Nataša Golob: »Knjižne kulture ne predstavljajo izdelki v bleščavi«

Pred dobrim mesecem je izšla njena knjiga S črnilom in zlatom, v četrtek bodo odprli njeno razstavo v Narodnem muzeju Slovenije.

pon, 04.12.2017, 11:00

Ddr. Nataša Golob, upokojena profesorica z umetnostnozgodovinskega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani in znanstvenica s kariero z mednarodnim dometom, v središču katere je preučevanje srednjeveških in zgodnjenovoveških rokopisov ter tiskov, ima trenutno zgoščen koledar predstavitev novih projektov.

Pred dobrim mesecem je pri Mladinski knjigi izšla njena razkošna bibliofilska knjiga S črnilom in zlatom z izborom osrednjih spomenikov tukajšnje dediščine srednjeveškega knjižnega slikarstva, tik pred izidom je kodikološka knjiga Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve iz programa Znanstvene založbe FF, v Narodnem muzeju Slovenije pa bodo v četrtek odprli njeno razstavo Na pergamentu in papirju: rokopisi in tiski iz mariborskih zbirk.

V izboru so napovedani najlepši tovrstni spomeniki srednjega veka in renesanse iz Nadškofijskega arhiva, Pokrajinskega arhiva in Univerzitetne knjižnice v Mariboru, seveda pa bo tudi ta razstava podprta s spremno publikacijo.

Kakšne so posebnosti mariborskih zbirk?

Pred leti sem prvič pregledala srednjeveške rokopise in prvotiske v Nadškofijskem arhivu v Mariboru, ki so z izjemno lepimi dosežki knjižnega slikarstva kar klicali po natančnem ovrednotenju. Posebno odlični so iz 15. stoletja in dajejo dober prerez avstrijskih in južnonemških tokov. Tudi zanimivosti ne manjka. Droben primer: na razstavi bo na prvi pogled skromna knjiga s filozofskim traktatom Tomaža Akvinskega. V njej pa je več kot 40 inicial: vse so črka D za besedo 'deinde', le da je vsaka povsem nova kompozicija, velikokrat v načinu, ki spominja na Escherjeve prostorske uganke ali Möbiusov neskončni trak – pol tisočletja pred njima! A to je delo, ki je najbrž nastalo v okviru dunajske univerze in je dobro dopolnilo k vedenju o intelektualnih in umetnostnih tokovih.

V Mariboru hranijo tudi res kakovostne primerke srednjeveških in poznejših vezav. Presenečenje zadnjega časa je izdelek Ulricha Schreierja; mož je bil ob koncu 15. stoletja zvezda med knjigovezi habsburške monarhije. Znamenita Schreierjeva vezava z Dunaja ima pendant v Nadškofijskem arhivu v Mariboru: to je prefinjena stvaritev z zelo drobnimi vzorci, ki so 'oblekli' knjigo. Knjižne kulture nekega obdobja ne predstavljajo izdelki v zlatu in bleščavi: veliko več povejo tisti za 'običajno' rabo.

Iniciala z upodobitvijo Marijinega oznanjenja, ok. 1385-1390, delo knjižnega slikarja iz kroga umetnikov, ki so delali za češkega kralja Vaclava IV. Hrani Nadškofijski arhiv Maribor, Ms 12. Foto: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije

Ali ob mariborskih kodeksih izstopa kdo, ki je bil še zlasti vnet za naročanje, kupovanje in seveda branje?

Da, zanimivih oseb ne manjka. Naj omenim na kratko usodo knjig, ki so bile v lasti nürnberškega trgovca Ulricha Hallerja. Zvečine so imenitno okrašeni pravni traktati; med njimi pa je zanimiva knjiga z natisnjenimi Salustijevimi deli, ki ima privezan še rokopisni izvod Katilinove zarote, bogato glosiran in preveden. Hallerjeve knjige je pozneje kupil Leonhardt Pewerll, ki je leta 1508 postal škof v Šentandražu in je prinesel knjige s seboj. Tako je zgodba razgledanega nürnberškega trgovca, ki je gotovo poznal Albrechta Dürerja, Antona Kobergerja in druge, segla do nas. Poleg tega, da so v njegovih knjigah čudovito poslikane strani, prav rokopis Salustijevih del razgrinja proces študija in raziskovanja antike v nemškem prostoru. Pri tem ne smemo pozabiti, da so ob antičnih avtorjih širili obzorja zgodovine z branjem in oživljanjem svoje germanske zgodovine iz časa pred Karlom Velikim.

