Tiskane izdaje
Priznani kanadski »javni intelektualec« John Ralston Saul, ki se mu izteka drugi mandat na predsedniškem mestu mednarodne pisateljske organizacije Pen, v svojem okolju bolj kot romanopisec slovi kot upoštevanja vreden esejist. V slovenskem prevodu smo doslej premogli njegovo delo Druga najboljša stvar, ob letošnjem tradicionalnem blejskem srečanju pa je Mohorjeva družba izdala njegovo črno komedijo, »popotnikovo povest« Mračni odkloni.
Ne, nikakor ne učinkuje kot povest, ampak kot niz portretnih študij oziroma kot slogovno bleščeč in komedičen zapis o srečanjih z manj običajnimi primerki ljudi, od diktatorjev, uglajenih morilcev do naključno obogatelih. Več zgodb je naslovljenih enako, Pogovori z diktatorji, le oštevilčene so, in v eni od njih da Saul pripovedovalcu, o katerem si lahko mislimo, da je nekakšen dopisnik, s cinično intonirano prenikavostjo zapisati: »Posel zbiranja diktatorjev ima mrakobno stran. In jaz imam nepotešljivo željo, da jih vidim od blizu. Nekaj je na obrazu hudiča in brezmejnih oblikah, ki jih lahko prevzame. Nekaj zapeljivega je na velikih skupinah ljudi, nekaj, kar je intimno povezano z umorom velikih skupin ljudi.«
Saulov pripovedovalec je torej nekakšen privilegirani popotniški voyeur s cinično ostrino, a vendar nekako prizanesljivo opazujoč komedijo človeškega tkiva na različnih koncih sveta, od bogataškega sveta na najbolj prestižnem koncu Long Islanda, prek kolonialnih palač, v katerih nadut ali obupan ždi ta ali oni diktator, haitski Baby Doc na primer, do londonske palače, v kateri so priredili pogovor z neofašistom Gianfrancom Finijem.
O sebi pripovedovalec ne pove veliko, očitno pozna neznansko množico bogatih in vplivnih in nima težav s premikanjem od kontinenta do kontinenta, je pa dobro videti, da iz zgodbe v zgodbo postaja manj objektiven in vse bolj čustveno in tudi drugače vpleten v dogajanje. Ko natančno, zelo analitično in z odličnim hitrim karikiranjem gradi epizodnost svoje sočne pripovedi, pravzaprav lovi preračunljivost, depresivnost, lažnivost, koruptivnost pripradnikov različnih elit, pri tem pa se zdi, da se pusti nekaterim stališčem skoraj okužiti. Moralnega kompasa sicer ne izgubi.
Saul poskrbi za vpad, ki bralcu načelno razjasni pravila igre oziroma kontekst: »Povsod okrog mene so pripovedovalci, ujeti v val pripovedništva, ki narekuje pripovedovanje v tako zahtevnih in tako splošnih prilikah, da so prisiljeni stalno posegati v svoje zgodbe. Dandanes se od pripovedovalca pričakuje, da bo govoril v prilikah kot Kristus v polnem zanosu.« Ne, pripovedovalec Mračnih odklonov nikakor ni tak, Saul mu pusti vse veselje, da se lahko pošteno priduša: pisatelji, ki vsiljujejo svoje mnenje in bralca usmerjajo, mu nikakor niso pogodu: »To je zlorabljanje duše tako lika kot bralca.
Povzroča ogromno zmedo v bralčevih mislih glede tega, kje se pisatelj konča in pripovedovalec začne.« V Odklonih je po tej plati vse jasno, je pa veselje videti, s kakšno imenitno odrezavostjo, brezhibno suverenostjo in rokohitrsko sintetičnostjo razmišljanja se od zgodbe do zgodbe prebija Saulov svetovnopopotniški pripovedovalec.
