Tiskane izdaje
Ta roman je prav tako nenavaden, kot je nenavaden njegov naslov. Traktati so ponavadi učene razprave, težko si je predstavljati, da bi traktat lahko govoril o tako banalnem kmečko-gospodinjskem opravilu, kot je luščenje fižola. Izkaže se, da je luščenje fižola samo okvir, pač opravilo, ki udeležence pripelje do tega, da pripovedujejo, da se odpira njihov spomin.
Tisti, ki to pot pripoveduje, je neimenovani starec, vseh 450 strani romana je njegov monolog. Tisti, ki ga starec nagovarja, je nenadejan, a nikoli povsem definiran obiskovalec, ki se je pri njem oglasil, ker hoče kupiti fižol. Ali pa morda sploh ne gre zanju, bralčeva vera v njuno identiteto se namreč kar na nekaj točkah zamaje.
Kakorkoli, starec, ki pripoveduje, je oskrbnik počitniških koč, samotarski, skromen človek. Pripoveduje na videz naključno nametane epizode iz svojega življenja, brez kronološkega reda ali kakega drugega očitnega smisla. Nekako jazzovske improvizacije so, kajti osrednji lik je vendarle saksofonist.
To so zgodbe o utapljanju psov v reki, pretepanju žensk, otroštvu na poljskem podeželju, stričevem samomoru, trudu, da bi postal saksofonist, pripravništvu za električarja, delu v menzi in potem – drugi svetovni vojni, masakru v njegovi vasi (ki je med drugo svetovno vojno stala nedaleč od naselja počitniških hišic) in očetovi krivdi.
Toda iz zgodb, vsake posebej in vseh skupaj, čeprav nepretencioznih, zasvetijo taki ali drugačni lucidni uvidi v človeško življenje, filozofski uvidi. Vsi ti lucidni prebliski spoznanj so zelo modro orkestrirani na skupni imenovalec usode, ki kroji človeška življenja in smrt.
Interpretacije dogajanja so lahko zelo različne, pripovedovalec nas opozarja, da so vse končne resnice negotove, vsako raziskovanje pripelje pred nas še več vprašanj, še več skrivnosti. Kajti tisto, kar je bistveno, je neizrekljivo, opozarja tudi prevajalka v spremni besedi, čeprav nas vse povedano pelje do tega bistvenega – neizrekljivega.
Wiesław Myśliwski, rojen leta 1932, je edini poljski pisatelj, ki je dvakrat dobil prestižno poljsko literarno nagrado nike, med drugim tudi za Traktat o luščenju fižola, ki ga je napisal leta 2006. Staša Pavlović v spremni besedi h knjigi pravi, da velja za edinstvenega mojstra besede, za oboževanega in branega modreca, čigar misli se druga za drugo sidrajo v kolektivni kulturni spomin Poljakov.
Traktat je bil na nacionalnem radiu izbran tudi za najpomembnejšo poljsko knjigo zadnjih petindvajset let. S pisateljsko slavo se Myśliwski sooča z mirom, distanco in ironijo, pravi Pavlovićeva.
