Tiskane izdaje
Za svoje delo je prejel nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih priznanj, njegove knjige pa so prevedene v številne jezike. Doslej je objavil štirinajst knjig esejev in osem knjig pesmi. Tokratna je najbolj nenavadna.
Knjiga Kako postati človek so pesmi o vašem otroštvu in odraščanju. Nekateri jih berejo kot zgodbe. Meje med poezijo in prozo se zdijo zelo spolzke.
Kako postati človek je knjiga, s katero sem se začel v mislih ukvarjati po tem, ko sem leta 2009 objavil knjigo pesmi Tihotapci. Tam sem uporabil obliko sonetoidov, torej navideznih sonetov, da bi v tako urejene posode zlival vsebinska doživetja preteklosti in komentarje sodobnosti, skozi katere polagoma proseva moj lastni portret. V Tihotapcih sem nihal med 'prej' in 'zdaj', zato sem si sklenil ustvariti okvir, v katerem se bom omejil na takšen 'prej', ki je vedno 'zdaj', hkrati pa mi ne bo treba služiti spoznavnemu interesu.
Tako šele s knjigo Kako postati človek popolnoma neobremenjeno vstopim v prostor in čas, v katerem sem se dobesedno učil, kako postati človek: torej odraščanje in mladost. Navsezadnje je doba otroštva in mladosti izvir največje pristnosti za vsakogar med nami.
Snov knjige ste enciklopedično razvrstili v 25 črk abecede. Vsaka ima izbrana dva pojma ali predmeta, recimo črka 't' tabornike in termovko. Vsak pojem je ilustriran, pojasnjen primerno otrokom, ob njem pa je pesem. Termovka recimo govori o vašem šestem rojstnem dnevu. Kako ste izbirali pojme, predmete?
Iščoč primerno posodo za vsebino spominov na otroštvo in mladost sem preizkušal različne možnosti, v vsakem primeru pa sem iskal – kot v vseh svojih knjigah pesmi – razmeroma pregledno, razvidno, čvrsto in skladno obliko. Izhajam iz prepričanja, da kaotičnega utripanja doživetij in anekdot ne moreš preprosto stlačiti v kaotično formo.
Drugače rečeno, neurejenim izkustvom sem hotel dati urejeno obliko. Našel sem jo v Mladem vedežu, enciklopediji za mladostnike do petnajst let, ki se je rodila leta 1961, istega leta kot jaz.
Mladi vedež je bogato ilustrirani abecednik pomembnih pojmov, stvari in pojavov, ki so pojasnjeni dostopno in bralcu prijazno. Doživel je niz ponatisov in postal priljubljeno čtivo več kot ene generacije. Osebni primerek sem dobil kot starševsko darilo za osmi rojstni dan.
Takoj sem se potopil med zgovorna gesla in razkošne podobe. Enciklopedija je preživela vse moje selitve in še vedno je z mano, zato ni čudno, da sem njeno zasnovo vzel kot podlago za svojo knjigo.
Ko sem se resno lotil pisanja knjige Kako postati človek, sem dopolnil petdeset let. Teh petdeset let sem simbolično vgradil v petdeset proznih pesmi oziroma gesel, ki so hkrati gesla Mladega vedeža, po dve gesli za vsako črko slovenske abecede, pri čemer nisem izbiral ideoloških in visokotehnoloških pojmov, ampak sem se osredotočil na zlahka prepoznavne zadeve, od svetilnika do reke, od ceste do usnja.
Enciklopedijsko geslo, ki ga navajam, je tako postalo odskočna deska za moje osebne meditacije in izrisovanja doživetij, bolj ali manj – ali ponekod skoraj nič – povezanih s predmetom obravnave. Posamezna pesem je celota zase, stoji sama na sebi, lahko jo beremo neodvisno od konteksta knjige, vendar šele branje celotne knjige dobro razkrije množico medsebojnih povezav in sorodnih plasti.
Knjiga odslikava svet sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem ste odraščali, z nekaterimi filmi, serijami, stripi ter knjigami svetovne književnosti kakor tudi takratnimi igračami, hrano, navadami. Se je bilo nenavadno zakopati med te davne spomine?
Knjige ne bi bilo napačno brati kot svojevrsten Bildungsroman, roman o odraščanju. Kar se da nazorno, čutno in čustveno neposredno sem skušal prikazati celovitost mladostnikovega sveta skozi osnovno šolo in gimnazijo do mature. Zemljevidi so pogosto le prispodobe, ampak v tej knjigi res rišem zemljevide, navajam zame pomembne ulice in trge rodnega mesta, ožje in širše domovine ter Evrope, pač v meri, v kateri Benetke, Dunaj, Pariz in Stuttgart predstavljajo svetle orientirje v osebni pripovedi, ki jo pripovedujem o družini, rodbini in državi, v kateri smo živeli.
