Tiskane izdaje
Množična grobišča vzbujajo nelagodje in sprožajo neprijetna vprašanja. Martin Pollack odgovarja nanja na svež in za tukajšnje loge vse prej kot običajen način: presegajoč verske, ideološke, nacionalne in druge plotove, predvsem pa brez pravičniško privzdignjenega moraličnega prsta, uperjenega v drugega.
Avstrijski pisatelj, publicist in prevajalec iz poljščine Martin Pollack slovenskemu bralcu ni neznan. Pred desetletjem je v slovenščini izšla njegova knjiga Smrt v bunkerju, v kateri je popisal življenje in smrt svojega očeta, dr. Gerharda Basta, fanatičnega nacista, gestapovca in poveljnika enote SS, ki je med drugo svetovno vojno izvajala likvidacije Judov na Poljskem in Slovaškem.
Tokrat je v prevodu Aleša Učakarja pred nami njegov esej Kontaminirane pokrajine, ki predstavlja refleksijo in sintezo avtorjevega večdesetletnega kontinuiranega ukvarjanja s polpreteklo zgodovino srednje in vzhodne Evrope.
Pollack je na poseben način povezan s Slovenijo: njegovi sorodniki po očetovi strani, skoraj brez izjeme nacisti in antisemiti, so pred preselitvijo v avstrijski Amstetten živeli v Laškem in Kočevju, njegova stara teta Paulina, ki edina ni bila prežeta z velikonemštvom in se je poročila s Slovencem, pa je umrla v taborišču, ki je prvih nekaj povojnih mesecev delovalo v gradu Hrastovec.
Brezkrajno pokopališče
Izhodišče knjige je spoznanje, ki je Pollacka, nekdanjega dopisnika tednika Spiegel z Dunaja in iz Varšave, spreletelo že »pred davnim časom«, kot piše. Natančneje, med zbiranjem gradiva za reportažo z delovnim naslovom Zadnji Judje v Ukrajini. V tej vzhodnoevropski deželi so med holokavstom pobili okoli 1,6 milijona Judov. Po vojni je velika večina preživelih pograbila prvo priložnost, ki se jim je ponudila, in se za vselej izselila na Zahod.
Tisti redki Judje, ki so ostali, kot na primer Haim Brandler iz Peremišljanov, so mu pripovedovali: »Mi v Ukrajini živimo na velikanskem pokopališču, naši mrtvi ležijo vsepovsod. V gozdovih, na travnikih in poljih, ob poteh in cestah, po vrtovih. Morda tudi v mojem vrtu leži nekaj mrličev, kdo ve? Kjerkoli boš začel kopati po zemlji, boš zadel na kakšne kosti, večinoma judovske kosti.«
Srednja in vzhodna Evropa, o kateri pripoveduje in razmišlja Pollack, je kontinent množičnih grobišč. Je celina, na kateri vsepovprek ležijo nepokopani mrtveci, ljudje brez imena, groba in spomina, žrtve koncentracijskih taborišč, medvojnih in povojnih eksekucij. Grobišča se raztezajo od Baltika na severu do Kočevskega roga na jugu in trajno »kontaminirajo« pokrajino, katere del so.
Kraji, kot so Babji Jar (Ukrajina), Katinski gozd (Rusija), Kurapati (Belorusija), Biķernieki (Latvija), Huda jama ali Ponarski gozd (Litva), se »ne morejo več otresti spomina na tisto, kar se je tam zgodilo, nikoli več se ne more tja vrniti normalno življenje. Tam ni mogoče graditi počitniških hišic, hotelov, zabavišč in golfišč. Ti kraji so za vedno stigmatizirani.«
Dodaten, zlovešč pomen
»Kontaminacija«, izguba nedolžnosti in neomadeževanosti, ni prizadela samo najbolj razvpitih morišč in grobišč, temveč prizadene sleherno pokrajino, za katero se – kljub videzu prvinskosti, nedolžnosti in idiličnosti, s katerim nas skoraj vedno očara – naknadno izkaže, da v svojih nedrjih nosi zakopane skrivnosti. Nasilni dogodki, kot so množične ustrelitve, »trajno spremenijo kraje, v katerih so se zgodili. Potem ko izvemo, kaj se je v kakem kraju zgodilo, ga nujno doživljamo drugače.«
Množično grobišče podeli poprej idilični pokrajini »dodaten, zlovešč pomen«, pri ljudeh, ki v njej živijo, pa praviloma vzbuja nelagodje, in to tudi takrat, kadar ti z morijo niso niti malo povezani, saj, kot zapiše Pollack, nihče noče grobišča na svojem dvorišču. Prevladujoč odnos do množičnih grobišč je zato zanikanje, utajevanje, da grobišče tam sploh je, kar je po avtorju »odraz samoobrambe: neprijetnih stvari ne želimo zaznati, raje jih izklopimo, ne dopustimo, da bi temačne zgodbe in podobe okrušile, popačile in izpridile značaj pokrajine«.
