Tiskane izdaje
Prvo, kar nas utegne presenetiti v tokratni zbirki Medvedovih esejev, je dejstvo, da knjiga z zelo raznovrstnimi teksti ne vsebuje kazala; a ker se edicija Hyperion že po tradiciji odlikuje po razločno berljivem tisku in priročnem formatu, je treba po Zarečjih zgolj polistati, da ugotovimo njihovo osnovno zgradbo, ki na srečo ne sestoji iz tisoč platojev, ampak zgolj treh, poimenovanih po znani trojici: vice, nebesa, pekel. Ta metaforična razdelitev v grobem ustreza trem v knjigi objavljenim žanrom: časopisnim člankom, umetniškim interpretacijam in poeziji.
Plato št. 1 (Vice) prinaša besedila, nastala ob mednarodnih in domačih aktualnih dogodkih, ki so avtorja spodbudili, da je javno izrazil svoje kritično mnenje o politiki in politikih, novinarjih, vodstvih slovenskih galerij in še kom. To je storil brez okolišenja, z imeni in funkcijami tistih, zoper katere je naperil svojo polemično ost. S tem seveda ni nič narobe, a se vendarle zdi, da bi ti teksti, sicer izvorno časopisni članki, zdaj, ko so se znašli v knjigi, nemara učinkovali bolj poantirano, če bi bili podkrepljeni z ustreznimi medbesedilnimi prvinami, ki bi jih Medved zlahka potegnil iz svojega eruditskega arzenala.
Te pomanjkljivosti pa nikakor ne moremo očitati tekstom iz Platoja št. 2 (Nebesa), v katerem se medbesedilne navezave brezmejno razmahnejo. Tu avtor najprej kritično spregovori o Žižkovi Antigoni; polemično razglasi marihuano za »čudotvorno rožo«, ki zdravi in »nas povzdiguje v nebesa«, omogoča prehajanje iz preteklosti v prihodnost in hkrati spodbuja prestop v sedanjost u-toposa(ne-kraja), ki mu tudi glasba skupine Siddharta nikakor ni tuja. Medved namreč te glasbenike razglasi za novodobne trubadurje, prinašalce sporočil, ki napovedujejo nov svet in novega človeka – torej spet nekakšen u-topos.
Vendar povsem drugačen od tistega, v katerega nas zlahka prestavijo slike Marka Jakšeta, polne fantastičnih in fantomskih bitij, »erotične neznosne Želje«; v svet, kjer so deli »večji od celote«, njihova časovna razsežnost pa, tako Medved, evocira »kozmičn[o], brezzračn[o] pneum[o] metuljastih udarcev, angelovih kril, ki vse spreminjajo v 'dogodek', ki se zgodi v hipu … čeprav je – tudi – večen …«
Od tod je le še korak do »pravih« nebes, kamor nas posrka sleherno soočenje z zračno in sinjo belino slikarskih platen Gabrijela Stupice. Tem mojstrovinam je posvečeno najdaljše besedilo Zarečij. In četudi, kot meni avtor, slikarjeve znamenite neveste »niso podobe radosti in sreče, poznajo trenutek 'vnebovzetja'«. Prizori s teh platen kar kličejo po psihoanalitični razlagi. Temu klicu pozorno prisluhne Medvedova izčrpna interpretacija, ki doseže svojevrsten vrhunec, ko se ob slikah Gabrijela Stupice, med drugim, vpraša: »Kako doseči v misli nenasilje, ki naj podobo, ki ni določena z vsebino, razkrije v svojem čistem tkanju?«
In natanko o tem, o razmerju med podobo, mislijo in besedo ter »čistem tkanju«, si postavljamo enako neretorično vprašanje, ko prestopamo na Plato št. 3 (Pekel), ki prinaša Medvedovo pesnitev z zgovornim naslovom, Kočijaž smrti. Tu ne gre več za preplet domišljije s stvarnostjo, psihoanalizo, filozofijo in različnimi vednostmi, pač pa za destiliranje pesniške domišljije. Kajti samo ta nas lahko od vsakdanjosti in laži pripelje do bivališča resnice, u-toposa, kraja skorajšnje možnosti, dostopnega samo »manjšinskemu občestvu«, torej tistemu bralstvu, ki še ne obstaja, ker večno zgolj postaja.
