Tiskane izdaje
Recepcija najnovejše Kolškove pesniške knjige na ozadju predhodnih, na primer Tropov in tropin (2011) ali Opuščanja vrta (2009), opozarja, da gre tudi v pričujoči zbirki za tematizacijo sveta, ki je ves na razpolago opuščanju. To je povezano z zavestjo o nezadržnem odtekanju časa in iz tega izvirajočim žalovanjem za stvarmi, ki pravzaprav nikoli niso obstajale.
Glede na to je za Kolškovo poezijo zadnjih let, v mislih imam vsaj štiri zbirke, vključno z najnovejšo, mogoče potrditi že večkrat ugotovljeno dejstvo, da pesnik tematizira najrazličnejše odtenke melanholičnega občutja: rože so lepota, s katero joče minljivost.
Čeprav verz pripada pričujoči knjigi, ne bi nič manj ustrezal kakšni predhodni avtorjevi zbirki. Kljub temu lahko Dekleta pojejo utemeljeno razglasimo za svojevrsten nov proizvod, saj v knjigi zbrana besedila bralstvo prepričljivo in pretanjeno vodijo v smeri čedalje večje abstraktnosti pesniškega imaginarija, pogosto zastrtega z enigmami (izrazit primer je pesem Samke).
Zaznavanje te abstraktnosti se poveča, kakor hitro besedila beremo primerjalno in ob njih ozavestimo pesniški imaginarij nekaterih mlajših avtorjevih sodobnikov. To je po svoje presenetljivo, saj so izhodišča številnih pesmi v Dekleta pojejo naravnana izrazito pripovedno – denimo: Njeno golo telo se je stegovalo / proti klimatski napravi ali Danes sem se naposlušal ptičjega petja – njihova leksika in metaforika pa sta zelo konkretni. Na primer: Pot, ki izginja pod nogami, je kuščarjev jezik, izprožen za ulov, ali Njihovi pokljavi skeleti se mehko zadirajo / v naša življenja.
Poleg tega najdemo v knjigi nekaj pesmi, katerih sporočilo je precej enoznačno in preprosto (npr. Amor in psiha, variacija), tako da je njihovo vključenost v zbirko mogoče upravičiti le, če jim pripišemo vlogo kontrasta na ozadju izrazito večznačnih besedil.
To ni težko, saj k opažanju kontrastov vabi najprej samo besedje, ki nemalokrat zaznamuje nasprotje med svetlobo, soncem ter lučjo na eni strani in sencami ter nočjo na drugi strani (npr. Pričakovanje plime ali pesmi iz ciklusa Gozd), nato pa še pomen, mestoma nabit z medbesedilnimi prvinami, s katerimi govorec stopa v dialog z vrsto pesnikov: Župančičem, Murnom, Strnišo, Šalamunom, Prévertom in še kom.
Toda najintenzivnejša je navezava na vrez, Veter nas bo vse odnesel s seboj, ki je hkrati tudi naslov pesmi prezgodaj preminule iranske pesnice Foruh Farohzad (1935–1967); gre za pesem, ki jo je režiser Abbas Kiarostami proslavil z istoimenskim filmom.
Ravno veter namreč v nešteto pomenskih odtenkih, predvsem pa v svoji najbolj prozaični vlogi rušilca reda in ravnovesja, kakor ju na konkretni ravni tematizira sklepna pesem, na abstraktni ravni, nadvse spretno vpeljani v besedila in njihovo zaporedje, paradoksno, evocira red, ki ga v konkretnejši obliki (Občudovanje vzbuja red na nebu, / hoteli bi ga tudi mi) prinaša verz iz uvodne pesmi.
Ta še zmeraj ne povsem abstraktno dojeti red skozi vrsto besedil postopoma oblikuje pomensko čedalje intenzivnejši, a hkrati, prav zato ker je na delu red, čedalje abstraktnejši razmislek o gotovi negotovosti slehernega ravnovesja in s tem tudi človeškega in kozmičnega reda.
