Tiskane izdaje
Svet epskih fantazijskih romanov je bogatejši za novo ime, Patricka Rothfussa, mlajšega, leta 1973 rojenega bradača, kateremu se sivina počasi plete v lasišče. Že s prvencem Ime vetra: prvi dan kraljemorčeve kronike so ga kritiki postavljali ob bok veliki trojici fantazijske literature, Ursuli Le Guin, Georgeu R. R. Martinu in J. R. R. Tolkienu, ter potegnili še nekaj vzporednic z življenjem in likom Harryja Potterja britanske pisateljice J. K. Rowling.
Prvi del Kraljemorčeve kronike prinaša zgodbo v zgodbi, ki jo pripoveduje Kvothe Zapisovalcu, ki hodi po širnem svetu in si zapisuje, kar sliši. Tako se pred nami razkriva zgodba otroka glumačev, ki so mu Čendrijanci, ki naj bi obstajali le v bajkah, pobili starše in vso glumaško družino, ki je potovala po izmišljenem svetu, najpogosteje pa po Skupnosti dežel.
Odraščal je na ulicah umazanega dela mesta, ki se imenuje Katransko, in se odpravil na Univerzo, kjer se je hotel ta bistri, gobezdavi in trmasti mladenič naužiti znanja. Ne le da je Kvothe najmlajši učenec, ki so ga kdaj sprejeli na Univerzo, je tudi edini doslej, ki mu za to ob vpisu celo plačajo tri talente. Na Univerzi se izkažeta njegova talentiranost na številnih področjih in neizmerna spodobnost najti težave ter močne sovražnike.
Tako je pogosto kaznovan in nagrajevan, prijateljuje z redkimi prijatelji, ki so bolj zgubaške sorte, in nasprotuje zlobnežem, ki so se odločili, da mu bodo zagrenili študij in ga na koncu izgnali z Univerze. Seveda pa ne gre brez deklet in tu jih je kar nekaj, ki ga oblegajo, s katerimi ima različne odnose, le z eno in edino Denno, ki ima še številna druga imena, pa druguje temeljito in najstniško zaljubljeno, čeprav vse skupaj ostaja v območju platonske varnosti.
V Imenu vetra oziroma Kraljemorčevi kroniki ni krvavih bojev za oblast med različnimi sorodniki ter kraljestvi, kar se rado dogaja v tovrstni literaturi. Poleg potterske epizode na Univerzi je rdečelasi Kvothe na misiji, ki pa ni jasna ne njemu ne nam, kar je precejšnja razlika od najbolj znanih Tolkienovih del. Tudi tu se dogaja boj med dobrim in zlom, ki je hkrati obremenjen s skrajno revščino glavnega junaka. Ko mu je najtežje, ga reši glasba, ki mu krepi dušo, in če ima občinstvo, tudi mošnjiček.
Ker se zgodba dogaja v izmišljenem svetu, v obdobju, ki bi ga pri nas imeli za pozni srednji vek, gradi na vrsti povezav zgodovine in religije, ki se nam počasi razkrivajo.
Seveda pa ne gre, kot sicer v tovrstni literaturi, brez novih besed, ki označujejo znane in neznane pojave in predmete. Tu se je kot prevajalec odlično odrezal Sergej Hvala, ki je svoj jezik pilil v reviji Joker, znani po o svojevrstni fenomenologiji simpatičnega novogovora in izumljanja ter izmišljanja besed, od katerih so nekatere postale del našega vsakdanjika.
