Kdo je Charlie ali zamolčana resnica o Evropi

Pri založbi *cf je izšla knjiga­ Kdo je Charlie? francoskega­ družboslovca Emmanuela ­Todda. Polemični esej išče odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo s Francijo, republiko, ki je utemeljena na egalitarizmu, zdaj pa se eden od treh stebrov republike ruši. Nadomešča ga islamofobija.

Ko je francoski zgodovinar, antropolog, demograf in sociolog Emmanuel Todd 11. januarja 2015 spremljal manifestacijo v podporo satiričnemu časniku Charlie Hebdo, ki se je zgodila štiri dni po masakru v uredništvu, je v sebi začutil globoko nelagodje. Kaj se je zgodilo s Francijo, da milijoni ljudi nosijo v rokah napis »Jaz sem Charlie«?

Če se na manifestaciji v podporo satiričnemu časopisu, čigar sodelavci so obležali pod kroglami skrajnežev, zbere celotna francoska in evropska politična elita, ljudstvo pa ploska policistom in treplja po ramenih agente tajne službe, je to zadosten razlog, da se stripovski oblaček napolni z velikimi vprašaji. Kdo so ljudje, ki so 11. januarja 2015 podprli časopis, ki ga Emmanuel Todd zaradi sistematičnega skrunjenja simbolov manjšinske veroizpovedi ne ceni? Kakšne družbene silnice obvladujejo Francijo, da je pomemben del skupnosti posvojil implicitno geslo: »Jaz sem Charlie, sem Francoz, imam pravico in celo dolžnost, da skrunim islam drugih, pa tudi svoj katolicizem«? Todd sicer ni goreč privrženec politične korektnosti, zaradi katere bi zavračal pravico do skrunitve. A v tem vidi nekakšno nevzgojenost, saj se mu upodabljanje preroka manjšinske veroizpovedi ne zdi primerno, če muslimane to prizadene.

Kako se je Todd lotil iskanja odgovora na vprašanje »Kdo je Charlie«? Kot empirični analitik je vzel za osnovo 95 francoskih departmajev in vnesel na zemljevid podatke, kolikšen delež prebivalstva je januarja 2015 demonstriral v podporo časniku Charlie Hebdo. Potem je nanašal na zemljevid nove in nove plasti. Departmaje je obarval glede na odnos do egalitarizma, ene izmed treh temeljnih vrednot republikanske Francije, glede na sedanje in zgodovinske volilne rezultate, referendumske rezultate, odnos do katolicizma, razredno strukturo itd.

Ob tem je ugotovil, da je bil delež protestnikov občutno nižji v predelih, kjer živi večji delež delavstva, višji pa v mestih, kjer živi veliko vodilnih, višjih intelektualnih poklicev. Hkrati je ugotovil, da je delež protestnikov neobičajno visok, denimo, v Lyonu, mestu z močnim katoliškim ozadjem, ter nizek v Marseillu, sekulariziranem mestu.

Vzporedno s kartografijo Francije, ki zaznava politične, razredne, verske in antropološke razloge za islamofobijo, Todd ponudi metodološko natančno, a hkrati presenetljivo analizo francoskih muslimanov. Ugotovi, da so se v Franciji živeči muslimani v relativno kratkem času močno asimilirali in se prek mešanih zakonov globoko integrirali v francosko skupnost. Še bolj presenetljiva je z empiričnimi podatki podkrepljena teza, da so francoski muslimani zaradi antropološkega ozadja naklonjeni egalitarizmu kot eni izmed treh temeljnih republikanskih vrednot, hkrati pa prepričljivo dokumentira, kako se je francoska socialistična stranka odmaknila od vrednote egalitarizma in s tem dopustila, da to vrednoto posvoji skrajno desna Nacionalna fronta.

Kaj je povzročilo radikalizacijo?

A vendarle – kaj je sprožilo radikalizacijo dela francoskih muslimanov? Ko Todd analizira ravnanje francoskih oblasti, je neprizanesljiv. Opozori, da je francoska oblast v ambiciji, da bi v Siriji padel Asadov režim, podpirala sile, iz katerih je pozneje nastala Islamska država. Hkrati se francoska mladina ni rekrutirala v Islamsko državo zaradi verske gorečnosti; mladi francoski muslimani se ne razlikujejo bistveno od pripadnikov drugih veroizpovedi. Procesi sekularizacije so značilni tudi za francoske muslimane. Radikalizacija mladih muslimanov ima razredno ozadje. Tako kot znaten del francoske mladine je tudi muslimanska mladina brez perspektive. Če francoski vladajoči blok mladim implicitno svetuje, naj si poiščejo službo v perspektivni tujini, ta namig ni šel mimo mladih muslimanov: perspektivo so uzrli v vrstah Islamske države.

Četudi Toddov esej temelji na metodološki in podatkovni strogosti, se avtor že v uvodu odreče ambiciji, da bi pisal suhoparen akademski tekst. In prav to je morda največja vrlina Toddovega besedila. Pri postavljanju hipotez je drzen, hipoteze so na videz vratolomne, a jih empirični podatki potrjujejo. Tekoče napisan esej je Maja Breznik izvrstno prevedla v slovenščino. V velikem finalu pa Todd še enkrat dokaže, kako smiselno je, če znanstvena analiza pripelje tudi do političnih poant. Todd preigra dva scenarija. Prva možnost, ki jo ima Francija, je konfrontacija s francoskimi muslimani. Druga možnost je sprava z islamom, ki pa je možna, če se Francija vrne k izvornim načelom republike. Todd, sicer intelektualec judovskega rodu, je absolutno naklonjen spravi.