Tiskane izdaje
Roman portugalskega Nobelovega nagrajenca Joséja Saramaga (1922–2010) Kameni splav s svojo igrivo fantastiko slika več kot zabavno sliko povsem realnega sveta, Evrope, ujete v iskanje svoje prave identitete.
Avtor, ki mu je nihče drug kot Harold Bloom pred leti nalepil imenitno oznako »najbolj impresivnega živega romanopisca na planetu« oziroma za pisatelja, ki »zasenči vse druge žive evropske in ameriške avtorje, pa naj pišejo v angleščini, španščini ali portugalščini«, v Kamenem splavu iz leta 1986 ponudi nekakšne zadržane ironije poln road movie po drugačnih pokrajinah, po času in prostoru, v katerem se namesto nekdanje običajnosti vzpostavi neka nova običajnost: v ospredju so trije moški, ženski in nelajajoči pes, ki se najprej v zdelanem spačku, potem pa celo z vozom premikajo po svetu, v katerem se je tako rekoč čez vse bistveno spremenilo.
Znamenja so zgovorna: reka, ki teče iz Francije v Španijo, misteriozno presahne, Joana Carda z brestovo palico vpraska v tla črto, ki je ni mogoče izbrisati, saj se zmeraj znova pojavi, Joaquim Sassa herkulovsko zaluča v morje težak kamen, ki ga čudežno odnese hudo daleč proti obzorju, Pedro Orce začne pod nogami čutiti zemljino tresenje, ki ne poneha in ne poneha, Joséju Anaiçu se iz neznanega razloga pridruži ogromna jata škorcev in mu nekaj časa neumorno sledi, nit nogavice, ki jo para Maria Guavaira, se noče in noče nehati.
To so znamenja, napovedi, dogodek, ki obrne svet na glavo, pa je še bolj nerazložljiv: Iberski polotok se preprosto odtrga od Evrope, postane otok in začne kot nekakšna velika ledena plošča, da, kot kameni splav, pluti naokrog po Atlantiku. Ne brez velikih posledic in ne brez kaosa.
Na vrsto pridejo politične bizarnosti, velika vprašanja o identiteti, evropski, a tudi španski in portugalski, o zavezništvih in zamerah, večni svetovni policaj se začne oglašati z one strani Atlantika, nekateri v veliki plavajoči zadevi vidijo odlično možnost za vojaško oporišče, politika se izkaže kot povsem nekompetentna, demos ob napovedi apokalipse udari po svoje, ob prvih novicah pride do čudaškega vala zavzetij hotelov v neogroženih krajih, Saramagu zamisli nikakor ne zmanjka.
Tudi znotraj peterice so turbulence, José in Joana se sprimeta v par, enako storita Joaquim in Maria, da je še bolj zabavno, se pojavi vprašanje, s kom sta proti koncu zgodbe sploh zanosili. A morda to niti ni pomembno, tu je širša problematika: se Saramago iz ranjenosti, iz ne-celosti Evrope norčuje?
Je tisto, kar daje poseben pomen brutalni geografski odcepitvi Portugalske in Španije, pač dejstvo, da imata – kot je avtor povedal po izidu romana – ne ravno ekskluzivno evropske korenine? Moramo premisliti evropski odnos do južnoameriške in afriške dediščine? Kaj pomeni, da se evropska mladež navduši in razburi in začne demonstrirati s sloganom Tudi mi smo Iberci?
Kameni splav na koncu obtiči ravno med kontinentoma. Kakšen je evropski odnos do svetovnega Juga? Ali pa se mora bralec bolj posvetiti premisleku o tistem, o čemer govori Joana Carda: »(...) hotela sem razmisliti o življenju, čemu služi, čemu sem služila jaz v tem življenju, ja, prišla sem do zaključka, mislim, da ni drugega, skratka, ne vem, zakaj je življenje.« Fantastičen roman, ki se ga prebere z užitkom.
