Tiskane izdaje
Ogromno rož in gore knjig, veliko veselja in mnogo pozitivnih emocij, za povrhu pa še dober izkupiček in nemalo politike. Katalonski diada de Sant Jordi je vsako leto, 23. aprila, dan, ko se Katalonci izkažejo kot izjemni bralci prisrčnih manir: v znak naklonjenosti si na jurjevo podarjajo vrtnice in knjige.
Založniki so zadovoljni kot le malokdaj, številni avtorji tudi; letos sta se po podatkih združenja katalonskih knjigarnarjev najbolje prodajala avtorja María Dueñas v španščini in Xavier Bosch v katalonščini.
Barcelona je prestolnica španske knjige – prednjači pred Madridom in latinskoameriškimi knjižnimi središči –, zato jo je na dan, ko praznuje zavetnik Katalonije, še posebno zanimivo doživeti. Kakor je Jurij na konju premagal zmaja in rešil pred gotovo smrtjo prelestno princesko, podobno poskušajo Katalonci v svetnikovem imenu postavljati dobro (ali vsaj boljše) pred slabo: med slavljenjem lepote in modrosti neredki razmišljajo tudi zgodovinsko in še politično, skozi optiko katalonskega osamosvojitvenega procesa.
Med njimi je Antoni Munné – filozof, urednik in soustanovitelj neodvisne založbe Arcàdia –, ki je, med drugim, založniško zaslužen za zbrana dela pisateljev, kot so Mario Vargas Llosa, Juan Goytisolo, pokojna Francisco Ayala in Guillermo Cabrera Infante. Pogovor z njim je navdihujoče potovanje po španski in katalonski literarni sceni in povabilo k branju zvenečih peres, izvirnih in posebnih, katerih politična vizija ni nujno ubrana enako: Sergi Pàmies, Quim Monzó, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, David Trueba, Màrius Serra, Joan-Daniel Bezsonoff in še kdo je med njimi.
Antoni Munné je bil na jurjevo – dan, ko se literatura malce druži tudi s politiko – moj vodnik po aktualnem razpoloženju v Kataloniji.
Na široko odprte oči
Pogled Barcelončana je svetovljanski, zagledan je v Evropo in širši svet, v njegovem političnem independentizmu ni začutiti trohice nacionalističnega zapiranja (pred preostalimi v Španiji) ali ksenofobije. »Independentist sem, ne nacionalist.« Razlika je pomembna, katalonizem hoče biti demokratična vizija, nacionalizem to ni. Katalonija je od nekdaj prostor odprtosti in ustvarjalnosti, zagledanosti na tuje je toliko, da bi se »katalonski predsednik Artur Mas verjetno celo odrekel neodvisnosti, če bi se pokazalo, da bi bili prisiljeni izstopiti iz Evropske unije. Mas je zelo evropski človek«.
Resda pa se Katalonci bolj kot k Madridu od nekdaj obračajo k Parizu, vedno je bilo tako. Tudi na prva hrepenenjska potovanja se navadno podajo v Francijo, če ne ravno v Pariz, pa v Perpignan. Iz Barcelone do Madrida je po cesti nekaj več kot šeststo kilometrov, do Perpignana manj kot dvesto. Zato ne preseneča, da določen delež ljudi s širšega zemljepisnega območja – v Valencii, na Majorki, tudi na francoski strani ..., tam, kjer še govorijo katalonsko – verjame v pankatalonizem.
Munné stavi na katalonizem: da bi Katalonija morala postati neodvisna, hkrati pa poudarja, da bi bilo narobe zmanjševati pomen povezav s špansko državo. Te so močne, tudi sentimentalno, politično in še drugače so silne. Katalonce in Špance stikajo v dobrem in slabem dolga stoletja skupne zgodovine in sedanjost, v kateri številni v Kataloniji kličejo po predrugačenju Španije; ker bi se hoteli počutiti bolje in verjamejo, da bi lahko tudi živeli bolje, uspešneje.
