Tiskane izdaje
Kronosova žetev je po njenem intrigantnem prvencu Krst nad Triglavom (2001) drugi roman Mojce Kumerdej in ob izvrstnih zbirkah kratkih zgodb Fragma (2003) in Temna snov (2011) njena četrta in doslej najbolj suvereno izpisana prozna knjiga. V kontekstu sodobne slovenske literature bi ji zaradi izvirnosti, idejne kompleksnosti in jezikovne izvrstnosti težko našli primerjavo.
Čeprav je v nasprotju z njenimi prejšnjimi deli, ki so se večinoma sprehajala po temni strani sodobnega posameznika, Kronosova žetev umeščena v oddaljen čas reformacije in protireformacije na območju današnje Slovenije, sta njena struktura ter jezikovno in idejno ogrodje izrazito sodobna. Izpisana sta z vednostjo (verovanjem) današnjega časa, ki zre na vednost (verovanje) preteklosti. Pri tem roman v »dobri stari« postmodernistični maniri vključuje nekatera mitska mesta in motive poznejše slovenske literature ter duhovne in filozofske premise, kot jih je porodilo politično, versko, duhovno in umetniško razgibano obdobje renesanse.
Tudi zato je roman, ki opisuje središčni verski, s tem pa seveda za tisti čas tudi politični konflikt med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško usmerjeno habsburško monarhijo na območju notranjeavstrijskih dežel – obsegale so Koroško, Štajersko, Kranjsko in Goriško s Trstom –, samo pogojno tudi zgodovinski. Če že postavljamo oznake, bi lahko rekli, da je filozofsko zgodovinski roman. Zgodovina je namreč tu prej metafora nečesa scela abstraktnega ali pa vsaj neprestano na enak način se ponavljajočega, ki melje vse pred sabo, za sabo pa povsem hladno pušča le mrtve.
Takole pravi v romanu pragmatični protireformist, cinik in nihilist knezoškof Wolfgang protestantskemu grofu Frideriku Lambergu, ko ga pride opozorit na prihajajoče protiluteranske ukrepe: »Kdor verjame, da se človeštvo uči iz zgodovine, je strašansko naiven. Edino, kar se človeštvo v resnici nauči, je idiotsko ponavljanje prežvečenega stavka o zgodovini kot učiteljici človeštva, kar pa so le mokre sanje dobričin. Kot da bi se ljudje resnično želeli učiti in bi večini razmisleki in učenje povzročali večje ugodje od nizkotnih surovih strasti.«
Med hlapci in konvertiti
Obdobje reformacije in protireformacije, ki ga roman opisuje, časovno pa konkretizira v sklepna leta 16. stoletja do požiga luteranskih knjig decembra 1600 in januarja 1601 v Ljubljani oziroma mesecev, ki so sledili, je bilo za prihodnjo usodo slovenstva ključno – tako zaradi prvih knjig, po zaslugi protestantov napisanih in natisnjenih v slovenskem jeziku, kot zaradi v obdobju protireformacije pragmatične spreobrnitve večine luterancev v katolištvo, ki jih je obvarovala prodaje premoženja in izselitve. Velik kulturni pomen prvih slovenskih knjig za prihodnost slovenstva na eni strani in relativno nenasilna zmaga katolištva nad luteranci na drugi sta pozneje na Slovenskem oblikovala precej protisloven oziroma ambivalenten odnos do protestantizma, ki je bil izrazito polariziran na katoliško nasprotovanje in liberalno sprejemanje.
Pri tem je pomenljivo, da je v slovenskem kolektivnem spominu kljub temu to obdobje sorazmerno šibko prisotno. Če že, pa veliko bolj na ideološki kot idejni, duhovni in družbeni ravni. To se kaže tudi v literarni obdelavi tega obdobja, ki naj bi ga, kot piše Miran Hladnik v delu Slovenski zgodovinski roman, tematiziralo le 36 slovenskih proznih besedil, ki so bila v splošnem do protestantizma odklonilna.
