Tiskane izdaje
Prejšnji teden je prišla na sedež Slovenskega centra PEN iz Norveške vest, da je 4. julija zvečer v bolnišnici v Oslu umrl Kjell Olaf Jensen, dober prijatelj slovenskega PEN, pisateljskega društva in Slovenije. Bil je še dosti več kot to.
Kjell Olaf je bil od leta 2003, ko je bil izvoljen, štiri mandatne dobe podpredsednik Odbora pisateljev za mir pri Mednarodnem odboru PEN; bil je dejaven sodelavec odbora, ki je nastal na pobudo slovenskih delegatov PEN na svetovnem kongresu 1986 v Luganu in od tedaj kot eden izmed komitejev Mednarodnega odbora PEN deluje s svojega sedeža pri Slovenskem centru PEN.
Olafov odhod ni bil presenečenje. Ko je prihajal na konference na Bled, je bil že opazno bolan. Še zmeraj ga vidim, kako ga je izčrpavala in mu jemala zrak že najmanjša, najblažja vzpetina. Vendar je njegovo slovo udarec usode, ki da zaradi posebno dragocene bližnje osebe, izjemne osebnosti, kruto občutiti bolečo praznino, ko iztrga človeka, ki je bil do konca občudujoče in celostno predan sočuti do sočloveka, zelo konkretno do trpečega pisatelja ali pisateljice, avtorja, ki je preganjan ali celo smrtno ogrožen prav zaradi svoje pisateljske poklicanosti.
Kjell Olaf Jensen, pisatelj, kritik, prevajalec, vrsto let predsednik Norveškega Pena, ostaja v spominu ne le nam, slovenskim pisateljem, prijateljem, ki smo nepreklicno spoštovali tega redkobesednega, a s tehtnimi predlogi, skromno, bolj tiho, kot mimogrede – kot da niso pričevanje iz izjemnih izkušenj in plod silovite zavzetosti –, nemalokrat tudi s humorjem izrečenimi pripombami; v spominu bo ostajal do smrti nekaj stotinam, najbrž že tisočim, ki jih je rešil dejanske smrti: pisatelje, pesnike, novinarje, pričevalce nasilja, rešil z zamislijo mest zatočišč in z neposrednim ustanavljanjem teh zatočišč.
Teh mest zatočišč, prvo je ustanovil na Norveškem, zdaj jih je tam že več, po svetu pa jih je zdaj že nekaj čez 50 – 38. je po vključitvi v Mednarodno mrežo begunskih zatočišč (ICORN) z dostojnim stanovanjem in bivanjsko pomočjo postalo mesto zatočišče Ljubljana.
Mednarodni odbor pisatelji za mir ostaja povezan z humanistično zavzetostjo Kjella Olafa Jensena. Tudi njegova energija in osebnost sta pritegovali nacionalne penovske organizacije po svetu, da so se pridruževale Mirovnemu komiteju v Sloveniji kot članice – leta 2000 je imel 16 članic, 2006. jih je bilo 37.
Prvič so se v tem odboru po mnogih poskusih začeli pogovarjati palestinski in izraelski pisatelji. Na blejskem mednarodnem srečanju penovskih organizacij, ki so bila in so še zmeraj tudi delovna srečanja članic mednarodnega Odbora pisateljev za mir, je bilo zasnovanih – tudi s pomočjo Olafa – veliko protestnih besedil.
Takšno je bilo na primer tisto proti vojni v Čečeniji z zelo aktivnim prispevkom ruskih pisateljev, pa proti zatiranju kulture Ujgurov, bridko pričevanje pisateljice Berivan Doski o nasilju nad kurdskimi rojaki, pismo protesta, naslovljeno turškemu predsedniku Ecevitu zaradi preganjanja turških pisateljev, novinarjev, pismo neposredne podpore Kofiju Ananu ob njegovem nastopu v OZN proti vojaškemu napadu na Irak ... Še in še in skoraj nikdar brez vsaj pobliska Jensenovih očal, nasmeška tega nordijskega protestanta, modreca, asketa, ki je imel rad duhovit humor, a bil varčen s smehom, saj mu je ogrožal mirni napor dihanja.
Z mrkostjo, kar jezo me je presenetil le enkrat, ko je neki izraelski pisatelj ob govoru palestinske pesnice in mirovne aktivistke Hanah Awwad vstal in zapustil dvorano.
Presenetil me je tudi v novici pridanem poročilu prijatelja, ki je bil ob tebi, ne da bi vedel, na predvečer smrti, tvoj stavek: »Veliko izkušenj z bolnišnicami sem imel, a tokrat sem izkusil dve novi. Ena je umiranje. Druga je pitje kave skozi slamico.« Prvo je zelo značilno tvoje mirno postavljanje dejstev. Pri drugem sem privzdignil obrvi, kot si jih ti, prijatelj, stari bojevnik Kjell Olaf, kadar sem naročil drugo, tretjo kavo.
Oba pa sva jih, ko je Komite pisateljev za mir leta 2005 po balkanskih vojnah pa čečenski, afganistanski, iraški in še kakšnimi nasilji nad življenji in svobodno besedo želel sklicati v Aleksandriji srečanje – pobuda je bila tvoja – najuglednejših 40–50 mislecev, svetovnih osebnosti. Posvet o hudi, grozeči civilizacijski krizi vsega bližnjevzhodnega področja, te zibelke kulture, naj bi vodil generalni sekretar ZN Kofi Anan.
Nikakor se ni posrečilo uskladiti datumov delovnega srečanja pravzaprav maloštevilnih svetovnih mislecev. Pa sva nanj vabila v imenu svetovno ugledne mednarodne organizacije. Dobršen in nepozaben del tega ugleda Odbora pisateljev za mir Mednarodnega PEN pri Slovenskem centru PEN si prispeval ti, Kjell Olaf Jensen, norveški pisatelj in Človek. Hvala.
