Tiskane izdaje
Kdo bi si mislil, da je lahko knjiga o slovenskih bralskih šegah in navadah in o vsem žalostnem in čudaškem iz tega risa branje, ki ga je mogoče priporočiti tako imenovani splošni publiki!
Bralec, ki bi ga zanimalo prebrati odgovor na vprašanje, zakaj slovenski potrošnik stavi na hitri užitek in raje kot v kino na dober film ali v domači naslanjač z dobro knjigo zavije na tekmo ženske odbojke na mivki pred parlamentom ali na koncert pouličnega pihaškega benda, tega iz Izgubljenega bralca sicer ne bo mogel takoj izluščiti, v vsej raznolikosti pa se mu bodo razgrnili posnetki stanja vsega tistega, kar sicer ni ravno osvetljeno »na polji literarnem«, a je tako tesno povezano z njim, da je za uspešno potovanje knjige od avtorja k bralcu ključno.
Izgubljeni bralec je knjiga o kontekstu, knjiga o ozadju založniško-knjigotrškega pogona, branje za vse tiste, ki bi jih morali zanimati odtenki tukajšnje nacionalne kulturne politike. Pregledovanje terena Rugelj začne takrat, konec osemdesetih, ko so tudi male založbe lahko izdale knjigo v visoki nakladi in jo uspešno prodale, nadaljuje z vsem tistim, kar se zdi v tukajšnjem založništvu nelogično ali iz tira.
Med peščico tabel in grafikonov je najbolj nevzpodbuden pogled na prikaz prihodkov in odhodkov založništva med letoma 2008 in 2013 – črti se, ko t v karikaturah, začneta zgoraj levo in končujeta spodaj desno, nič manj šokanten ni pogled na tabelo, ki prikazuje število prodanih knjig v največji slovenski knjigotrški mreži 2011–2013: povprečna knjiga malih založb, ki precejšen del svojih knjig prodajo znotraj tukajšnje največje verige knjigarn, se proda v manj kot tridesetih izvodih! Za zahtevnejše knjižne naslove, dodaja Rugelj, »v Sloveniji leta 2014 o(b)staja zgolj samo še ducat ali dva individualnih kupcev.« Mračno.
Pregledovanje Rugelj sklene s konkretnimi predlogi, eden od njih zadeva na primer Delovo nagrado za roman leta kresnik oziroma ugotovitev, da nacionalne nagrade za najboljši roman niti nimamo: »Spodobno financirana, z nacionalno avro in pod okriljem relevantnega medija, denimo nacionalne televizije, podeljena nagrada bi dala Slovencem (tudi na državnem nivoju) vedeti, da so romanopisci dejansko nacionalni zaklad ...«
Seveda nas mora zanimati, kaj opaža tudi o Književnih listih Rugelj v tistem razdelku, kjer se posveča knjigam v medijih v času krize. Tu uporabi izsledke raziskave, ki je po naročilu ministrstva za kulturo merila količino literaturi namenjenih vsebin v medijih med letoma 1993 in 2008 in je za časnik Delo pokazala, da se je število tako ali drugače z literaturo povezanih člankov upadlo za petinštirideset odstotkov (ta podatek se je v zadnjih letih spremenil na bolje), nasploh pa ugotavlja, da gre splošna usmeritev medijev v smer izrivanja zasebnih dosežkov in radikalno favoriziranje političnih tem. Izgubljeni bralec je v tem smislu nekakšen preliminarni pogrebni govor slovenskemu založništvu, kakršnega smo poznali doslej.
