Tiskane izdaje
Sežiganje knjig ni samo cenzuriranje in zatiranje disidentskih in heretičnih misli, v sebi ima še veliko globlji pomen. Filozof in politični teoretik John Milton je v svojem znamenitem zagovoru svobode govora, Areopagitica, leta 1644 zapisal: »Tisti, ki ubije človeka, ubije misleče bitje. Tisti, ki ubije knjigo, ubije razum sam.«
Zgodovina požiganja knjig je tako dolga in obširna, da je nemogoče popisati vsa tovrstna barbarska dejanja. Najbolj značilno je, da so jih sežigajo diktatorji, ki želijo zatreti opozicijske misli, ali verski fanatiki, ki divje branijo svoje dogme.
Ponavadi se odvija v javnosti, saj je tudi jasna demonstracija moči požigalca. Požiganje knjig pogosto spremljajo vojna, terorizem, etnično čišenje, genocidi in druge oblike masovnega uničenja ljudi in kulture. In zakaj ravno ogenj in ne druge oblike uničevanja knjig? Metoda je učinkovita in hitra ter ima tudi zelo jasno simbolno sporočilo.
Najbolj znani požigi skozi zgodovino
Enega prvih znanih požigov je zagrešil kitajski cesar Qin leta 213 pred Kristusom. Sežgal je vse zgodovinske in filozofske knjige, ki niso izhajale iz province Qin, med drugim konfucijske, taoistične ter zgodovinske knjige. Tri leta kasneje je sežgal še 1000 učenjakov. Leta 1193 so muslimanski vdiralci požgali knjižnico v indijski Nalandi, ki je hranila številne dragocene budistične spise. S tem so uspeli zatreti budizem v Indiji. Stari Grki in Rimljani so sežigali judovske in krščanske spise.
Leta 1240 je v Parizu gorel Talmud in drugi judovski spisi. Španska inkvizicija je leta 1499 sežgala 5000 arabskih rokopisov, španski konkvistadorji pa so leta 1562 sežgali vse svete spise Majev. V obdobju okrog 1640 so v katoliških delih Nemčije v plamenih končali Lutrovi prevodi Biblije, sežigi protestantskih knjig so se dogajali tudi kasneje. Komunisti v Sovjetski zvezi so med letoma 1920 in 1930 sežigali dekadentne zahodnjaške knjige, komunistične knjige pa so v McCarthyjevem obdobju sežigali v ZDA.
Zelo znan požig se je zgodil 10. maja 1933, ki so ga izvedli nacisti ob spremljavi 40 tisoč glave množice na Opernplatzu, sedaj Bebelplatzu v Berlinu. Med petjem, igranjem glasbe, zaklinjanjem so ljudje opazovali, kako esesovci požigajo 25 tisoč knjig, ki so jih razglasili za nenemške. Med tistimi, katerih knjige so gorele, je bil tudi veliki nemški pesnik Heinrich Heine, ki je stoletje prej, leta 1821, v igri Almansor zapisal: »Tam, kjer sežigajo knjige, bodo na koncu goreli ljudje.«
Sežig v Berlinu je spremljal govor nemškega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa, ki je dejal, da se je »končala era ekstremnega judovskega intelektualizma ... hudoben duh preteklosti je po njegovem potrebno prepustiti ognjenim zubljem ...«
Leta 1946 so iranske sile porazile avtonomno kurdsko oblast in požgale vse knjige v kurskem jeziku, leta 1956 so v ZDA požgali več kupov knjig psihoanalitika Wilhelma Reicha z naslovom The Sexual Revolution.
Leta 1988 so v različnih britanskih mestih sežigali Satanske stihe Salmana Rushdieja, leta 2001 Harryja Potterja v ZDA, leta 2006 v Rimu Da Vincijevo šifro, leta 2011 je pastor Terry Jones na Floridi požgal 200 izvodov Korana.
