Fabula: Kako upati v brezupnih časih

V časih, ko vodilni svetovni­ ­politiki grozijo z uporabo atomskega orožja ali ko se vrstijo podatki o apokaliptičnih razsežnostih človeškega izčrpavanja zemlje (da o vojnah in beguncih niti ne govorimo), se zdi beseda upanje precej ne­umestna.

A kot bo letos pokazal festival Fabula, ki postavlja­ v fokus prav upanje, je ta ­pojem v brezupnih časih več kot na mestu.

Kot vselej tudi letos program ­Fabule prinaša vrsto zvenečih imen, drznih književnih, teoretskih, filmskih in drugih intervencij. Osišče različnih literarnih glasov, teoretskih usmeritev in izdanih knjig je letos pojem upanja – teoretičarka Chantal Mouffe bo, denimo, na festivalu razmišljala o upanju za demokracijo danes.

Množico raznolikih perspektiv, ki jih bomo lahko spremljali na festivalu, morda najbolje uokvirja knjiga Upanje brez optimizma (te dni prihaja iz tiska pri Beletrini) Terryja Eagletona, enega zvezdniških gostov letošnjega festivala.

Kaj nam torej skuša posredovati irsko-britanski literarni teoretik in filozof, katolik in marksist skozi enig­matičen, če že ne paradoksalen naslov? Kako lahko upamo, ne da bi bili optimisti? Kako je lahko neizprosen kritik naše aktualne situacije poln upov na prihodnost? Zakaj bi sploh morali upati? Ali zakaj bi bilo z optimizmom kaj narobe?

Eagleton v svojem delu skrbno analizira pojem upanja; sprva v razmerju do optimizma, nato preveri njegovo rabo v religioznem, filozofskem in umetniškem diskurzu, se posveti pisanju Ernsta Blocha – filozofa upanja – in sklene knjigo s premislekom o tem, kako je lahko tudi neuspeh gibalo političnega gibanja ali nove politične vizije.

Terry Eagleton velja za eno največjih imen sodobne humanistične misli. Ta literarni teoretik, ki se je posvečal tako marksistični analizi literarne tradicije kot vprašanju smisla (na primer v uspešnici Smisel življenja), je zanimiv predvsem zato, ker vztraja pri radikalni levičarski poziciji kot predan katolik. Njegovo branje leposlovja ali pa kritika sodobnih popularnih ateistov, kot sta Richard Dawkins in Christopher Hitchens, se odvija prav znotraj teoretskega okvira, v katerem se krščanska teologija in marksistična vizija emancipacije ne izključujeta.

Terry Eagleton velja za eno največjih imen sodobne humanistične misli. Foto: Arhiv Beletrine

Za začetek ostra kritika

Takšno je tudi teoretsko oziroma­ svetovnonazorsko izhodišče­ njegove knjige Upanje brez optimizma.­ V tem delu namreč popularni avtor stavi prav na upanje, ki pa ni preprosto sen ali fantazija lepega, dobrega, urejenega sveta. Nasprotno, upanje je plodno ravno toliko, kolikor vzame v zakup politične, ekonomske, kulturne in druge probleme sodobnosti.

Optimizem je že načelno zgrešen, saj razloga za prepričanje, da bo šlo vse dobro, ne črpa iz faktov, iz dane situacije, ampak iz optimistične drže kot take (enako velja za pesimizem, ki prav tako najde razloge za črnogledost v svoji lastni perspektivi na svet). A obenem je optimizem tudi oblika konservativizma, je prepričan Eagleton, saj temelji na veri v status quo ali na viziji neizbežnosti uspeha oziroma na ideji večnega Napredka družb.

Ideja napredovanja, ki jo najdemo tako v krščanski teologiji odrešitve kot v srcu razsvetljenskega gibanja, ki predpostavlja postopno zgodovinsko napredovanje k boljši, srečnejši družbi, je po Eagle­tonu vsaj delno sporna. Če irsko-britanski teoretik po eni strani priznava civilizacijske dosežke in določene dokaze napredka (denimo odpravo suženjstva), je po drugi strani kritičen do ideje Napredka kot neke limite, h kateri se postopoma približuje civilizacija.