Kar bo na ogled v Narodnem ­muzeju Slovenije, ste pogosto uvrstili tudi v knjigo S črnilom in zlatom. Kako ste se lotili izbora 125 enot za to knjigo?

Izbiranje del za monografijo o knjižnem slikarstvu je bilo podvrženo kriteriju slikarske oziroma likovne kvalitete, čeprav je v mojih očeh včasih prevladala misel o pomenu nad estetsko ravnjo. Kljub izbrisu nekaterih enot sta v monografiji tako rekoč dve tretjini spomenikov prvič opredeljeni in predstavljeni s sliko. Seveda bodo sčasoma evidence o knjižnem slikarstvu bogatejše, za zdaj pa upam, da izbrana dela iz vse Slovenije dajejo pregled teh spomenikov. Mogoče se bo kateri bralec vprašal, kakšna bi bila videti pahljača knjižnega slikarstva, če bi reproduciranim spomenikom stali ob strani tisti, ki so bili v naših krajih, a so zdaj v tujini.

Vsaka publikacija ima rdečo nit, enako vsaka razstava. Izbor rokopisov in prvotiskov iz Nadškofijskega arhiva dopolnjujejo eksponati iz Univerzitetne knjižnice in Pokrajinskega arhiva v Mariboru. Videti bo najboljše spomenike knjižnega slikarstva, ki so tudi v knjigi, ker pa izbor ni zamejen z letnico 1500, bo dodanih nekaj 'bonbonov'. Tak je tiskan augsburški misal iz leta 1555: sapo vzame velika kompozicija križanja, delo Matthiasa Gerunga, ki je trideset let po Dürerju izražal dramatično občutje, versko in psihično ­razklanost.

Vsi misali iz te naklade imajo identično križanje, a mariborski je mogoče najlepši primer tiste knjižne umetnosti, ko odličen slikar z mojstrskim nanosom barv spremeni lesorezni odtis v popolno slikarsko umetnino. Na razstavi bo tudi omenjena Schreierjeva vezava, zastopani bodo Fustov mojster, slikarstvo iz kölnskih ateljejev in Picov mojster. Prvič bo videti nekaj šolskih knjig iz 16. stoletja, pa nekaj redkosti, denimo dva usnjereza. Med knjižne 'zvezde' je treba uvrstiti Sentence Petra Lombarda iz Univerzitetne knjižnice, rokopis v slogu pozne romanike iz Pariza ob koncu 12. stoletja. Zame je najlepša stvaritev Pontifikal, ki je delo Mojstra Pavlovih pisem, knjižnega slikarja iz bližine češkega kralja Václava IV.

Gregor Veliki: Moralije o Jobu, 1410-1412, Nadškofijski arhiv Ljubljana. Foto: Arhiv Mladinske knjige

Iz stoletij med Brižinskimi spomeniki in Trubarjem je ohranjenih le nekaj besedil v slovenščini, kakšen je bil siceršnji prispevek tukajšnjih intelektualcev evropskemu srednjemu veku? Kaj so pri nas v srednjem veku prebirali, kaj izvirnega napisali?

O ustvarjalnem dogajanju pred 12. stoletjem manjkajo neposredna pisna dokazila, saj ohranjenega gradiva ne moremo povezati ne z osebami ne z lokacijami. Okoli 1170–1180 se zaradi več kot petdesetih kodeksov iz Stične ta podoba spremeni. A vnovič se pokaže, da je omejitev na gradivo, ki se je ohranilo pri nas, nesmiselna.

Zanimiv posredni dokaz o mnogostranosti ustvarjalnih moči je na primer pesmarica, ki so jo okoli leta 1500 prepisali na željo benediktincev v Admontu: v Stični so imeli zbirko napevov iz 12. stoletja, peli so jih na procesijah, ki so se vile čez pokrajino, in v Admontu so hoteli obuditi tradicijo starožitnih pesmi. Izvirne pesmarice iz 12. stoletja več ni, le njena kopija, v Admontu pa so nanjo še kako ponosni! K razcvetu srednjeveškega literarnega ustvarjanja in vsaj pismenosti je veliko prispevalo plemstvo. Kar pozabljamo na naše viteške lirike (Žovneškega, Gornjegrajskega, Radeškega), uvrščene v krog najboljšega tedanjega pesništva. Pa knjižnice so morali imeti v bližini, kakor tudi druga aristokracija in višje meščanstvo. Če je Barbara Celjska veljala za izjemno izobraženo, Ulrik II. za odličnega retorika (visoko cenjena odlika v času humanizma), so Celjani – tako kot Auerspergi, Brdski itd. – prav gotovo imeli ugledno knjižnico.

