Tiskane izdaje
Teresa Cremisi, ugledna francoska urednica, je utrla pot med bralce veliko odličnim peresom, lani pa se je še sama podpisala pod roman La Triomphante. V njem z elegantno mehkobo razgrne svojo življenjsko zgodbo, čeprav ne popolnoma zvesta sebi, literatura si vendarle veliko izmišlja. Glavni junakinji v določenem trenutku pusti, da gre po svoje.
Življenjska pot pisateljice/pripovedovalke je zanimiva in svetovljanska. Deklica Orienta, rojena v Egiptu, je odrasla v Evropejko: Italijanko in Francozinjo. Stara celina ji je bila nadvse blizu že v otroštvu, ko je redno preživljala razkošne počitnice v Italiji, Franciji, Švici. »Zahod me je fasciniral, na vsak način sem si želela v Francijo. Bila je moja usoda,« je povedala za Delo. Šla ji je naproti – kaj ne bi, saj je pot nakazovala že njena družinska zgodba – in jo dosegla. Teresa Cremisi se je uveljavila v Parizu kot ugledno ime francoskega založništva zadnjih desetletij. Zdaj je v pokoju, kar ne pomeni, da ni aktivna.
Prekmalu na koncu
La Triomphante (založba Équateurs) je njeno prvo literarno delo. »Vse življenje sem veliko pisala, a nikoli nič osebnega ali romanesknega. Če povem po pravici, si sploh nisem mislila, da bom kdaj napisala kaj literarnega. Spodbudil me je založnik, čeprav je hotel nekaj drugega: rekel mi je, naj izberem dvajset ali trideset starih fotografij, ki so mi všeč, in o vsaki napišem po dve strani besedila. Nastala je ta knjiga.«
Kot prenekatero pisanje jo vsakdo bere po svoje. Lahko da kot intimno potovanje, plovbo skozi življenje. Sploh kot fascinacijo nad potmi in plovili. Kot življenje, ki »mine kot kratek dan«. Avtorica je razdelila knjigo na pet poglavij, poimenovanih po delih dneva. Začne se z Zgodnjim jutrom, nato nastopi Konec dopoldneva, zatem je Popoldne in kmalu Devet zvečer, dokler ne kažejo kazalci že Pol enih zjutraj. Vse hitreje gre. »Življenje teče hitro, prehitro.« Prekmalu smo na koncu poti.
Nežna pripovedovalka – poliglotinja, rojena v bogatem in svetovljanskem egiptovskem okolju v štiridesetih letih preteklega stoletja – je kot otrok spoznala, kaj pomeni oditi, morati oditi. Sueška kriza je njeno srečno družino iztrgala iz raja in jo prisilila, da so v Italiji začeli na novo. Junakinja pušča za sabo nekatera mesta in z močnim literarnim magnetizmom vodi po ulicah novih koncev, v katere jo kliče življenje: od rodne Aleksandrije, kjer je preživela otroštvo, do Rima in predvsem Milana, kamor se je z družino preselila kot mladenka, Pariza, Atranija. Poetično in s fino spretnostjo pripoveduje o Mediteranu, obeh njegovih straneh, o prečudoviti prepletenosti jezikov in tako tudi o premešanosti identitet (kaj so v Egiptu nekoč pomenili tuji potni listi: italijanski, francoski, britanski ...). Skozi čas se spreminja, vsako desetletje jo zaznamuje po svoje, zori – in ostaja za vselej očarana nad silno močjo literature. Ob lepi fotografiji ji prav tako vzplamti srce.