Kar je, kar bilo je in kar bo
Kronosova žetev ne sopostavlja konkretnega zgodovinskega časa z današnjim. Nasprotno, čeprav se seveda vzporednice, še zlasti preganjanje drugače verujočih in mislečih, ponujajo same od sebe, poanta romana noče biti moralična ali pedagoška. Spet z besedami knezoškofa Wolfganga, ki ga ob koncu romana, ko je protireformacija že v polnem teku, na smrtni postelji obišče Friderik: »A ob tem se je zgodil zanimiv fenomen, ki ga zgodovinarji ne bodo zlahka pojasnili. Želel bi si biti navzoč, ko bodo pojasnjevali in razlagali, zakaj se deželni stanovi, ki so v resnici imeli izjemno moč, niso deželnemu knezu, nadvojvodi Ferdinandu, uprli.« Knezoškof si odgovori kar sam: »Deželni stanovi so gojili idejo o knezu kot očetu in o sebi kot o njegovih sinovih. In so popustili, se poklonili in ponižno vstali.«
To ni ravno spoštovanja vredna deenka, ki smo jo podedovali od prednikov in ki cankarjanskim hlapcem, »vnukom drhali in krvnikov«, dodaja vnuke konvertitov. Vendar pa pisateljica teh zgodovinskih dejstev ne izpostavlja zaradi njihove (ne)moralne vrednosti, značilne tudi za poznejša zgodovinska obdobja slovenstva, ampak jih prikaže kot univerzalni model človeškega ravnanja, ki mu gre tako graja kot empatija. To stori predvsem z distanco, ki jo napajajo lucidni, realno pesimistični cinizem in blagohotna ter pretanjena humor in ironija, s katerimi prizanesljivo opazuje svoj romaneskni svet in njegove protagoniste. Vse to so sicer odlike, ki zaznamujejo celoten pisateljičin dosedanji opus.
Krožna in linearna struktura
Kronosova žetev ima obenem krožno in linearno strukturo. Roman odpreta panoramski pogled na navidez idilično deželo, posejano z vasicami, nasajenimi v reber, cerkvenimi zvonovi in gozdovi, ter pogled na bogaboječe pa tudi vraževerne ljudi, ki to deželo naseljujejo. Ritem pripovedi je sprva počasno lenoben. Pripovedovalci so različni, od klasično vsevednega, ki se meša s prvoosebnim, prek kolektivnega pripovedovalca do notranjega monologa, odvisno od posamezne epizode, ki si pospešeno in vse hitreje sledijo druga za drugo do hitrosti centrifuge, ki se na koncu umiri in (srečno) zastane. Jezik je malce privzdignjen, mestoma namenoma starinski, a ves čas ostaja užitkarsko sodoben.
Epizode so zgrajene z različnimi pripovednimi orodji: z opisi ljudske mentalitete, ki se napaja iz praznoverja, neukosti in nezaupljivosti do vsega tujega, skorajda sokratskimi filozofskimi dialogi, uradnimi poročili oglejskega patriarha ali Tomaža Hrena svetemu sedežu o težavah in uspehih protireformacije, kronikami, intimnimi zapiski županovega pisarja, ki ga dvom o bogu pahne v eksistencialno praznino, luteransko pridigo, ki skuša vzdigniti ljudsko samozavest, ipd. Rdeča nit vseh teh vložkov, ki sestavijo sijajno živopisno literarizacijo politične, verske in duhovne, pa tudi čisto vsakodnevne pokrajine konca 16. stoletja na območju današnje Slovenije, je spraševanje o Bogu. Instance, o katerih je bilo v obdobju, ki ga roman obravnava, zelo nevarno dvomiti, je bil pa ta dvom že previdno zasidran v renesančno zavest.
Prespraševanje boga v romanu bega različne protagoniste, lotevajo se ga z različnih vidikov in ima zanje tudi različne posledice. In v tem seveda čas renesanse ni bil bistveno drugačen od današnjega časa. Bog morda obstaja, ali je res vsemogočen, pravičen, dober in človeku spoznavljiv in dojemljiv, pa se zdi kot Pascalova stava.