Vemo, da so podpirali Žičko kartuzijo in nadarjene mladeniče. Ko pridemo do zadnjega desetletja Celjskih, je na vsem lepem pred nami cel nabor fantov, ki so študirali v Pragi, na Dunaju, v Tübingenu in drugod ter prispevali k literarni in znanstveni ustvarjalnosti, bili so del 'universitas litterarum'. Razgledani Koloman von Manswert, ki je bil župnik v Kranju ravno v času Hermana Celjskega, je poskrbel za več rokopisov, med njimi so prelepe Moralije o Jobu. Nedvomno je bil s Celjani v stiku, saj je kranjska župnijska cerkev arhitekturno nadaljevanje Ptujske Gore. Čeprav so se politične okoliščine v 15. stoletju zelo spremenile, je iz naših krajev znanih več kot sto imen pišočih in ustvarjalnih ljudi, ki so zapustili izvirna dela, prepisovali, komentirali ali šli daleč stran kot strokovnjaki za pravo, matematiko itd.

Leta 1468 je v rokopisu za gospoda Brdskega dodal svoje pesmi Martin iz Loke, poln idej in znanja, ki je bil sposoben napisati pesem v zlitju latinščine, nemščine in slovenščine. Danes ga nemška literarna zgodovina šteje za najboljšega pesnika astronomsko-astroloških del. Posebno navihan je bil Matjaž Jurčič iz Kapele pri Veliki Nedelji, ki je pisal v provansalskem, latinskem ali nemškem jeziku in se podpisal kot Matjaž Jurčič, to pa je slovensko ime.

Peter Lombard: Razlage pisem sv. Pavla; Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ms 3. Foto: Arhiv Mladinske knjige

V času odprtja razstave v Narodnem muzeju bo izšla že vaša naslednja knjiga Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve. Napovedujete jo kot pregled 'anatomije­ rokopisne knjige'. Kaj lahko ­pričakujemo?

Te knjige sem vesela; končno je tukaj. Materialne danosti so eden od treh stebrov rokopisnih spomenikov (drugi je literatura in tretji estetski značaj), lastnosti uporabljenih materialov so pri vsakem rokopisu drugačne in torej uganka. Vedno je treba povezati informacije iz virov s tistimi, ki jih razkrije rokopis, zaznati je treba spremembe v posamezni knjigi in celotnem razvoju. Knjiga vedno zrcali svoj izvor.

Verjetno so prvič zapisani cilji in meje kodikologije, tako klasične kot digitalne, pa komparativne in kvantitativne, a to niso edine razi­skovalne metode. Sledijo poglavja o nosilcih zapisov, sestavljanju knjižnega bloka in drugih delov knjige, oblikovanju strani, vezavah, poškodbah, dokumentiranju. Tudi ta knjiga je namenjena bralcem pri nas, zato sem v vsako poglavje vključila primere iz našega rokopisnega patrimonija.

Torej je naše gradivo dovolj bogato in vsestransko, da se da na njegovi podlagi napisati splošno knjigo o rokopisih?

Da. Vem, kaj so naši svetovni unikati, in upam, da bo to tudi bralcu prišlo do živega, da bo mogoče srednjeveška knjiga pomagala premagati mišljenje o praznih, temnih stoletjih. Kar je ostalo, je po večini zelo dobro gradivo, ki osvetljuje nekatere pojave v širšem okolju.

Brevir škofa Žige Lamberga; Ljubljana, Nadškofija, s.s. Beneško knjižno slikarstvo (Picov mojster), 1481 ali pozneje. Foto: Arhiv Mladinske knjige

Ustvarjalci rokopisov so ob dragih materialih lahko uporabljali za pisanje in slikanje, denimo, različne vrste medu ali soka akacije. Zdi se kot eksperimentiranje, a so lahko rokopisi izredno obstojni.

Nedvomno so tako prepisovalci kot slikarji veliko eksperimentirali, bili so praktični kemiki. Zato je v knjigi – kot opomba pod črto – zapis sestavin, potrebnih za tinto, s katero napišeš besedilo za lepe sanje. Takih čudotvornih receptov je bilo največ med knjigoljubci v vzhodnem Sredozemlju in Bližnjem vzhodu, nekateri bi danes šteli več kot štiri tisoč let. Ljudje s trstiko in čopičem v roki so imeli veliko domišljije, ogromno izkušenj, tradicijskega znanja in so bili na svoje delo ponosni.

