvu za kulturo, še podjetnemu zasebnemu založniku­ ne, pač pa Knjižnici­ Velenje in njenem direktorju Vladu Vrbiču.

Urednik zbirke Vrbič ima precej izkušenj s pisanjem in izdajanjem zanimivih knjig s pričevanji o preteklosti in osebnostih Šaleške doline. O tem priča že naklada prvič pri nas v celoti v eni knjižni izdaji zbrane Kajuhove pesniške dediščine, ki vsebuje tudi šestnajst prvih objav, vsega pa je v njej 151 pesmi. Naklada je bila svojevrsten podvig. Sprva so naročili natis dva tisoč izvodov, a so že med tiskom povečali naklado na dva tisoč petsto knjižic v trdi vezavi.

Nekaj težav je imel tudi distributer. Ni hotel platnic v rdeči barvi. Zdaj so v zeleni, na naslovnici je grafika Franceta Miheliča po osnutku Branka Simčiča iz leta 1944 z rdečo peterokrako zvezdo. Zbrane pesmi Karla Destovnika - Kajuha so naprodaj za 8,50 evra.

Vlado Vrbič kot Šoštanjčan je osebno poznal Kajuhovo mater Marijo Vasle in tudi zato velenjska knjižnica hrani del pesnikove dediščine. Ni pa imel ambicij literarnozgodovinske presoje. Največ napora in vztrajnosti je vložil v kompletiranje Kajuhove še vedno po Sloveniji razmetane dediščine, s pomočjo Miklavža Komelja pa se je posvetil tudi presoji različic nekaterih pesmi in rekonstrukciji manj čitljivih rokopisov, kar vse je v zbirki ustrezno označeno in razloženo.

Tako celovitega Kajuha torej doslej še ni bilo. Začuda tudi po drugi vojni še dolgo ne. Kajuh je že v partizanih sam uredil zbirko 27 pesmi. Leta 1949 je Dušan Moravec uredil zbirko 63 pesmi. Skoraj v celoti pa je pesniško zapuščino, gre za 127 pesmi, leta 1966 v monografiji o Kajuhu objavil Emil Cesar. Dopolnjena ponatisa sta izšla leta 1971 in 1978, zatem je bilo Kajuha najti le še v antologijah in učbenikih.

Nekatere njegove pesmi so doslej ponarodele, večina pa ga pozna po vsaj dveh iz cikla ljubezenskih – Bosa pojdiva in Samo en cvet. Malo znano je, da je pesmi Na oknu (glej, obrazek bled) in V mraku gozda (ob tabornem gozdu) kot prepesnitvi napisal Mitja Ribičič, za bolj udaren učinek na partizanskih mitingih pa sta jima Matej Bor in Kajuh pripisala še po eno kitico ...

Partizan, ki se je smejal

Vrbič je o nastajanju zbirke povedal: »Delo je bilo dolgotrajno in naporno. Kolikor sem lahko ugotovil, je Kajuh napisal dva zvezka poezije, a enega ni več. Našli pa smo knjižico, ki jo je imel pri sebi, ko je bil le malo starejši od 21 let ustreljen na pragu Žlebnikove domačije v Zavodnjah nad rodnim Šoštanjem. Objavili smo vse in tudi petnajst pesmi iz njegove šoštanjske rokopisne dediščine.«

Vrbič je potrdil, kar je doslej veljalo kvečjemu za idealiziran spomin na pesnika, namreč, da je umrl z nasmehom: »Vera Hreščak je dva tedna po tistem, ko je Kajuh padel, opisala borbo XIV. divizije in njegovo smrt. Njeno pričevanje potrjuje originalni nemški zapisnik o spopadu v Belih Vodah. Orožnik Franc Černe, ki je ustrelil Kajuha, je zapisal, da je ubil partizana, ki se je smejal.«

Tudi prepisovanje pesmi iz Cesarjeve knjige ni bilo preprosto. V njej je veliko napak, tudi čisto tiskarskih, Moravec pa je pred njim Kajuhove pesmi razdelil na več in manj vredne. Zbrane pesmi nimajo takšnih ambicij. »To je Kajuhova pesmarica, z njo si želimo dati Kajuha med ljudi po dostopni ceni. Zaradi socialne stiske so časi prav primerni za novo spoznavanje s Kajuhom, ki ni bil samo lirični in revolucionarni pesnik, temveč tudi socialni. Začel je pesniti kot socialni pesnik, ko se je zaljubil, je pisal ljubezensko poezijo, temu pa je ob začetku vojne dodal še domovinsko pesem,« je pojasnil Vrbič.