»Glavna junakinja nisem jaz«
Čeprav ima bralec varljiv občutek, da počasi leze v zanimivo življenje Terese Cremisi, avtorica pove: »Glavna junakinja nisem jaz. Kolikor mogoče natančna sem bila resda pri opisih staršev [očeta uspešnega podjetnika in matere, tudi v Evropi slavne kiparke], a pripovedovalki sem dala deset let več, kot jih imam. Rodila sem se po drugi svetovni vojni, ne pred njo.« Svojo literarno junakinjo v določenem trenutku odrine od sebe, nista več ista oseba, »vsaka ima svoj poklic, pripovedovalka [žurnalistka ...], na primer, nima otrok, jaz pa. Recimo, da je knjiga bolj avtoportret kot avtobiografija. Obe imava radi iste stvari, česar jaz ne maram, tudi njej ni všeč. Da, knjigo bi označila za avtoportret.«
V njem je začutiti veliko mehkobe, še ironije in humorja, a morda prav tako nekaj osamljenosti, žalosti …? »Da, tudi to so mi že rekli. V resnici so prepoznali malone vse; da sem melanholična, da je konec zelo pomirjen, miren. Med pisanjem o nečem, kar vam je podobno, ali o nekom, ki je kot vi, si ne morete povsem predstavljati, kako vas bodo dojemali bralci.«
Zmagovalka iz naslova ni pripovedovalka, glavna junakinja romana, kot bi si kdo mislil vsaj na začetku, ko je segel po njem. Pisateljica prikimava, da je v poimenovanju resnično nekaj dvoumnosti. Šele pozneje v knjigi se lepo pokaže, da v naslovu ni dame, ampak plovilo, bojna ladja iz 19. stoletja. »To je majhno presenečenje, ki sem ga pripravila bralcem. Junakinja je očarana nad dogodivščinami La Triomphante, kakor jo nasploh navdušujejo ladje, ki plujejo po morjih. Njeno hrepenenje po dogodivščinah je veliko.«
Življenje je pestra odisejada, skozi katero pripovedovalka ne stopa glasno samozavestno, v njej ni nič vsiljivosti, teatralnosti, ne preriva se v ospredje, zato pa je prepoznati več nežne zadržanosti. Vsaj vtis je tak. Kot zapiše avtorica, je raje »previdno skrita«, »nikoli neposredna in ponosna«, »skromna je«, »slalomira«, »včasih je celo boleče ponižna« ..., kajti le kot takšna se lahko prilagaja okoljem, v katera jo odnaša življenje. Kot takšna, nič nostalgična, ampak pragmatična in trdno na tleh, se tudi najlažje preobraža. Prišleki bijejo mnoge bitke, ki jih drugim ni treba, doživljajo poraze, ki jih večina niti ne sluti.
Doma v Franciji
Teresa Cremisi, ki ima danes italijansko in francosko državljanstvo, kot pravi, ne doživlja težkih občutij tujstva, saj ima v Franciji zelo dober položaj. In vendar »se mi še zdaj, pri teh letih, včasih zgodi, da se ne počutim dobro v svoji koži«. Ker je »takšna« Francija? »Ne, ne zato, ponavadi molčimo o izkušnjah od drugod, ko pa spregovorimo o njih, se pri določeni starosti zavemo, da so nas v resnici bolj zaznamovale, kot bi si mislili. Oditi drugam pomeni drugače gledati na stvari. Marsikaj se zaplete, včasih pa je tudi precej zabavno, saj vidimo mnogo tistega, česar drugi ne.«
Teresa Cremisi je obiskala Ljubljano spomladi pred dvema letoma, ko je k nam pospremila pisatelja Michela Houellebecqa. Takrat je še bila na čelu založbe Flammarion, zdaj je uradno v pokoju, čeprav še vedno veliko dela, med drugim za avtorje, ki jih je kot založnica uspešno postavila med bralce: ob Houellebecqu še Yasmino Reza, Christine Angot in druge.
La Triomphante bi bilo lepo brati tudi v slovenščini: kot knjigo o eksilu, o potovanju iz Egipta, ki je nekoč poznal slavo, sončne barve in sočne vonjave, potem pa potonil v pozabo obrobja, v Italijo in tamkajšnji nov začetek ter Francijo kot usodo ... Teresa Cremisi bi bila vesela, »če bi zanimala kakšno slovensko založbo« ... Knjigam je treba najti nove pristane. O svoji junakinji je še zapisala, da ima »pristaniško domišljijo«. Srce ji zapoje ob vsem, kar kliče k dogodivščinam. Treba je iti na pot, tudi književnost mora potovati.
