Tiskane izdaje
Od velikih pisateljev, ki postavijo pred občinstvo svoj morda zadnji roman, je pričakovati resen, grandiozen testament, piko na i njihovega dosedanjega ustvarjanja. Milan Kundera (1929), ki je z Neznosno lahkostjo bivanja odprl okno v svet čarobne češke senzibilnosti v času trdega komunizma, je s tovrstnimi pričakovanji pometel na svojstven način.
Njegov roman Slavje nepomembnosti, ki je v originalu izšel lani, po štirinajstih letih pisateljskega molka, namesto debelega testamenta ponuja drobno knjižico, katere bistvo je teza, da je nepomembnost bistvo človeškega obstoja.
Najdemo pa v tem romančiču, obsegajočem vsega 134 strani majhnega formata, tipičnega Kundero: resnega in komičnega, igrivega in modrega, intelektualnega in človeškega ter z vrtincem tipičnih tem, motivov in variacij njegovega romanopisja.
Slavje nepomembnosti je zgodba o prijateljih Alainu, Ramonu, Charlesu, D'Ardelu, Kalibanu ..., srednjeletnih ali že kar malce starejših moških, ki živijo v Parizu in katerih zgodbe se na rahlo prepletajo oziroma se nizajo druga za drugo.
Alain je tipično kunderovski intelektualec, ki je, ko se sprehaja v junijskem soncu po pariških ulicah, očaran nad dekleti, ki so poletno razgaljena in razkazujejo popke. Ne more si kaj, da se ne bi spraševal o dobi, ki najde erotizem v popku. D'Ardelo se Ramonu, ki ga slučajno sreča, zlaže, da umira za rakom, čeprav mu je zdravnik malce prej potrdil, da ga nima.
Charles snuje predstavo marionetnega gledališča, v kar se vpletejo tako Hruščev kot Stalin in Kalinin, človek z nekontinenco, po komer je dobilo ime mesto Kaliningrad. Kaliban, nezaposlen igralec, dela kot natakar na koktajl zabavah in se, ker se tako dolgočasi, pretvarja, da je Pakistanec, in si izmišljuje svoj jezik.
In tako naprej se nizajo drobne, nepomembne epizode o prijateljih, njihovih srečanjih, zabavah, njihova pomenkovanja o seksu, zgodovini, umetnosti in smislu človeške eksistence. Kot rečeno, je ta knjiga, poleg tega, da je himna prijateljstvu ter originalen in humoren komentar naše ere in našega življenja v njej, predvsem hvalnica nepomembnosti.
Na platnicah knjige je odstavek, v katerem je to pojasnjeno: »Nepomembnost, dragi prijatelji, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je noče nihče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah.«
Šestinosemdesetletni Kundera živi v Franciji od leta 1975, francosko državljanstvo ima od leta 1981, piše v francoščini in se ima za francoskega pisatelja. Je večni kandidat za Nobelovo nagrado, a je za zdaj še ni dobil.
Njegov sloves je bil na višku konec sedemdesetih, v osemdesetih in na začetku devetdesetih, v času, ko so izšle Knjiga smeha in pozabe, Neznosna lahkost bivanja ter Nesmrtnost – romani, ki raziskujejo tragične in komične aspekte človeške usode, totalitarizma ter vprašanja eksila in identitete.
