Tiskane izdaje
Srečujemo jih na plemiških portretih in izklesanih nagrobnikih, ob katerih nas bolj kot oni sami zanimajo avtorji teh slikarskih ali kiparskih del, nekoč so krojili usode ljudi in dogodke, ki so pristali v historičnih arhivih. Z njimi se je soočil dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU, avtor monumentalnega, še nastajajočega pregleda genealogij tukajšnjih plemiških rodbin. Zbirke Plemiške rodbine na Slovenskem.
Zbirko v izdaji Viharnika je leta 2010 uvedla knjiga Blagoslovljeni in prekleti, 1. del: plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, katere soavtor je bil Mariano Rugále, sledile so druge, ki so segle vse globlje v čas, v bolj odmaknjena stoletja.
Letos je prišla do prvega dela 16. stoletja z izbranimi genealogijami rodbin, ki so se v tukajšnjih deželah uveljavile ali, denimo, dosegle kranjsko deželanstvo pred petimi stoletji, v izseku zgodovine, ki je po eni strani z izumrtji linij Goriških in Celjskih grofov ter vzporednim vzponom Habsburžanov prinesel poenotenje slovenskih dežel v okviru habsburških dednih dežel, po drugi pa usoden razkol med katoličani in protestanti ter stalno grožnjo z jugovzhoda, vdore Turkov ter stalno vpetost plemstva v defenzivne ali ofenzivne boje.
Rezultat tega sta bili tudi izselitev ali razširitev nekaterih hrvaških plemiških rodbin z matičnega območja in njihov vstop v tukajšnjo modrokrvno zgodovino. Denimo rodbin Ursini-Blagaj, Gusič, Lenkovič ali Jurič, ki jim je posvečena marsikatera stran aktualne knjige, v celoti pa ta sledi genealogijam petnajstih rodbin, zlasti tistih na področju Kranjske, njihovi uveljavitvi in napredovanju po družbeni lestvici. Med njimi so rodbine Barbo pl. Waxenstein, Dienersperg, Engelhaus, Fürnpfeil pl. Pfeilheimb, Kosler, Rasp in druge.
Če je dr. Preinfalk, poznavalec tukajšnjih plemiških genealogij, heraldike in diplomatike, med plemstvom v 17. stoletju že našel zgodbe modrokrvnih s slovenskimi koreninami, denimo kakega Oblaka, ki je postal plemeniti Wolkensperg, tega v 16. stoletju še ne zaznaš. Koncept knjig je sicer, da so v posamezno uvrščene tiste rodbine, ki so se v izbranem stoletju uveljavile v slovenskem prostoru, njihove sorodstvene linije pa so – če medtem seveda niso izumrle – predstavljene tudi v nadaljnjih stoletjih, do aktualne sodobnosti.
Posebna pozornost je posvečena razvoju rodbinskih grbov in pravilom, ki so veljala ob njihovem oblikovanju, ter kdaj seveda tudi manipulacijam, če je kdo hotel v svojem pedigreju doseči častivrednejši odtenek modrine v krvi.
Od »rumene jožefce«
Dvakrat je ovdovel, nadloge pa sta mu v času, ko so bile poroke predmet ekonomije, družbenega vzpona in skrbi za nadaljevanje družinske, beri moške linije, priskrbela tudi sin edinec in hči. Prvi z nedobrodošlo nevesto, ki je bila nedobrodošla, ker se je njen pradedek rodil še kot neplemič, zaradi česar je uporniškega sina – zaman – zatožil Mariji Tereziji, ki z zagotavljanjem cesarskega potomstva seveda ni imela težav, saj je rodila šestnajst otrok. A je moral naposled popustiti.
Zakon njegove hčere se je znašel celo pred sodniki. Komaj šestnajstletno so jo poročili z grofom Blagajem, a je hitro zahtevala ločitev, saj grof ni izpolnjeval posteljnih obveznosti. Sodišče ji je prisluhnilo in v drugem zakonu z grofom Auerspergom je povila sedmerico otrok.
Mnogo kasnejši Jožef Anton iz iste linije, sin Jožefa Emanuela, ki je kot politik v času naraščajočih slovensko-nemških trenj v 19. stoletju izrazito zagovarjal Slovence, pa je, denimo, še leta 1904 vztrajal pri srednjeveških plemiških običajih. Nekega nasprotnika iz katoliške stranke je zaradi žalitve na eni izmed sej pozval na dvoboj, o čemer so hvaležno poročali vsi časopisi. Dvoboja sicer ni bilo in oba sta živela še vrsto let.
