Kako živeti v neharmonični družbi

Znana teoretičarka Chantal Mouffe se v knjigi Agonistike sooči z različnimi levičarskimi projekti današnjega časa.

Objavljeno
19. julij 2016 13.04
Chantal Mouffe belgijska politična teoretičarka na obisku v Ljubljani 26.oktobra 2013.
Jela Krečič
Jela Krečič
Delo Agonistike (založba Maska, prevod Aleksandra Rekar) socialne filozofinje Chantal Mouffe, ki je s partnerjem Ernestom Laclauom v osemdesetih letih zaslovela s knjigo Hegemonija in socialistična strategija, se umešča med levičarska političnoteoretska dela, ki kritično analizirajo stanje neoliberalizma, ob tem pa poskušajo podati strategijo za družbene spremembe.

Njena teorija in refleksija sodobne politične situacije, ki se opira na marksizem, strukturalizem in dekonstrukcijo, se precej razlikuje od preostalih teoretikov na levici. Mouffe ne verjame v velike radikalne spremembe, na primer v idejo komunizma. Prav tako je kritična do teoretske smeri Jürgena Habermasa in njegove ideje racionalnega diskurza. Je proti univerzalizmu, ki predpostavlja racionalno in moralno superiornost zahodne modernosti. Namesto tega sama zagovarja pluralistični pristop.

Po drugi strani je kritična do politične vizije Antonia Negrija in Michaela Hardta, ki zagovarjata delovanja zunaj državnih in javnih ustanov ter nepokorščino avtoriteti. Prav tako ne verjame v prepričanje nekaterih levičarjev (med katere sodita tudi Negri in Hardt), da bodo protislovja obstoječega sistema sama pripeljala do njegovega konca in da bo tedaj napočil trenutek za nastop levice.

Njen teoretski premislek izhaja iz tega, da ni harmonične družbe in harmonične ureditve, saj sleherno družbo preganja notranji antagonizem, različna protislovja, ki jih imenuje tudi radikalna negativiteta. Misliti politično, kot se imenuje podnaslov knjige, pomeni prav to, da znamo prepoznati učinke in razsežnosti te negativitete. Skupaj s to negativiteto moramo misliti tudi pojem hegemonije, ki je drugo ime za razmerja moči, ki pa niso utemeljena v neki višji instanci ali univerzalni pravičnosti, pač pa so naključna. Kljub zavedanju, da je sodobna družba s prevladujočim neoliberalizmom problematična, Mouffe zastopa demokratično ureditev, in sicer se zavzema za agonistični pluralizem. Po njenem je glavna naloga demokracije ta, da priskrbi institucije, ki konflikte pretvarjajo v »agonistično« obliko, se pravi, da omogoča sobivanje različnosti (tekmecev, ne sovražnikov), a z zavedanjem inherentnega konflikta ali antagonizma med vpletenimi. Gre za ustvarjanje konfliktnega konsenza, kot to imenuje Mouffe, in za projekt t. i. radikalne demokracije.

Drugačen sistem ekvivalenc

Mouffe ne varčuje s kritikami na račun neoliberalizma, zavrača tako politiko kot ekspertno dejavnost za določena področja (še posebej ko pride do ekonomije in trga) kakor podrejenost kulture in kreativnih industrij diktatu kapitala. Mouffe svojo kritiko in poskuse oblikovanja alternative razgrne ob različnih izbranih aktualnih temah, kot so Evropska unija, nova družbena gibanja, prihodnja ureditev sveta in preverjanja emancipatornega, kritičnega potenciala v umetnosti in še posebej v umetniških institucijah. Če bi morali izluščiti, kaj sta osnovna vizija in ideja njene politične misli, je to prav ideja egalitarnosti. Ali: radikalna demokracija predpostavlja vzpostavitev »drugačnega sistema ekvivalenc«.

Aktivistična umetnost

To, kako razmišlja Mouffe, lahko lepo pokažemo na primeru njene analize umetnosti in umetniških institucij danes. Avtorica po eni strani ugotavlja, da je umetnost – podobno kot druge sfere življenja – postala del splošnega poblagovljenja, komercialna dejavnost s ciljem zaslužka. Pomemben del znanih muzejev danes je po njenem povsem podrejen logiki trga in delujejo kot zabaviščni parki. A po drugi strani je Mouffe prepričana, da kritična umetnost obstaja, da ima potenciale in da je lahko učinkovita.

Po njenem je umetnost sfera, ki omogoča, da uzremo določene probleme, ki so praviloma skriti ali zastrti. Najboljši primerki sodobne umetnosti – med te umešča skupino The Yes Men, znano po prevzemanju identitet velikih korporacij ali institucij ter izvajanju farsičnih projektov na tej podlagi – ne prinašajo sprememb kar sami na sebi, pač pa imajo predvsem to lastnost, da ljudi pripravijo do uvida, kaj so nevralgične točke oziroma rane v njihovi partikularni družbeni situaciji.

Prav tako je Mouffe prepričana, da poleg spektakelskih muzejev, namenjenih izključno proizvajanju dobička, obstajajo umetniške institucije druge vrste, ki svoje javno poslanstvo jemljejo resno. Njen glavni primer je Muzej sodobne umetnosti v Barceloni (Macba) pod vodstvom Manuela Borja-Villela, ki je lansiral vrsto izobraževalnih projektov, »prepojenih s kritično pedagogiko«. Ta naj bi omogočala alternativno razumevanje moderne umetnosti; muzej je poleg tega postal prostor za zapostavljene umetnike, se povezoval z različnimi družbenimi gibanji itd. Zanimivo je, da med uspešne muzejske modele Mouffe umešča tudi Moderno galerijo v Ljubljani, v kateri je po njenih besedah Zdenka Badovinac vzpostavila alternativno razumevanje vzhodne in zahodne umetnosti. Mouffe se zdi pomembno, da Badovinčeva ne poskuša antagonizmov spraviti pod nevtralen plašč raznovrstnosti, ampak jih celo poudarja. Z navezovanjem na lokalne institucije ustvarja alternativne pripovedi o umetnosti, ki je nastajala v različnih kontekstih. »Namen tega je bil lokalnim institucijam ponuditi priložnost za ustvarjanje znanja o lastni zgodovini, kar posredno spreminja globalni umetnostni sistem,« še zapiše.

Brez odgovorov na pomembna vprašanja

V Agonistikah (v njih je spremno besedo priobčil Peter Klepec) lahko cenimo predvsem to, da se prepričljivo sooči z nekaterimi priljubljenimi modeli političnih alternativ, kot je tista Negrija in Hardta. A če zna dobro zaznati zablode aktualnih levičarskih teorij, po drugi strani tudi sama ne odgovori na nekatera pomembna vprašanja.

Po eni strani je glasnica ideje, da zgodovine z neoliberalizmom ni konec in da je alternativa obstoječemu mogoča, po drugi strani pa edino možno politično emancipacijo vidi v radikaliziranih demokratičnih institucijah. Problem je torej v tem, da razlikuje med neoliberalizmom in demokratičnimi institucijami, kot da ti niso povezani med seboj in ne podpirajo drug drugega. Podobno naivno se zdi njeno zagotavljanje, da ni v krizi Evropa, ampak njeno neoliberalno utelešenje – kot da ni EU z vsemi, tudi dobrodošlimi institucijami in ukrepi hkrati ena od institucij neoliberalizma.