Tiskane izdaje
Zgodbo, opisano v romanu Motnja (Cankarjeva založba, prevod Jana Unuk) poljsko-italijanske pisateljice Magdalene Tulli, bi lahko aplicirali na marsikaj. Recimo na afriške in druge begunce, ki v čolnih skušajo prečkati sredozemski bazen, na palestinske begunce, na slovensko zgodbo o izbrisanih, ali če odpremo zgodovinsko perspektivo, na »Jude, ki so mrtvi in nočejo biti ponovno uporabljeni«, kot je v enem izmed intervjujev leta 2009, ko je bila na obisku v Ljubljani, dejala pisateljica.
Motnja, četrti roman Magdalene Tulli (v slovenskem prevodu imamo še njen roman V rdečem, 1998), je na videz pisana lahkotno, z nekakšnim hehetom, ki ga slutimo na ozadju stilno sicer izbrušenih stavkov; predvsem pa lahkotnost priklicujejo metafikcijski postopki.
Perspektive v romanu se zaradi avtoričinega občutka za preplet (mestoma tipskih) junakov, predvsem pa zaradi stopnjevanja tempa zgodbe in navsezadnje jezika, ves čas menjajo; nekaj časa spremljamo krojača stvarnika, ki na začetku ukroji in sešije oblačila, nato se pozornost nenadoma prenese na notarja, ki ščipa služkinjo, študenta, ki poseda v kavarni, natakarja, ki je nezadovoljen s svojim položajem, otroke iz sirotišnice, letalskega poročnika, stanovalce, ki gledajo na trg, in druge.
Dogajanje romana se zgosti okoli »nepovabljene« množice beguncev, ki so »sočno barvo zelenice«, kot zapiše Magdalena Tulli, zakrili s svojimi plašči, veliko količino temnega sukna, črnin in temno modre barve.
Če po eni strani oblačila urejajo odnose junakov s svetom, pri čemer je sugerirana svojevrstna teatraličnost, po drugi osrednja metafora romana – krojenje in šivanje – pisateljici omogoča, da se spusti pod gladino stvari. V romanu Italijanski salonarji (2011), s katerim je na Poljskem večkrat nagrajena avtorica dosegla prepoznavnost, beremo o tem, kako težko se je boriti z zmedo, ki jo v posameznikovo življenje vnese spomin: »Med klobkami kot saje gostega dima sem videla nekakšne cunje, posamične čevlje, prazne kovčke. /…/ V tem črnem oblaku, ki ga je veter nosil med kopninami in morji, je po nebu plula moja družina. /…/ Rodila sem se, ko je bilo že vsega konec.«
Seveda pisateljica pripoveduje o svojih sorodnikih, poljskih Judih, toda hkrati njihovo »konkretnost« zakrinka, destilira. Judje, ki so mrtvi, naj ne bi hoteli biti več uporabljeni. Po pisateljičinih besedah si želijo molčati in navsezadnje niti ne gre zanje. Gre za univerzalno situacijo: trk med tistimi, ki imajo streho nad glavo, in onimi, ki je nimajo, torej tujci, begunci, se vedno zgodi zaradi ozemlja.
Radikalen pogled
Roman Motnja resda obsega dobrih sto strani, toda zaradi simbolike, aluzivnosti, ter pisateljičinega občutka za detajl se nam zdi, da gre za obsežno delo. Avtorica na omejenem prostoru – dogajanje romana je skrčeno na trg z dvema tramvajskima postajališčema in cvetlično gredo na sredi (hiše, ki obdajajo trg, delujejo odrsko ali celo filmično) – laboratorijsko pokaže, kako zlahka je prestopiti na stran nasilja; staroselci z neverjetno lahkoto in predvsem v želji po ohranjanju kontinuitete padejo na testu iz človečnosti; begunci so zanje zgolj in samo motnja.
Zdi se celo, da je pisateljica naredila zgodovinski rez, da bi lažje analizirala mehanizme nasilja. Ker si na primer notar, utrujen od jutra, želi začutiti udarce lastnega srca, ker je prisiljen zbrati moči, da se še enkrat poda v urad, se mora za ekstravagantnost, ki si jo privošči nasproti služkinji, odreči spoštovanja vredni vlogi pravnika. Svoje breme torej preloži na tistega, ki je nižje na družbeni lestvici.
Magdalena Tulli nam med vrsticami prigovarja, in v tem je nekaj izrazito verističnega, da človeška inherentna pripravljenost nadaljevati nasilje, ga celo množiti, izhaja iz potrebe po lajšanju lastne prizadetosti. Ko so bile družbene vloge še jasne in je hierarhična lestvica še delovala, je bilo to toliko bolj eksplicitno. Toda hkrati obrat nazaj, proti zgodovini lastne družine (pisateljica se referira na holokavst, ki se je zgodil družini po materini strani), prinaša le jasnejši pogled, ne izničuje pa mahinacije nasilja.
Begunci pridejo
Tako torej begunci pridejo v zemeljski raj, ali kot se zapiše pisateljici, »mogoče pa tudi v onstranskega«; glede tega ni popolne gotovosti. Po čudežu preživeli se ponovno ogledujejo v steklenih površinah izložb. Služkinjo, zdaj na kratko ostriženo in močno naličeno, na primer vidimo, kako vsak večer zahaja v razsvetljen bar na vogalu in kako se poigrava z dolgo rokavico. Na plišastih zofah, nedaleč od nje, »posedajo sami pravniki, ne prestari samci, čedni notarski, sodniški in odvetniški pripravniki«.
Novi lastniki oblačil torej tudi po smrti začenjajo novo življenje, s čimer nam pisateljica pokaže, da funkcije ostajajo ves čas enake, zasedajo jih le različni ljudje. Podoben fantastični motiv je mogoče zaslediti tudi v zadnjem pisateljičinem romanu Hrup (2014), v katerem pripovedovalka po telefonu komunicira z mrtvimi, pokojnimi starši in prijatelji.
Mrtve je težko dobiti na telefon, za to so potrebne stare, predvojne telefonske številke in dobršna mera potrpežljivosti. Tovrstno prikazovanje mrtvih, ki živijo enako kot prej, le da se ne zanimajo več za »tukajšnji hrup«, so poljski literarni kritiki označili za aktivno iskanje poti iz zagatne družbene situacije (pri tem aludira predvsem na stisko druge generacije holokavsta), v čemer je Magdalena Tulli v kontekstu poljske literarne tradicije menda prav posebna.
Roman Motnja je zanimiv še zaradi nečesa; fantastične prvine in večperspektivni pogled ne bi bili mogoči brez izmikajočega se, recimo nezanesljivega pripovedovalca, ki razrahlja še tako zavezujočo situacijo. Pripovedovalka, ki samo sebe uvaja s pogojnimi stavki, »Če sem ta študent …«, uteleša različne nastopajoče osebe, privzema njihov spol in družbeni položaj, pri čemer razkrinkava svoje pripovedne postopke, še bolj pa nakazuje, da je slehernik; na koncu se opredeli za identiteto najnesrečnejšega izmed likov, ukradenega otroka, rojenega begunski družini sredi trga (s podobo rojevajoče ženske je beguncem odzveta njihova najbolj temeljna pravica, pravica do zasebnosti).
S tem je avtorica literaturi med drugim podelila tudi funkcionalno vrednost. Potem ko je za mrtve odprla evakuacijske izhode in jim dala dihati, če ne drugega, v zgodbi, nas je tudi spomnila, da pripovedovanje svojih in poslušanje tujih zgodb slej ko prej privedeta do večjega razumevanja in empatije.