Izrazit podpornik Slovencev in slovenščine je bil tudi grof Rihard iz rodbine Ursini-Blagaj, ki je leta 1808 s poroko z Antonijo iz rodbine Billichgrätz, baje je bila lepotica, zagospodaril na graščini v Polhovem Gradcu. Zelo se je zavzemal za rabo slovenščine in je po poročanju Novic tudi gosposki izročal spise v slovenščini. Ko so mu tak spis nekoč zaradi tega vrnili, je »naš blagi rodoljub« vzrojil in sporočil gosposki, da »če se v enem tednu stvar ne opravi, naučil bo on dotičnega uradnika, kako ima spolnovati svoje dolžnosti«.
Rihard, ki je bil tudi zavzet botanik, še danes ostaja na Polhograjskem in se med marcem in majem »razcveta« po tamkajšnjem hribovju ter še kje med Italijo in Balkanom. Po njem se namreč imenuje blagajev volčin. 20. maja 1837 mu je neki kmet prinesel »rumeno jožefco«, kakor se je tedaj imenovala rožica z dišečimi belo-rumenimi cvetovi, sam pa jo je poslal botaniku Henriku Freyerju v deželni muzej v Ljubljani. Ta jo je zatem kot prvi natančno opisal in poimenoval po njem. Po latinsko Daphne blagayana.
Usodni ogenj in voda
Izrazit nepodpornik slovenščine v času protestantov je bil, denimo, v 16. stoletju Sigismund grof Thurn Valsassina, eden glavnih krivcev, da so leta 1590 na Bledu prijeli slovenskega protestantskega pridigarja Petra Kupljenika in ga v času papeža Klemna VIII. pet let zatem sežgali na grmadi na rimskem Campu dei Fiori. Na istem trgu, kjer je papeška država le pet let zatem, v času istega pontifikata, na enak način ugonobila Giordana Bruna, nakar je njegove ostanke odvrgla v Tibero. Kupljenik je grofa pred smrtjo preklel, in to uspešno. Že nekaj let zatem je utonil ob prečkanju Soče.
Drugi so živeli srečneje in ustvarili uspešno kariero. Že kmalu zatem, leta 1614, je v Škofjo Loko prispel komaj 21-letni Korbinjan iz rodbine Fürnpfeil pl. Pfeilheimn z izvorom v Freisingu. Ob zavzemanju za čim uspešnejši preboj v lokalno družbeno smetano se je odločil za poroko z lokalno vdovo, ki je bila tedaj stara že blizu štirideset let, pri čemer se je s poroko mudilo.
Vdova je Korbinjanovega prvorojenca, prav tako krščenega za Korbinjana, rodila že tri mesece zatem, njenega pokojnega moža pa mladi očka ni nasledil le v spalnici, ampak tudi na dobro plačanem mestu loškega protipisarja, zadolženega za vodenje dohodkov in izdatkov loške gospoščine.
Kdo drug je namesto do zakonskega stanu in moških potomcev prišel do ječe in izgnanstva. Ko je leta 1652 Sigmund iz rodbine Gusič pojezdil proti Gradcu, blizu katerega ga je, tega se je nadejal, čakala nevesta Justina, ga je ta kar na cesti odslovila in odpovedala poroko. Potegnil je pištolo in jo ustrelil, ranil v desno roko, s čimer si je prislužil leto dni graške ječe in »za vse večne čase« izgon iz dednih dežel. Nekaj let kasneje je njegov oče prosil za pomilostitev in v prošnji med drugim navedel, da verolomna nevesta tako ali tako ni bila iz stare plemiške družine.
V knjigi najdeš tudi podrobnost iz korespondence med (nekdanjima) plemiškima zakoncema. Ko se je Ana Marija iz rodbine Gregorijanec, ki je bila hrvaškega izvora, v 17. stoletju drugič poročila z Ivanom Marčinkom, jo je prvi mož Peter grof Erdődy v pismu, napisanem leta 1637 v hrvaščini, zmerjal s kurbo in ji celo fizično grozil.
A če ljubezni ne odkriješ v partnerju, jo lahko drugje. Plemenito Barbaro iz rodbine Dienersperg, ki so ji dnevi tekli na Blagovni pri Šentjurju v drugi polovici 18. in prvi 19. stoletja, so okoličani še dolgo pomnili kot čudakinjo, ki je prirejala pogrebe za svoje hišne ljubljenčke. Opici, ki je nesrečno poginila v grajskem parku, je postavila celo opičjo piramido.