Sežigi knjižnic
Knjižnice so gorele praktično v vsaki vojni. Znamenito knjižnico v Aleksandriji je v prvem stoletju pred Kristusom požgal Julij Cezar, v ognju pa so končala dragocena originalna dela Platona, Aristotla in drugih velikih mislecev.
Leta 1800 so Britanci s 3000 knjigami iz Kongresne knjižnice v Washingtonu podkurili Kapitol. Med prvo svetovno vojno so nemški vojaki požgali knjižnico v mestu Louvain, ki je hranila znamenite renesančne in gotske tekste. Japonci so med drugo svetovno vojno sistematično požigali knjižnice na okupiranih področjih, recimo na Kitajskem. Nemci so požgali vseh 14 knjižnic v okupirani Varšavi, to delo pa je odpravila posebna vojaška enota, zadolžena samo za požige, z imenom Verbrennungskommandos.
Leta 1973 je knjige sežigal Pinochetov režim v Čilu. Mladićeva vojska je z bombandiranjem leta 1992 v Sarajevu izvala požar v Narodni in univezitetni knjižnici, Vijećnici. V njej je bilo med 1,5 milijona knjigami tudi 150 tisoč redkih rokopisov. Ljudje so poskušali knjige reševati in nekateri so pri tem izgubili življenje. Leta 2003 med iraško vojno je prišlo do požiga več knjižnic v Bagdadu. Islamski ekstremisti so leta 2013 požgali na tisoče dragocenih rokopisov o zgodovini subsaharske Afrike v malijskem Timbuktuju. Lani pa so centralno knjižnico v Mosulu v Siriji požgali pripadniki ISISa.
Kresovi v Sloveniji
Knjige so večkrat gorele tudi v Sloveniji. Decembra 1600 v času protireformacije so pred Mestno hišo v Ljubljani sežgali 11 vozov knjig, potem pa januarja 1601 še tri vozove reformacijskih knjig – skupaj približno 2000 prvih slovenskih knjig.
Spošno prepričanje je, da je knjige dala sežgati Katoliška cerkev oziroma škof Tomaž Hren, raziskovalec Luka Vidmar pa poudarja, da je bila to deželna verska komisija, ki je uveljavljala politiko nadvojvode Ferdinanda. Sežigali so knjige, ki niso bile v skladu z versko politiko vladarja Notranje Avstrije in so bile zato v njegovih deželah prepovedane …, od slovenskih protestantik so bile ogrožene predvsem knjige Primoža Trubarja, ki je bil edini od slovenskih avtorjev poimensko omenjen na cerkvenem indeksu prepovedanih knjig, piše Jože Dežman.
Erotika je pesniška zbirka Ivana Cankarja, ki je prvič izšla marca 1899 pri založniku Bambergu, drugič pa je izšla leta 1902. Prvo izdajo Erotike so zaradi neprimerne tematike uničili. Pokupil jo je in dal sežgati ljubljanski škof Jeglič.
Slovenske knjige so množično požigali fašisti in nacisti med okupacijo pred in med drugo svetovno vojno, po njej pa je komunistična oblast nezaželene knjige držala v bunkerju, vozila v razrez ali kako drugače onemogočala.
Pred nedavnim so protestniki pred Kučanovo hišo v ljubljanskih Murglah poskušali zažgati Repetovo knjigo Prvi predsednik. Šlo je za pripadnike facebook skupine Zveza slovenskih domoljubov. Milana Kučana v času njihovega prihoda ni bilo, je pa pred protestnike stopila njegova žena Štefka Kučan in jim ponudila čaj.
Izjave o sežigu Repetove knjige
Mitja Čander: Tako kot mi ni vseč uničevanje knjig v imenu poslovnih razlogov – zmanjševanje zalog – tako mi seveda tudi ni blizu njihovo sežiganje v imenu politike ali ideologije. Tako za optimizacijo poslovanja kot za podajanje političnih sporočil je potrebno najti druge načine. Sicer nam utegne tako ali drugačno uničevanje knjig zlesti pod kožo kot nekaj lahkotnega, samoumevnega.