Romana ne poganja osrednji protagonist. Še najbliže mu je protireformistični knezoškof Wolfgang, človek brez vere, ki ugleda eksistencialni nič. A ta ga v nasprotju z županovim pisarjem Miklavžem Nikolajem Paulinom, njegovim antipodom, ne vrže v brezno melanholije, eksistencialne tesnobe, groze zgolj niča oziroma tistega, čemur se je pozneje reklo svetobolje, ampak ga podžge v demoničnosti in zlu. Je sprevrženi hedonist, pedofil in pragmatični makiavelist, ki vodi pregon luterancev in ljudstvu v poduk in strah spravlja na grmade nedolžne ljudi. Ženske predvsem.
Nekje med pisarjem in knezoškofom je grof Friderik, privrženec luterancev, ki se mu Wolfgang in njegove metode sicer upirajo, a zoper njih ni sposoben storiti ničesar. Vsekakor pa je eden osrednjih protagonistov tudi brezimni ljudski oziroma kolektivni jaz, ki se spopada z vprašanji boga skladno s svojo neukostjo, vraževerjem in praznoverjem, predvsem pa je sposoben hitre amnezije in selektivnega spomina, ki mu omogoča ustvarjanje lastne, sebi ustrezajoče resničnosti.
Literarna sinkopa
Pogostejša pojma oziroma sintagmi, uporabljeni v romanu, sta sinkopa in sinkopirani ritem. Sinkopa je tako glasbeni kot medicinski pojem. V glasbi označuje prenos poudarka s težke na lahko dobo, učinek tega pa je ustvarjanje posebne napetosti in poživitve ritmičnega dogajanja v glasbi. Ritmična zgradba Kronosove žetve je lep primer literarne uporabe sinkope. Izmenjujoč resne in lahkotnejše, humornejše tone ustvari izrazito slikovit roman, ki nagovarja oddaljeni čas z današnjega in nasprotno, s tem pa mu uspe spodnesti bralčevo gotovost o tem, ali se je znašel na koncu 16. stoletja brzeč po pokrajini z modernim avtomobilom ali v 21. stoletju sedeč v počasni kočiji. Po drugi strani sinkopa v medicini pomeni omedlevico, nenadno kratkotrajno nezavest. Prebivalci Kronosove žetve imajo z omedlevicami, metaforično mišljeno, seveda, kar nekaj težav. Ko bi se morali uriti v disciplini mišljenja in glede tega, kaj je prav in ne, slediti svojemu najglobljemu instinktu, se raje prepustijo varni omedlevici anonimne večinske kolektivne zavesti, ki, kot vemo, tudi danes raje miži, kot gleda svet okoli sebe z odprtimi očmi.
Neprestana zmuzljivost, občutek, da smo se znašli v povsem znanem nam svetu, pa čeprav nas od njega ločijo štiri stoletja, je eden od presežkov Kronosove žetve. Napaja se iz razumevanja moči, ki jo imajo posameznikove in kolektivne fantazije, iluzije, utvare in prevare nad našim dojemanjem resničnosti in našim delovanjem. Ta moč ni danes, čeprav se imamo za pametnejše, nič manjša, kot je bila. A o vsem tem, pravi na pragu smrti knezoškof Wolfgang, »naj sodi zgodovina. Pa ne bo. Zgodovina ne bo kaj dosti sodila. Bolj ko bodo ti dogodki oddaljeni, bolj jih bo le hladno razumsko popisala. Nihče ne čuti sočutja do žrtev, ki so preminile pred več kot tremi generacijami.« Žetev časa je za vse enaka.
Če sem ob oceni romana Figa napisala, da utegne Goranu Vojnoviću prihodnje leto prinesti tretjega kresnika, je k temu zdaj treba dodati, da ima v Kronosovi žetvi več kot resnega tekmeca. Oba sta izšla pri založbi Beletrina.
