Tiskane izdaje
Roman Ljubeznivec je eno tistih del, o katerih lahko rečemo, da so »berljiva«. Torej ne prezahtevna, pa še vedno z minimalističnimi detajli odpirajoč velike teme, kot so intimnost, prezentacija sebe in drugega v razmerju, namernost in naključnost, ki je fabulativna premica, po kateri se giblje pripoved.
Nemška pisateljica Julia Franck (1970), ki je stopila na literarno prizorišče v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, kot beremo v spremnem zapisu Tanje Petrič, je v drugem romanu (delo je izšlo leta 1999) postavila v središče junakinjo Beylo. Ta je bila priča nesreči, v kateri je umrlo dekle Charlotte.
Beyla se po spletu okoliščin naseli v stanovanju umrle ter zaplete v ljubezensko razmerje s sosedom Albertom, v katerem sluti povzročitelja nesreče, pobeglega s kraja nesreče. Zaradi Beylinega nezaupanja in vohunjenja za Albertovo preteklostjo se romana drži nadih detektivskega.
Pisateljica Julia Franck, ena vidnejših predstavnic nove avtorske pisave, ki je v nemškem prostoru prekinila z epigonskim trendom posnemanja dveh velikanov, Thomasa Bernharda in Thomasa Manna, uveljavlja svojo strast do pisanja v polju ljubezensko-erotičnega, marginalnega, na videz banalnega.
Toda ta »zaprtost v spalnične prostore«, kot so nekateri nemški literarni kritiki poimenovali tržno zelo uspešna dela avtoric, kot so Karen Duve, Judith Hermann in Julia Franck, pri zadnji avtorici pomeni predvsem obrtniško spretno napisano zgodbo; v Ljubeznivcu se nam Julia Franck pokaže kot počasna pripovedovalka, ki s preciznimi manevri vodi pripoved.
Nenavadna »trikotniška zgodba« je prešpikana z drobci iz Beylinega otroštva, posebej njenega odnosa s pijanskim očetom, v to vdira še vprašanje ženske emancipacije ter umetniškega ustvarjanja. Roman Ljubeznivec vsebuje tudi vložene pripovedovane in igrane prizore, ki delujejo kot samostojne celote. Beyla in Albert si prideta najbliže prek Albertovih erotičnih zgodb, medtem ko Beyla kot klovnesa ustvarja avtorske koreografije v lokalnem cirkusu.
Ti pripovedni vstavki, ki se odrivajo od linearne pripovedi, zarisujejo psihološki profil junakov, hkrati pa so poskus penetriranja onstran afirmativne in bralcu všečne pripovedi; po drugi strani avtorica s temi pasažami razkriva lastno strast do pripovedovanja, ki je sicer najbolj izražena v kratkoprozni zbirki Bauchlandung (2000). Z njo je Julia Franck sklenila izrazito erotično, čutno pisanje, značilno za njeno zgodnejše ustvarjalno obdobje.
V romanu Ljubeznivec je poleg plastičnih opisov poželenja, ki ga Beyla čuti do Alberta, najbolj intrigantna tiha prisotnost umrle. Kljub temu da v romanu ves čas slutimo odtujenost, neizgovorjenost in celo ne(z)možnost, je ta podana lahkotno. Avtorica to doseže z relativno strogim pripovednim izrazom, odličnimi dialogi in po drugi strani čutno podanimi detajli ter reminiscencami na preteklost ali berlinsko »zdajšnjost«.
Vsi jezikovni detajli, na trenutke rahlo sladkobna atmosfera v romanu, ki se proti koncu iz detektivskosti prevesi v filozofsko-nietzchejanski premislek, ne bi mogli priti na plan brez lepo prilegajočega se prevoda Mojce Kranjc.