Munnéjev pogled ni protišpanska vizija, noče postavljati zidovja, saj je skupnega prepletanja preveč: »Tudi španščina je del mene, moja identiteta, kar ne pomeni, da Katalonija ne bi smela postati država. V Argentini, Čilu, Peruju ... govorijo prav tako špansko.« Morebitno politično postavljanje znanih ustvarjalnih in umetniških imen – kot so Miró, Dalí, Picasso ali literarna peresa ... – bodisi v španski bodisi v katalonski predal ali še v kakšen, tudi eksilni, ne pelje nikamor. »Nobene vrednosti ni v tovrstnem predalčkanju, razen da ustvarjamo mite.« Ti pa ne sprožajo drugega kot le konfrontacije in prispevajo k porajanju neprimernih nacionalističnih sentimentov. »Doslej nam je bilo z njimi prizaneseno, kajti Katalonija je prostor množičnega priseljevanja in zelo uspešnega sobivanja.«
Tudi na tem mestu kaže ponoviti, da kar 70 odstotkov Kataloncev ali njihovih prednikov korenini drugod: močni migraciji sta bili v tridesetih letih preteklega stoletja in po frankizmu, pa tudi v letih pred sedanjo krizo so ljudje v velikem številu prihajali z vseh koncev sveta, prav tako jezikovno različnih. Seveda si Munné ne dela utvar, da bi Katalonce povsod na tujem danes sploh lahko razumeli – da bi pravilno dojemali njihovo premešanost in katalonizem –, kakor se zaveda, kako v različnih prostorih Evrope drugače dojemamo nacionalizem in, na primer, komunizem. Prava učiteljica je lahko le zgodovina.
Različna okolja,
V stranki PSUC, ki je bila tesno povezana z italijanskimi evrokomunisti in se je distancirala od sovjetske oblike, se je kot levičar nazorsko formiral tudi Munné. »Komunizem je bil za nas šola antifrankizma. Ob prvih demokratičnih volitvah po koncu diktature je večina katalonskih komunistov stopila v socialistično stranko, ki jo je vodil Felipe González. [...] Španski komunisti niso na volitvah nikoli presegli 15 odstotkov podpore.«
Dan velikega zadovoljstva
Lepa in kar sijajna so tudi občutja naklonjenosti, ki preplavljajo Katalonce na jurjevo. Kot vsako leto so bili tudi ob tokratnem prazniku vrtnic in knjig nadvse zadovoljni cvetličarji in knjigarnarji, ki so prodano cvetje in naslove spet šteli v neverjetnih milijonih. Po podatkih združenja katalonskih knjigarnarjev so prodali 1,53 milijona del in izdali za 20,35 milijona evrov računov, kar je štiri oziroma šest odstotkov več kot lani.
Tokratna prva deseterica uspešnic predstavlja 6,5 odstotka celotne prodaje, ali drugače: prodali so okrog 43.070 naslovov – po večini za otroke in mladostnike, fikcijo in še drugo literaturo –, kar je skoraj dvakrat več kot lani, med njimi jih je približno tretjina napisanih v katalonščini in 67 odstotkov v španskem jeziku. Kot je spodbudno videti že nekaj mesecev in se je potrdilo tudi tokrat, Katalonci po letih krize spet pogosteje segajo po knjigah. Upati je, da bodo počasi popravili še podatek, da jih okrog 35 odstotkov ne bere več.
Za Antonija Munnéja je diada de Sant Jordi prav tako vedno vesel, zabaven in poslovno spodbuden dan, saj delež naslovov, ki jih v njegovi založbi prodajo v kratkem dnevu, predstavlja od 15 do 20 odstotkov letne prodaje. Kaj si ne bi mel rok ..., sploh ker mu je tokrat uspelo lepo izboljšati rezultate zadnjih kriznih let. Ob letošnjem prazniku je bilo nemara v ospredju tudi več politike kot kdaj prej, kajti katalonsko osamosvojitveno gibanje se precej krepi pred septembrskimi volitvami ... Politika in knjiga se veliko družita.
