Knjiga, ki ji ne pridem do dna: Kratka zgodovina časa

Moji knjigi, kupljeni leta 1990, se čas temeljito pozna. Včasih jo berem od začetka do konca, drugič spet samo kakšno poglavje.
Objavljeno
14. marec 2018 16.54
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Če je imela filozofija še v 18. stoletju za področje svojega proučevanja celoto človeškega spoznanja, torej tudi znanost, pa je v 19. in 20. stoletju znanost pospešeno postajala tako zelo matematična in tehnična - skratka hard core - da navadnim smrtnikom ni bila več dostopna.

V ospredje so stopila vprašanja, kot sta, kaj je vesolje in kako je nastalo, medtem ko se je do takrat tipično filozofsko vprašanje, čemu je vesolje sploh nastalo in, seveda, zakaj obstajamo, nesamozavestno umaknilo v ozadje. Eh, filozofiji ni preostalo drugega, kot da je, z Wittgensteinom, priznala, da je njena še edina preostala naloga analiza jezika. Medtem pa je Albert Einstein povsem nedolžno postavil zelo pametno vprašanje, namreč, koliko izbire je imel Bog pri stvarjenju sveta.

Filozofi so torej puško raje vrgli v vesolje, znanost pa je garala naprej, gledala čedalje globlje v gmoto temine okoli nas ter bila s tem tudi čedalje bližje njenemu nastanku. Vsem, ki nikoli nismo prišli kaj dlje od integralov, treh Newtonovih zakonov in znanja, potrebnega za risbo benzenovega jedra, ni preostalo nič drugega, kot da se na vprašanje, zakaj je vesolje takšno, kakršno vidimo, tolažimo z odgovorom, ki v skladu z antropičnim načelom pravi, da vidimo vesolje takšno, kakršno je, natanko zato, ker nas, če bi bilo drugačno, ne bi bilo tu, da bi ga videli. Kako elegantno, samovšečno in dolgočasno obenem ...

A znanost ni bila prav nič dolgočasna. Že v prejšnjem stoletju je tako rekoč prehitela samo sebe ter iz tega, čemur smo včasih rekli znanstvena fantastika, naredila »samo še« znanost. Če je nekoč človeška domišljija poganjala znanstvena odkritja, se zdi, kot da danes znanstvena odkritja poganjajo človeško domišljijo. Pa tudi: znanost zaradi svoje zapletenosti še nikoli ni bila bolj odtujena navadnim smrtnikom. 

Leta 1988 je takrat »laikom« še ne ravno svetovno znani angleški fizik, astrofizik, matematik in kozmolog Stephen Hawking izdal še dandanes eno najbolj prodajanih knjig na svetu, s katero je želel to odtujenost malce odtujiti. Vprašanja, od kod je prišlo vesolje, kako in zakaj se je začelo, ali se bo tudi končalo, in če se bo, kako se bo, je želel pojasniti kar najširšemu krogu zemljanov. Kratka zgodovina časa, ki so ji pozneje sledile še druge, med njimi Krajša zgodovina časa, je tako postala knjiga, prepričana, da lahko poglavitne ideje o izvoru in usodi vesolja poda brez matematike, sicer nujno potrebne za njen opis. V obliki torej, ki jo lahko »razumejo tudi ljudje brez matematične izobrazbe«. Knjiga, ki se tu in tam bere kot kakšen vesoljski triler, je bila že dve leti po izidu izvirnika prevedena v slovenski jezik.

Nekateri kastni posvečenci so knjigo in njene naslednice spremljali s skepso. Skepso imajo sicer do vseh poskusov popularizacije, za njih že kar profanizacije znanosti. A saj jih razumem - knjige o raziskovanju vesolja, ki jih oglašujejo z obljubo, da jih lahko beremo tudi brez matematičnega in fizikalnega predznanja, so zanje isto kot diete, ki obljubljajo hujšanje, ne da bi manj jedli in se več gibali. No, deloma imajo seveda prav.

Moji Kratki zgodovini časa, kupljeni leta 1990, se čas že temeljito pozna. Včasih jo berem od začetka do konca, v eni sapi, drugič spet samo kakšno poglavje. Nič ne pomaga: vsega, kar je Hawking skušal čim preprosteje razložiti, najbrž ne bom nikoli čisto razumela. Tolaži me misel, da še danes na planetu ni prav veliko ljudi, ki bi resnično razumeli Einsteinovo teorijo relativnosti, kaj šele vse poznejše teorije o zakonitostih vesolja. Me pa vedno znova vznemirja in straši obenem tale Hawkingova misel s konca knjige (citiram po Krajši zgodovini časa): »Če resnično odkrijemo popolno teorijo /.../, potem bomo vsi /.../ lahko sodelovali v razpravi ob vprašanju, zakaj mi in vesolje obstajamo. Odgovor na to vprašanje bo predstavljal dokončno zmagoslavje človeškega razuma - kajti spoznali bomo božji um.« Ali, po Einsteinu, vedeli bomo, koliko izbire je imel Bog pri stvarjenju ...

Vprašanje, ki me ob tem bega, namreč je, kaj bi to spoznanje pomenilo za eno najosnovnejših in starodavnih človekovih želja, da spozna urejenost, ki obvladuje naš svet kot celoto, v kateri je Aristotel videl izvor človekove potrebe po filozofiji? Po grško se ji reče thaumázein, v slovenščini čuditi se ... temu, kar je. Da sploh je. Kaj je človekovo življenje brez tega čudenja?