Horacij je v 30. odi (Exegi monumentum) stopil ob bok egipčanskemu pisarju, ki pravi, da je ustvarjalno delo ob knjigi trajnejše od piramid. To so poetične dimenzije, ki jih evropski srednji vek ni imel ali pa jih je zelo dobro skril. Ob fantaziji antičnih rokopisnikov se zdijo recepti latinskega srednjega veka suhoparni in brez količinskih podatkov. Zato je velika škoda, da ARRS ni odobril projekta za analizo srednjeveških tint, s katerim bi v sodelovanju z eksperti z Instituta Jožefa Stefana lahko naredili dober korak.

Za kakšno tehnologijo analize bi šlo in kakšen korak bi to lahko bil?

Prof. dr. Miloš Budnar je v laboratorijih IJS v Podgorici predstavil nekaj neporušnih, nedestruktivnih metod, ki bi jih lahko izvedli, ob njem bi sodeloval prof. dr. Žiga Šmit in seveda prof. dr. Jedert Vodopivec iz Arhiva Republike Slovenije. Glede na recepture, ki bi dali zapisano osnovo, je bilo to res obetavno. Naravoslovna dognanja o mehanizmih in vzrokih propadanja predmetov so izjemno pomembna, saj vse ugotovitve pomagajo pri »zdravljenju« predmetov in odpirajo poti za uvajanje novih konservatorsko- restavratorskih metod. Naš cilj je bil, da bi identificirali materiale, substance za tinte: te so do neke mere specifične za »domače okolje«, ker vsega pač niso uvažali.

Pri tem smo imeli podporo Arhiva Republike Slovenije, ki bi nam dovolil izvesti poskuse na njihovih fragmentih in rokopisih, zlasti spisovnem gradivu, ki je nedvomno nastajalo v naših krajih. Nameravali smo narediti presečne analize z različnimi metodami (npr. PIXE, ramanska spektroskopija ipd.). Takrat bi bili zelo "novi" s svojimi pogledi in metodami. Čez pet let so take raziskave že delali v nemških, francoskih in ameriških laboratorijih, potem v nizozemskih in belgijskih. Ne vprašajte, kako so nihove objave poglobile pogled na srednjeveške materiale!

Peter Lombard: Štiri knjige sentenc; Maribor, Univerzitetna knjižnica, Ms 136; Severovzhodna Francija, okoli 1170. Foto: Arhiv Mladinske knjige

Predpostavljam, da je srednjeveški avtor temeljito razmislil, katere besede so vredne dragih postopkov izdelave knjig. Po drugi strani si mislim, da imate tudi sami ogromno neobjavljenega gradiva.

Več kot tisoč let srednjeveške rokopisne kulture nima samo ene definicije. Pergament je bil zelo drag, papir pa ne posebno, osnutke besedil so pisali na primer na lesene ali voščene površine, pomembno je bilo tudi urjenje spomina in vsa besedila, teološka, znanstvena, pesmi itd., so dobila končno podobo po večletnem preverjanju. Moja knjižnica je v dobršni meri še ob meni, čeprav jo počasi prevzema oddelek za umetnostno zgodovino. Najpomembnejši so zvezki z noticami, skicami, gnečo delajo številni fascikli, nekaj tisoč knjig pa je vselej, za vsak članek premalo.

Vseeno se trenutno oziram proti asketsko zasnovanim katalogom srednjeveških rokopisov in fragmentov iz naših knjižnic in arhivov. Taka zbirka podatkov in slik je zelo pomembna, saj nas postavi v dialog z raziskovalnimi procesi in fondi v drugih državah: vedno sem si prizadevala predstaviti naše gradivo kot korektiv ozkega pogleda na zbirke iz velikih centrov. A če dokumentacija ni objavljena, ne obstajamo, dasiravno smo bili intelektualno in ustvarjalno zelo živahna pokrajina. Na drugi strani pa se pripravljam na pregleden zapis o literaturi v srednjem veku pri nas, v katerem želim povezati vsebine z bralci, prepisovalci, kraji, vplivom na likovno umetnost in odmevi v poznejšem času ter upoštevati vse znane rokopise iz slovenskih provenienc. A to še ne bo kmalu odšlo z moje mize.

Prijavi sovražni govor