Knjiga tedna: Nesporazum v Moskvi

Simone de Beauvoir. Založba Modrijan, Ljubljana 2014, prevod Maja Kraigher.

tor, 13.01.2015, 21:00

Nedolgo pred koncem leta 2014 so v Modrijanovi zbirki Svila izdali novelo Nesporazum v Moskvi francoske filozofinje, intelektualke, aktivistke in pisateljice Simone de Beauvoir. Čeprav je, kot je za zbirko značilno, tudi to delo tako drobno, da ga je mogoče prebrati v enem dnevu, gre za enega od knjižnih biserov preteklega leta.

Na dobrih stotih straneh spremljamo Andréja in Nicole, upokojena Parižana, ki sta leta 1966 na potovanju v Moskvi. Vsak od njiju se na svoj način sooča z lastnim staranjem, pešanjem moči in (ljubezenskim) odnosom, kar de Beauvoirjeva poudarja z dvema različnima pripovednima glasovoma, ženskim in moškim. Poleg notranjega dogajanja bralec spremlja tudi družbene, politične in ideološke poglede francoske levice poznih šestdesetih let, ki z otožno razočaranostjo opazuje resničnost socialističnega poskusa ZSSR.

V drobnem delu se torej skriva pomemben del tistega, kar daje rajnkemu 20. stoletju romantičen pridih: francoski intelektualci, ki skušajo kar se da osvobojeno tolmačiti lastne odnose in svet okoli sebe, ob tem pa se izgubljajo v cigaretnem dimu, dolgih požirkih viskija (v tem primeru vodke), izgubljenih iluzijah ter vsakdanjih nesporazumih. André je upokojeni univerzitetni profesor, ki mu nikoli ni uspelo storiti nič velikega (»Nekoč se je zanašal, da bo zgodovina upravičila njegovo življenje: zdaj ni več računal na to.«).

Preganja ga predvsem občutek, da že nekaj let nima nobenega vpliva na svet, da je nemočen – kot je nemočna celotna francoska levica –, in to ga spravlja v mračno razpoloženje. Njegova žena Nicole je bila profesorica na liceju, rojena Parižanka, v mladosti odločena, da bo naredila bleščečo kariero intelektualke, kar ji nato spodleti; življenje tako v večji meri posveča svojemu sinu, ki je ravno napovedal poroko z žensko, ki je ne odobrava. Deluje trda in neizprosna, krčevito se oklepa svoje samostojnosti, hkrati pa skrivoma občuduje lahkotnost plesa ruskih žensk (»V Rusiji ženske nimajo manjvrednostnega kompleksa.«)

Površinske razpoke med zakoncema so vsakdanje: ona mu z dobrohotno sitnostjo prešteva cigarete in kozarce vodke, on jo lahkotno zalaga z drobnimi lažmi. A pod površjem se v vsakem od njiju kopičijo dvomi, o katerih nočeta govoriti, da bi ohranila dostojanstvo. Ona je od pešačenja po Moskvi neskončno utrujena, ne zmore hoditi več toliko kot nekdaj, postarala se je in ostra bolečina v nogah jo opozarja, da potrebuje počitek. On se z roko vsake toliko časa poboža po licu; boli ga zob – zobo­zdravnik mu je rekel, da ga morda ne bodo mogli rešiti, in v tem primeru ga čaka proteza.

Čeprav se starata skupaj, vsak nosi svoje breme sam - noče ga razgrniti pred drugim, da ne bi izpadel šibak, da ne bi opominjal na smrt. Ali kot razmišlja Nicole: »Velikokrat so ji tako govorili: mladi ste videti, mladostni ste. Dvoumen poklon, ki napoveduje mučen jutri. Ohraniti živahnost, veselje, prisebnost pomeni ostati mlad. Usoda starosti je torej navajenost, čemernost, bebavost. Ljudje govorijo: starost, to ne obstaja, to ni nič, ali pa: To je zelo lepo, zelo ganljivo, ko pa se srečajo z njo, jo sramežljivo skrivajo za lažne besede.«

Kaj se je zgodilo z njuno ljubeznijo? Se je razgradila? Je sploh kdaj obstajala? Na različnih točkah pomislita enako; ona: »To ni več ljubezen. Zanj sem samo še navada.« in on: »Zanjo sem stara navada, zares ljubila pa me ni nikoli.«

Simone de Beauvoir je spisala mojstrsko miniaturo o ljubezni in minevanju, v kateri ni niti trohice lažnega sentimenta ali zlagane romantike, omembe Marxa, Trockega in kitajskih komunistov pa so tako naravne in lahkotne kot rožnati pridih petrograjskih belih noči ali poletna sapa v krošnjah moskovskih brez.

Prijavi sovražni govor