Katarza kot udarec v pleksus

Risoroman: Intimni dnevnik karikaturista Luza, ki je zamudil na usodni sestanek časopisa Charlie Hebdo.

Objavljeno
26. september 2016 17.28
Janez Markeš
Janez Markeš
Ko človek doživi smrt, posebej­ če jo preživi, se v njem zgodi­ nekaj neizbrisljivega. Luz je svojo Katarzo začel s tole Kingovo mislijo: »Življenje je neusmiljeno, Danny. Svet nam noče nič slabega, a tudi nič dobrega. Požvižga se na našo usodo.«

To si je Luz dopovedoval, ko ga je zapustila risba, in ta je odšla istega dne kot peščica dragih prijateljev. Poslej Luz in risba ne bosta nikoli­ več ista, kot sta bila. Da bi se na novo srečala, je Luz narisal zgodbo o ponovnem srečanju dveh prijateljev, »katerih poti bi se bili nekega dne skorajda za vedno razšli«.

Od strelov do Genovefke

Bilo je 7. januarja 2015. Francoskega karikaturista in striparja Rénalda Luzierja je policija natančno zaslišala, kaj je videl v tistih usodnih minutah. Tistega dne, natanko na svoj rojstni dan, je zamudil na delo pri satiričnem tedniku Charlie­ Hebdo, pri katerem je bil eden od urednikov, tako rekoč stebrov časopisa. V naslednjih mesecih bo dojel, kako posebno je bilo njegovo rojstnodnevno darilo: življenje, preživetje v morilskem masakru, ki so ga v njegovem uredništvu uprizorili islamski teroristi. Vsi njegovi sodelavci in prijatelji so bili mrtvi. Travma, ki jo je doživel, je bila neopisljiva, toda on jo je narisal.

Na začetku je bil ... Eros in Tanatos. V redakcijo je zamudil zaradi seksa z ženo, zaradi solz ekstaze, je zapisal, ki so sledile jutranjemu spolnemu dogajanju. Ko se je približeval redakciji in iskal izgovore,­ ker je spet zamudil v službo, je slišal streljanje iz kalašnikovk, in takrat še ni vedel, da je ostal brez sodelavcev in prijateljev. V Katarzi je narisal črne, zombijem podobne like in te si morate ogledati. Potem se je javila Genovefka, Luzova kepa v želodcu. Kot prisilna vojaška uprava je zasedla vse njegove življenjske funkcije: v srce se je zapičila kot žalost in žalovanje, v glavo kot preplašenost, paranoja in senca, ki mu je poslej sledila, kamorkoli je šel. V konice prstov se je naselila kot strah pred prihodnostjo in praznim listom papirja, postala je »elefantiza njegovih strahov«, nabuhlost njegovih melanholij, postala je helij njegove jeze in Michelinova maskota zbeganosti. V toliko slikicah je narisal, kaj ga je zajelo, in pred enim od že kar psihedeličnih slikovnih poglavij je zapisal, da je zabredel v »neobvladljivo sranje«.

Prišle in obstale so temne misli. Dodelili so mu telesno stražo. Če se je premaknil z leve na desno, in to je narisal v vsej slikovitosti, so se z njim premaknili varnostniki. V postelji z drago se je videl kot kastrata, čigar eksplozivnost je prevzela varnostnikova pištola. Ko se je sklonil nad mizo, da bi risal, je z rokami in glavo pred varnostniki skril vsebino, saj jo je imel za intimno. Ko je sedel na stranišču, tako je videti na slikici, mu je bilo že vseeno. Potem jim je pobegnil in oni so tekli za njim. Našel je svojega idealnega bralca, toda nikoli si ga ni predstavljal v trenirki. Prvo svobodo je izgubil s strahom, drugo s tistimi, ki so ga varovali.

Javnost se mu je zagnusila

Katarza, so zapisali izdajatelji knjige (Založba VigeVageKnjige), je intimni dnevnik striparja Luza, je neprecenljiv dokument časa in edinstven pogled na teroristične dogodke, ki so spremenili svet, kakršnega smo spoznali. Luz v katarzi­ zdaj kriči, zdaj šepeta, lahko je nežen, že kar boleče intimen, potem je ogorčen, podivjan, ironičen, jezen. V predstavitvi govorijo o srhljivi moči surove risbe, ki se ne, ali pa zelo redko, posveča detajlom, olepševanju: to ni polikano delo, je udarec v pleksus, in natanko to se mu je onega dne (na rojstni dan) zgodilo.