Kako meriti napredek?

Zadržan je tako do tehnološkega­ napredka, ki ni enoznačno dobrodošel, ampak navadno vsebuje tudi nevarne dimenzije – pomislimo le na atomsko bombo, genetski inženiring ipd. –, kot do političnih procesov opolnomočenja rasnih, spolnih in drugih manjšin. Tako, denimo, lahko odpravo suženjstva in rasne segregacije v ZDA vidimo kot znak napredovanja, a obenem ne smemo spregledati, da so temnopolti v ZDA še danes zapostavljena družbena manjšina, vsaj če pogledamo nekatere statistične podatke, na primer to, da je v zaporih šestkrat več temnopoltih kot belopoltih Američanov.

Podobno strogo – torej analitično – bi morali gledati tudi na druge »dokaze« napredka: naj so to statistični podatki o lakoti v sodobnem svetu (ta je manjša kot kdaj prej v zgodovini, a še vedno na stotine milijonov ljudi strada) ali dokazi, kako kapitalizem investira v inventivno misel; saj obstajajo tudi dokazi, da jo zavira.

Pomen zareze

Prav tako Eagleton (v polemiki z optimizmom) opozarja, da napredek ni stvar postopnega evolucijskega izboljševanja, ampak so zanj ključni prelomi, ki v določenem zgodovinskem trenutku priskrbijo novo perspektivo, potrebno za emancipacijo manjšin ali poravnavo krivic. V tem pomenu sta prelomna dogodka tako rojstvo Jezusa Kristusa kot Marxova kritika ekonomije 19. stoletja. To idejo zgodovinskega preloma kot ključnega pri razmišljanju o progresizmu poveže z mislijo Walterja Benjamina in njegovega mesijanskega časa kot odprtja novih možnosti.

Problem optimizma je torej v tem, da je nepremišljen, da ne vzame v zakup neprijetnih dejstev in družbenih resnic, ampak se zadovolji z lastno fantazijo o tem, kako bo še vse dobro. Če sta iluzija in sanjaštvo osnovana na zgrešeni subjektivni drži, se je prav tako napačno zateči v nasprotno pozicijo obupa in črnogledosti – tudi pozicija radikalnega pesimizma je lažna.

Upanje po Eagletonu temelji na drugačni logiki: ni prirojeno, ni instinktivno; nastaja v spregi med mišljenjem in željo. Upanje poleg tega zahteva sposobnost dojemanja časovne kontinuitete,­ sposobnost pričakovanja pa tudi domišljijo. Gibalo upanja je racionalno, celo kritično – predpostavlja namreč, da zagledamo situacijo v vsej grozi in katastrofalnosti. Toda kritična analiza stanja ni razlog za dokončno resig­nacijo, ampak prav za aktivacijo. Upanje je naposled način, da v takšni brezupni situaciji odpremo pogled na prihodnost in oblikujemo njeno pozitivno vizijo.

Plodna podlaga za alternativo

V razpravi se Eagleton sklicuje na zavidljivo število virov, tako literarnih kot filozofskih, tako antičnih kot najsodobnejših, in prepričljivo razvije tezo o prednosti upanja pred optimizmom. A njegov ključni prispevek je videti predvsem v tem, da levi politični opciji, danes izgubljeni v identitetnih vprašanjih in bojih, ponudi plodnejše politično izhodišče.

To, da situacija vzbuja skrb, ne pomeni, da ne moremo oblikovati politike, ki jo bo izboljšala. Za razliko od desnega populizma, ki navadno najde razloge za družbene probleme v neki obliki drugosti (Juda, migranta), je torej naloga levice, da upanje vzame resno in v kontekstu perečih, sistemskih problemov sodobnega sveta uzre možnost oblikovanja alternativne politike za prihodnost.