Tiskane izdaje
Pisatelj popelje v knjigo s trditvijo: »To ni fikcija.« Ni fikcija, ampak – kot je nekoč – svoje – spomine označila Diana Vreeland – »It's faction«. Knjiga Oona & Salinger je, zapiše avtor, »čista fakcija«, izmišljeno se prepleta s faktografskim. »Vse je strogo natančno: osebe so resnične, kraji obstajajo (ali so obstajali), dejstva so verodostojna in vse datume je mogoče preveriti v biografijah ali zgodovinskih priročnikih. Drugo je domišljijsko in za to svetoskrunstvo prosim otroke, vnuke in pravnuke svojih junakov, naj mi oprostijo vsiljivost.«
Pri petnajstih
Pisatelj se na svoj faktivni način »sili« v ameriško življenje Oone O'Neill – hčere slovitega dramatika in Nobelovega nagrajenca Eugena O'Neilla, kmalu poročene s trikrat starejšim Charliejem Chaplinom – in mitičnega pisatelja J. D. Salingerja, ki se je pozneje podpisal pod kultni roman Varuh v rži. Junaka sta mlada, ona ima rosnih petnajst let, on je na začetku dvajsetih ...
Avtor z »beigbederjevsko« lahkotnostjo premika po Manhattnu njuni privlačni telesi, govori njune dialoge, poetično pripoveduje, kaj se jima mota po glavi, slika podobe in značaje še drugih vpletenih (denimo Ooninih najboljših prijateljic Carol Marcus in Glorie Vanderbilt, tudi Orsona Wellesa, Trumana Capoteja, zapletenega očeta O'Neill), medtem pa vpleta v ljubezensko zgodbo junakov iz naslova – bolj ali manj posrečeno – še sebe.
Pisanje, ki ima oznako roman in v katerem sam piše tudi Jeromova pisma, ves čas razgibava z dokumentarnim slogom in hkrati vedno znova kot pripovedovalec stopa v ospredje, v slogu: »Zdaj bova poskusila nekaj silovito sodobnega. Skupaj, dragi bralec, si bova tukaj izmislila roman YouTube. Razložim vam, kako se tega lotite: pojdite iskat svoj računalnik ali iPad ali kak drug usran numerični zaslon. Pojdite na YouTube.com in vtipkajte Oona O'Neill. Iskalnik vam bo ponudil črno-belo sliko Oone z ruto na glavi. Tule je.« (Prevod Mojca Merc.)
Mladost in starost
Beigbeder začenja pisanje leta 1940 in v New Yorku, na plehki sceni v legendarnem Stork Clubu, kjer poveže naslovna protagonista. Nekaj časa ju ljubezensko druži in nato sledi njunima hitro ločenima usodama: Salinger gre v strašno vojno, na vzhod, v Evropo, Oona na zahod, v Kalifornijo, v Hollywood. Njuno kratko razmerje mitizira, saj zapiše: »Bitja, ki se najbolj ljubijo, so tista, ki se ne bodo nikoli ljubila. [...] Njun zadnji poljub je bil podoben filmskim poljubom, ko igralca zapreta oči in se poljubita s kotičkom ustnic, pretvarjajoč se, da se ljubita, in čakata, da bo nekdo rekel: 'Rez.'«
Avtor se pozneje, ko je v njegovi pripovedi Oona že srečna Chaplinova žena, zabava, denimo, »s seznamom slavnih parov z velikim razkorakom v starosti«. Omenja tiste zelo znane in zapisane v svetovno večnost, vsaj nekoliko pa se na koncu knjige razpiše tudi o svojem razmerju s petindvajset let mlajšo Laro. Vmes poskuša prikazati grozote druge svetovne vojne in – prav tako Salingerjevo – strašno izkrcavanje v Normandiji.
Takole primerja: »[...] Zdelo se je, da ima operacija Overlord vonj po bruhanju: vse na tisti barki je dajala morska bolezen, tisti pa, ki niso zboleli, so bruhali iz strahu. [...] Na vsakem plovilu je imel duhovnik mašo. V Rokavskem prelivu te dviguje in spušča kot na kolesu smrti. Verjemite privržencu supanja v Guétharyju: na meter in pol visokih valovih se ti lahko želodec obrača, ne da bi se vojskoval ...« Zatem spusti Salingerja v kaos grozljive vojne in ga preobraža v spodletelega samomorilca, samotneža, o katerem je znano, da se je popolnoma zaprl pred svetom: »Salinger je leta 1940 romantičen, leta 1943 vohun, leta 1945 bipolaren, nato pa vse do smrti agorafob in gerontofob.«
Faktivno fantaziranje
Knjiga je povabilo v »faktivno fantaziranje« o kratki romanci iz leta 1941 med dvema mitiziranima junakoma preteklega stoletja, za katero vsak povprečni bralec morda res ni vedel in iz katere, vsaj neliterarno, ni zraslo nič. Oona O'Neill je bila morda res Salingerjeva muza, kot želi pokazati Francoz; in pri tem pristavi še svoj piskrček: »Morate me razumeti, pripeljala me je k Lari.« A predvsem je bila Oona Chaplinov angel, že od leta 1943 njegova žena in kmalu mama njunih osmih otrok.
Pisatelj sega za nekoga morda res zanimivo daleč in široko k Ooni in Salingerju, a za drugega premalo globoko, in zato se mestoma zdi, da avtor romaneskno-dokumentarno bolj kot ne le supa po gladini ... A saj v selfie plitvinah, v katerih se tudi sicer giblje, niti ne gre iskati pretiranih globočin. Kaj bi si mislili Salinger, Oona, Chaplin ... tako in tako ne moremo vedeti. Knjiga Oona & Salinger izpod peresa Frédérica Beigbederja, ki mu doma in marsikje na tujem ploska morje bralcev, je pri nas izšla pri založbi Chiara v prevodu Mojce Merc.
