Tiskane izdaje
»Hočem, če bo le mogoče, postati pevka,« je napisala tretješolka Minka v šolskem spisu. Slabih osemdeset let pozneje je na knjižnih policah monografija s tem naslovom, v njej pa popisana zanimiva življenjska in poklicna pot altistke Marije Bitenc Samec.
»Perfekcionistke, ki je vedno stremela k poglobljeni in tehnično popolni interpretaciji, « piše v uvodu njen študijski kolega dr. Primož Kuret.
Knjigo je napisala dr. Tina Bohak, asistentka na Akademiji za glasbo, ki se je pred leti poglabljala v življenje in delo basista Julija Betetta in napisala doktorsko disertacijo o njem. Prav raziskovalno delo in srečanja z Betettovimi sodobniki so avtorico pripeljali tudi do Marije Bitenc Samec.
Njuno znanstvo se je poglobilo in razširilo do pričujoče knjige. Kot uvodoma piše avtorica, življenja Marije Bitenc Samec ne poznamo ne poglobljeno in ne celovito, čeprav sodi med najizrazitejše in najprodornejše koncertne poustvarjalke druge polovice 20. stoletja.
Knjiga je sestavljena iz treh delov; v prvem je popisana umetničina življenjska pot (Odsev duše – poti življenja), v drugem njen koncertni repertoar in sodelovanje z različnimi umetniki (Glasba – ogledalo čustev – na koncertnem odru), v tretjem pa so v ospredju radijska in televizijska snemanja (Bogastvo zvokov in tišine). Hiter pregled spletnih strani pove, da se je Marija Bitenc Samec (1932) rodila v družini pisatelja Vinka Bitenca in bila poročena z arhitektom Dušanom Samcem.
Solopetje je študirala na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu profesorja Julija Betetta in se izpopolnjevala v Trstu pri dirigentu in pedagogu Toffolu. Dosegla je več pomembnih uspehov na jugoslovanskih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih, bila dve leti angažirana v ljubljanski Operi, potem pa se posvetila koncertnemu petju in snemanju za radio in televizijo doma in v tujini.
Srečanje z Betettom
V knjigi, ki so jo zgradili različni osebni dokumenti iz umetničinega arhiva (članki iz časopisja, zasebna korespondenca, intervjuji, slikovne priloge, posnetki), izvemo, da je pevkino pot zaznamovalo otroštvo, v katerem je dvakrat izkusila krivico; prvič so na očeta zvalili krivdo za krajo živilskih kart in družina se je za dve leti izselila na Dunaj, kjer pa je kljub vojni vihri uživala bogastvo kulturne metropole. Ko so se po vojni vrnili v Slovenijo, jim je oblast zaradi lažne ovadbe, češ da je bil oče okupatorjev sodelavec, odvzela hišo in preselili so se v bližino Celja.
Tam se je Marija začela učiti petja na glasbeni šoli in dobila prve komplimente učiteljev. V Mariboru, kamor so se odselili leta 1948, je obiskovala pripravnico za srednjo glasbeno šolo. Od staršev je kot edinka (brat je po rojstvu kmalu umrl) prejela bogato umetniško spodbudo, posebej oče je bil njen mentor, vzgojitelj in velik vzor, kot velik ljubitelj opere si je dolgo želel, da bi hči postala sopranistka. Prvi nastop je imela leta 1950 v Kazinski dvorani.
Zapela je arijo iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla in Uspavanko Musorgskega. V tistem času je pela tudi v opernem zboru SNG Maribor, predstavili so jo slovitemu mariborskemu violistu in dirigentu Dragu Mariu Šijancu, ki je živel v Argentini. Navdušen nad barvo njenega glasu jo je povabil v operno hišo v glavnem mestu province Buenos Aires La Plata, a ponudbe ni sprejela. Hotela se je posvetiti šolanju glasu in pevskemu udejstvovanju.
In tako se je tudi zgodilo. Zanjo je bilo usodno srečanje z Julijem Betettom, basistom in predanim pevskim pedagogom, ki je izšolal večino solistov ljubljanske Opere. Dve leti pouka solopetja pri mojstru Betettu je usmerilo njeno življenje, njuno zavezništvo, prijateljstvo in občudovanje pa je ostalo do njegove smrti leta 1963.
Prvo mesto, ki ga je osvojila med 150 pevci, je komisija utemeljila z besedami: »Pravšnja intenzivnost na začetku. Izostren občutek žalosti in obžalovanja izražate skozi prepričljivo in dramatično deklamacijo. Z globoko čutečim podajanjem besedila ste ponesli pesem do srca parajočega vrhunca.« Tudi angleški glasbeni kritiki niso skoparili s pohvalami: »Toda vsi so se dvignili in ostrmeli, ko je stopila na oder Titova najboljša altistka, ki se je sprehodila po cvetočem odru. To je bila Marija Bitenc, ki je na ta dan slavila 25. rojstni dan,« je zapisal Daily Express.
Po zmagi je bila pevka razpeta med domovino in nastopi v tujini – Italija, Avstrija Nemčija ... Celo povabilo iz Nürnberga je prejela, v tamkajšnji operni hiši so iskali altistko. A ne tega ne drugih dolgoročnih selitev v tujino ni sprejela. Leta 1959 se je poročila z arhitektom in oblikovalcem Dušanom Samcem in pozneje rodila dve hčeri. V času najnežnejših let svojih otrok je sprejemala le manjše angažmaje.
V šestdesetih letih se je kljub opernim izkušnjam posvetila koncertnemu petju in koncertna pot jo je ponesla tudi v Pariz, Frankfurt, Dunaj, Gradec, Rim, Bruselj ... Leta 1963 je pridobila status samostojne umetnice. Ob številnih koncertnih in radijskih snemanjih je praviloma dobivala dobre kritike. Pavel Mihelčič je v Delu napisal: »Pevka ima lep, dramaturško obarvan alt, ki mu ležijo predvsem temperamentne pevske partije.«
V osemdesetih letih se je aktivno vključila tudi v izboljševanje položaja umetnikov kot podpredsednica sindikata kulturnih delavcev in predsednica združenja kulturnih delavcev. Njena bogata koncertna pot se je končala leta 1987 v Cankarjevem domu. Praznovala je trideset let umetniškega delovanja, voditelj večera Sandi Čolnik je med drugim povedal, da je za Marijo »življenje pesem in pesem življenje«. Kariero je končala v odlični pevski kondiciji, »človek se mora pripraviti na odhod. Samokritika je, da najdeš pravi čas in pravo mero.«
V knjigi je večkrat poudarjeno, da je umetnica dom in družino ves čas postavljala na piedestal, posebej se je posvečala tudi svojemu vrtu, ki je prerasel v pravi arboretum sredi Celja, kjer živi še danes. Poklicne odločitve je sprejemala premišljeno in pri njih nepopustljivo vztrajala. Nekdanji sodelavci se je spominjajo kot nekomplicirane, karizmatične osebnosti, direktne v dialogu, temeljite pri študiju skladb.