Knjiga se uvršča v žanr risoromana in pravzaprav pomeni avtorjevo samoterapijo in njen opis oziroma oris hkrati. Ko so ga kriminalisti vprašali, kaj in koga je videl, ko je vstopil v redakcijo, je začel risati krogce ob krogcih, dva po dva, izbuljene oči, iz katerih so zrasle noge, nekakšen plankton, preoblečen v uplahnjeno meduzo. Na stotine teh možicljev je narisal. Bilo mu je v nadlego. Tako je doživljal tudi tiskovne konference, odnose z javnostmi. Junaško je narisal, kako si vtika mikrofon novinarjev v zadnjico, toda že na naslednji strani ga spet preganjajo v burke preoblečeni teroristi. Potem v virtualnem dialogu neprepričljivo prepričuje muslimanske teroriste, da je pravzaprav to bila židovska zarota. To bi namreč razumel.

In spet se je vse podrlo, ker sta terorista tudi to vzela za žalitev. Ne onadva ne Genovefka mu niso dali miru. Potem se je skušal umiriti v erotičnih prizorih svoje ženske, pa ni šlo. Prišel je trenutek, ko je narisal, kako je polil tinto, in na papirju je nastala packa. Prikazal se mu je pravoverni musliman in ga obtožil, da je spet narisal Mohameda. Videli boste, kako je v packo na papirju in v prizor – ne da bi ga narisal in ne da bi ga videli – vstopil Sigmund Freud in kako se je stari musliman tega ustrašil.

Toda Luzovim travmam in stiskam s strani na stran ni videti konca. »Nekaj ti moram povedati,« je zapisal in travme so se spet in spet ponovile. Potem se je pogovarjal z žensko. Bilo je poglavje Čik pavza. »Pogrešam najino nekdanjo lahkotnost,« je rekel in končalo se je brez besed in z izginjajočo in uparjajočo se sliko. Na koncu nista vedela, o čem sta govorila. Toda to je precej jasno, mar ne?

Z neobveznim čečkanjem

Sence in strahovi, si lahko predstavljate, se nadaljujejo in ni jim videti konca. Luz se spopada z njimi po vseh klasičnih filmskih načelih Charlieja Chaplina. S stolom tepe sence, ki so pravzaprav njegove lastne, pred njimi zapira okna in vrata, te pa pridejo skoznje, kadar hočejo in kadar on noče. Množijo se po potrebi in končno vse skupaj spomni na film Ghost (Duh), ko bo ljubezen do ženske začela premagovati duhove in z njimi povezane strahove. Pred tem se bo moral otresti vampirjev, ki se imenujejo dobronamerni ljudje, otresti se bo moral neurij, v katerih je obrnil glavo navzgor, da bi pil vodo. Otresti ogromnih svinčnikov, volkodlakov, in spet se bo moral pogovoriti z Genovefko. Ob grobu prijatelja je dojel, da se bo poslej lahko pogovarjal le še sam s sabo in svojo Genovefko.

Dan pred obletnico rojstnega dne je bil pri psihoterapevtki. Nekaj sta počebljala, nisem prav dobro razumel, kaj je hotel povedati. On tudi ne. Toda potem je prišel dan D plus eno leto. Ženska mu je zapela tisti Happy birthday to you in nato sta se ljubila. Potem se je stuširal in rekel: »P....! Že eno uro zamujam.« Vprašala ga je, kaj si bo tokrat izmislil za izgovor.

»Ljubim te, da mi bo srce eksplodiralo,« ji je rekel, potem je šel in jo poklical iz službe, da tam neki tipi streljajo s kalašnikovkami. Svet se je zavrtel nazaj in spet kakor da smo na začetku, ko je risal tiste dvooke uplahnjenim spužvam podobne možice. Pokazal jih je svoji ženski in rekla je: »Poglej, tile tvoji možički imajo še vedno osupel pogled, ampak zdaj vsi razen enega hodijo. Ne ždijo več nemočno v realnosti, premaknili so se naprej. Kot ti, ljubi, kot midva.« Vzel jo je v naročje in ji rekel: »In če bi midva naredila enega možička, ki hodi?« Ona je odgovorila: »Ali pa ženičko ...« In on je zaključil: »Lahko bi začela s čisto neobveznim čečkanjem ...«