Hrbtna plat tega utajevanja je verovanje, da je zemlja, v kateri ležijo nepokopani mrtveci, jalova, da ne more obroditi ničesar, ker je na veke vekov prekleta. To vero odražajo tudi mnogi stari, napol pozabljeni pregovori o tem, da so tla, v katerih so pokopani Judje, nerodovitna. In prav starodavnost omenjenih pregovorov nas po Pollacku opominja, »da kontaminirane pokrajine niso nič novega, temveč že od davnine strašijo po našem predstavnem svetu«.
Zemljepisni okvir eseja sta srednja in vzhodna Evropa, časovni pa 20. stoletje. Toda avtor prepričljivo pokaže, da pojav množičnih eksekucij in prikritih grobišč ni posebej značilen za noben evropski narod, niti ni svojska značilnost »kratkega«, a krvavega 20. stoletja.
Čeprav je morjenje prav v 20. stoletju zaradi možnosti, ki jih je odstrl tehnološki napredek, lahko prvič v zgodovini potekalo na način industrijske produkcije; se pravi, lahko je privzelo formo skrbno vnaprej načrtovanega, racionalno zasnovanega proizvodnega procesa, katerega samosmoter je čim višja učinkovitost, merjena v številu produktov na enoto časa.
Brez trohice moralizma
Kontaminirane pokrajine zemljepisno niso omejene na Evropo. Samo v vojaških diktaturah Latinske Amerike, denimo, so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja našteli približno 350.000 desaparecidos, pogrešanih, izginulih in izbrisanih ljudi; medtem ko je režim Rdečih Kmerov na drugem koncu sveta, v Kambodži, v vsega nekaj letih umoril 1,7 milijona sodržavljanov.
Morija prav tako ni časovno zamejena. Ni se sklenila z iztekom 20. stoletja, ampak poteka še naprej: pred vsega nekaj dnevi so blizu iraškega mesta Tikrit odkrili dvanajst množičnih grobišč, v katerih je po ocenah okoli 1700 trupel iraških vojakov; te naj bi junija lani zajeli borci Islamske države in zatem usmrtili.
Poglavitna odlika Pollackovega pristopa je v tem, kar v njem manjka: v njem umanjka sleherni moralizem. V njegovem eseju bi zaman iskali visoko privzdignjen moralični prst, ki je že po logiki stvari uperjen v (po predpostavki nemoralnega) drugega – najsibo drugega po veri, ideološkem prepričanju, narodnosti, »rasi« ali kateri drugi osebni okoliščini. Čeravno ne išče krivde in ne obsoja, je daleč od etičnega relativizma; še zdaleč ne izenačuje storilcev in žrtev.
Prav tako izrecno nasprotuje slehernemu »poračunavanju« med storilci, to je »odtehtavanju« teže zločinov ene strani z zločini druge strani. »Tako preračunavanje je nedopustno in nesmiselno. Vsak dogodek je treba obravnavati zase,« je prepričan. Sočasno vztraja pri izjemnem statusu holokavsta, ki je bil »enkraten dogodek, neprimerljiv s katerimkoli drugim, pomeni civilizacijski zločin, ki v zgodovini nima para«.
Glodajoča vprašanja
Kako se soočiti s kontaminiranimi pokrajinami, kako živeti sredi njih, kako preseči domala spontano utajevanje obstoja množičnih grobišč? Pollack ne ponuja enega odgovora, ki bi ustrezal vsem posamičnim primerom, saj takšnega odgovora ni. »Izkušnje so nas naučile,« pravi, »da groze ni mogoče zajeti v gole številke.« Izkop in preštevanje najdenih kosti zgolj zavoljo statistike same – spolne, starostne in druge –, po njegovem ni smiselno.
Nasprotno, bistvo kontaminiranih pokrajin je vendarle v tem, da o žrtvah v večini primerov ne vemo prav ničesar, da jim je bila odvzeta identiteta, da so tam ležeči mrtvi večinoma brez obrazov in imen. »In točno za to gre,« poudarja Pollack. »Storiti moramo vse, da neznane žrtve iz množičnih grobov v kontaminiranih pokrajinah iztrgamo pozabi ter jim končno vrnemo njihova imena, obraze in njihove zgodbe.«
Poudarek je na pripovedi, na zgodbi. Podrobno raziskana in dokumentirana usoda zgolj enega od več tisoč mrtvih, odvrženih v kraško brezno, pove več kot še tako do potankosti izdelana, a brezimna, brezdušna statistika. Toda v večini primerov identifikacija žrtev, s katero bi te pridobile grob, njihovi svojci pa mesto spominjanja, iz različnih razlogov ni več mogoča.
Prav ta nezmožnost »izrazito otežuje poskuse, da bi končno potegnili črto pod temi dogodki. Tako vedno kaj ostaja odprto, vedno še ostaja glodajoče, mučno vprašanje, kdo so bili ljudje, ki so bili zakopani na tem travniku, v tem gozdu in katerih posmrtni ostanki so bili najdeni šele mnogo let pozneje.«