Evald Flisar: V nasprotju z nekaterimi kolegi v slovenskem PEN-u in DSP vidim v bizarnem poskusu sežiga Repetove knjige o Milanu Kučanu predvsem klovnovski dogodek, saj dotičnih požigalskih gospodov nihče, ki premore dovolj zdrave pameti, ne more jemati resno, tako kot jih ni vzela resno niti soproga našega nekdanjega predsednika.
Teža, ki jo (ne)dogodku pripisujejo mediji in nekateri dušebrižniki, je po mojih izkušnjah (dvajset let sem živel z mnogo hujšimi monty-pytonovski cirkusi v zreli demokraciji Velike Britanije) pretirana, saj razpihuje natanko tisto, kar obsoja. Prezrimo to neumnost, je moj nasvet. Če se ponovi, pa seveda nimamo izbire, saj bi potem bilo očitno, da je sponzorirana in groteska bi postala nevarnost ne le za obstoj države, ampak tudi naroda (in ne pozabimo, da je narod tisočkrat pomembnejši od države).
Božo Repe: Rad bi verjel, da gre za majhno skupino prenapetežev brez kulture in z nizko samopodobo. Če pa stvari postavite v širši kontekst vsega, kar je bilo o Kučanu, o knjigi in o meni v nekaterih medijih napisano (da anonimnih spletnih zapisov niti ne omenjam) in če analizirate, po katerih medijskih kanalih se je širila informacija o napovedanem požigu knjige, se za tem kažejo kar jasni obrisi politike, ki temelju na izključevanju, obračunavanju z drugače mislečimi in na nekakšnem permanentnem ustvarjanju izrednih razmer v družbi.
Aleš Debeljak: Poskus zažiga knjige Boža Repeta razumem kot obliko nedopustnega sovražnega govora, kjer namesto besed spregovorijo plameni. Zgodovinsko prosluli primeri zažiganja knjig so praviloma vselej moralno zavrženi.
Zgodili so se v družbenem okolju nestrpnosti in nasilnosti, bodisi v klerikalizmu bodisi v nacizmu, kjer ni bilo več političnih nasprotnikov, le še sovražniki. S tega vidika je treba to zavrženo dejanje odločno zavrniti, čeprav bi ga nekateri radi odpravili kot pobalinstvo. Simbolično dejanje namreč pogosto tlakuje pot stvarnemu, iz zgodovine pa vemo, da so tam, kjer so zažigali knjige, prešli tudi na zažiganje ljudi.
Boris A. Novak: Sežiganje knjig je sramotno in zavrženo dejanje. Požig knjige zgodovinarja Boža Repeta je brutalno razbil iluzijo, da to barbarstvo sodi v mračno ropotarnico preteklosti.
7. januarja 2016 sem poslal Okrožnemu državnemu tožilstvu RS vprašanje, ali namerava sprožiti kazenski pregon v zvezi s požigom Repetove knjige, 13. januarja sem prejel odgovor, ki ga je podpisala gospa Tamara Gregorčič, višja državna tožilka, vodja tega tožilstva: »Obveščamo vas, da smo pregledali vse vpisnike na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in trenutno predmetne zadeve ne beležimo.Vašo vlogo smo zato dodelili v obravnavanje pristojnemu državnemu tožilcu.«
Lahko sicer razumem, da si pred leti sestavljalci slovenske Ustave in kazenskega zakonika niti najmanj niso mogli predstavljati, da bo v demokratični Sloveniji kdo še sežigal knjige in da zato to primitivno nasilje ni pravno sankcionirano. Na razpolago je pa veliko drugih členov kazenskega zakonika, ki pridejo v poštev. Kot državljan in podpredsednik Mednarodnega PEN-a, svetovne pisateljske organizacije, zahtevam kaznovanje krivcev, preden sežiganje knjig postane normalen inventar našega družbenega in kulturnega življenja.