Pri tem si ne pomišljam vpoklicati v službo tudi stilov množične kulture in elitne književnosti, saj z enako ljubečo pozornostjo priklicujem dobre vibracije iz italijanskih stripov o Zagorju in Alanu Fordu kot tudi iz knjig, kakršne so domači Bobri Janeza Jalna in madžarski Dečki Pavlove ulice Ferenca Molnárja, istočasno pa dajem veliko prostora bosonogemu doživljanju narave (Sava in Ljubljanica, barje, planine, morje) in užitkarski disciplini športov od juda do smučanja, opisujem pozabljene deške igre od nožkanja do frnikulanja in nizam sezname hišnih opravil in predmetov za vsakdanjo uporabo, vključno z blagovnimi znamkami oziroma prepoznavnimi imeni posameznih tovarn (AERO, Elan, Marles).
Vaš slog je marsikdaj dramatičen, eruptiven, začinjen z uličnim jezikom in popačenkami (recimo 'famozna frčafela fino fura'), celota pesmi pa napisana v enem stavku in vsaka misel zamejena z vejico. Kako osvobajajoče je za živost jezika kršenje pravil, recimo slovnice ali knjižnega jezika?
Čeprav pišem v enem samem razrahljanem dihu, ne kršim slovnice in skladnje, res pa drži, da uporabljam širok slovar in raznolike jezikovne registre. Posegam namreč v zakladnico popularne kulture (šlagerji, stalne fraze, vzkliki), ne izogibam se popačenkam in ponašenkam, naslanjam pa se tudi na zalogo pretanjenih literarnih dosežkov, saj nam dediščine nihče ne more podariti, ampak si jo moramo vedno znova prisvojiti.
V takšnem smislu radožive hibridnosti in predelave obstoječega gradiva se prikrito poklonim tako Francetu Prešernu kot Simonu Gregorčiču in Otonu Župančiču, pa tudi izdelkom popularne filmske industrije in lekciji teme, čeprav ni nujno, da bo vsak bralec prepoznal vse reference. Vseeno mislim, da je knjiga širokogrudno sestavljena tako, da bo tisti, ki citatov, namigov in sklicevanj ne bo prepoznal, še vedno lahko sledil razmeroma pregledni zgodbi.
Pri nastajanju knjige ste sodelovali z oblikovalko Tanjo Radež, ki je mojstrica navdiha iz preteklosti. A kot je razumeti, vajino sodelovanje ni bilo klasično, da bi oblikovalec opremil knjigo, ko bi prejel besedilo ...
Še nikoli v svoji pisateljski izkušnji se nisem poglobljeno ukvarjal s problemom razmerja med tekstom in podobo, saj sem v stari in – zdaj vidim – predsodkov polni maniri pač dokončal rokopis, ga predal uredniku, ta pa ga je izročil likovnemu opremljevalcu. Zame se je proces končal z oddajo rokopisa, saj vizualne razsežnosti knjige nisem niti doživljal kot mojo stvar niti nisem sodeloval pri nastajanju zunanje podobe. Tokrat je bilo povsem in hvala bogu drugače.
Urednik Zdravko Duša je takoj prepoznal 'sorodnosti po izboru' in za likovno skrbnico knjige določil Tanjo Radež, strokovnjakinjo za nostalgijo in občutljivo bralko z dolgo kilometrino. Tanja ima v zasebni knjižnici kakšnih šest izdaj Mladega vedeža, v studiu pa ogromno drobnih ljubkosti na robu kiča in predmetov, ki bi na bolšjem trgu šli za med. Začela so se najina srečna srečevanja, posvečena skupnemu iskanju najbolj posrečene rešitve za posamezno geslo oziroma prozno pesem.
Tanja me je na primer opozorila, da imam v knjigi veliko rastlin, psa pa nobenega. Ročno sem zapolnil praznino. Nekatere njene likovne predloge so spremenile spol likov in potek dogodkov v izvorno zamišljenih pesmih.
Podobe in likovna oprema knjige so ustvarjene z opiranjem na slikovno govorico Mladega vedeža, hkrati pa prinašajo sodobne ikonografske rešitve, ki vključujejo fotografijo, risbo, grafiko ter snovnost posameznih predmetov, na primer kovinskih značk in vzorcev potiskanega blaga.
