Tiskane izdaje
Zdi se, da je tokratno srečevanje s Hamsunom in nov prevod njegovega zgodnjega proznega dela zakrivilo ravno sodelovanje režiserja Janeza Pipana, ki je v Mini teatru zrežiral dramatizacijo romana Glad, in prevajalke Marije Zlatnar Moe.
To bi nam morda lahko sugeriralo, da je gledališče, ki je še vse drugače, bolj in hitreje občutljivo na morda latentne družbene ekscese in tendence razvoja, prepoznalo Hamsuna kot adekvatnega predhodnika; obe spremni besedi, predvsem Pipanova, pa tudi prevajalkina, takšnemu razumevanju pritrjujeta.
Predvsem pa se temeljito poukvarjata tudi s Hamsunom kot družbenopolitičnim delavcem, ki se je dal v službo nacionalsocializmu, pa vse do povojnega procesa zaradi kolaboracije in neustreznega odgovora na krivdo; sam se bom temu ognil, ne le zaradi natančnejše in obširnejše raziskave ter sklicevanja na dejstva, ki sta ju opravila predhodna zapisovalca, ampak tudi zato, ker je čas pozitivizmu in razumevanju dela iz biografije avtorja nenaklonjen. Razen takrat, ko je pri rumenizaciji kot specifičnemu poustvarjanju del biografija ali pa morebitno skrivanje pred javnostjo še posebej dražljivo in spremljevalni del marketinških strategij.
Je uvodni, skoraj grumovski stavek, s katerim gladovalec uvede svojo eksistencialno zaostreno epizodo iz veščine gladovanja in jo na koncu romana zaključi in zašpili z odhodom v svet, na tovorno ladjo, ki je nekakšna začasna rešitev, pa tudi začasna kapitulacija iz socialne ogroženosti, kolikor je ta produktivna za literaturo in kolikor je projekt. Projekt umetnika, v kar se bo spremenil mladi publicist, ki pa je bolj v inkubacijski dobi; na hitro sčečkan dramski tekst namreč tik pred odhodom uniči in svetovna slava – Hamsun je nobelovec – se tako začasno odmakne, odloži.
Glad je bil napisan na prelomu v devetdeseta 19. stoletja, torej v času nove romantike in naturalizma, pa vendar tudi tik pred izbruhom modernizma in moderne proze, ki stavi na tok zavesti in imanenco kot edini garant resničnosti. Vendar se nam kljub formalnim razlikam od modernizma zdi vsaj tematsko in po strukturi junaka Hamsun predhodnik velikih proznih imen naslednjega, prejšnjega stoletja.
Navezava na sorodne pisave se nam tako ponuja kar sama od sebe. Najbolj mogoče s Kafko in njegovim opusom; če so tam dela ostala nedokončana, ker je grad nedosegljiv, proces proti K-ju pa preveč absurden, da bi se lahko končal drugače kot z v ničemer utemeljeno eksekucijo, je Hamsunov roman bolj zaključen in tradicionalen, od prvega do zadnjega stavka tudi zaokrožen in s precizno repetitivno strukturo.
Hamsun očitno bolj zaupa v pisavo. Umetnik v gladovanju je tokrat vročični pisec raznih traktatov za lokalne časopise, ki je plačan sproti in si v primeru objave lahko obeta nekaj dni brez lakote; kadar so njegova besedila premalo poljudna in jih zavrnejo, takrat pač strada.
To ga spravlja v posebno vročičnost, takrat ni za nobeno rabo, prepira se sam s sabo, z Bogom – in v tem je prav blizu bogoiskalcem in zanikovalcem Boga pri Dostojevskem –, ki mu je naklonil takšno bedno usodo, in zdi se, da je ravno božje odobravanje, kolikor je poplačano z navdihom in mestoma lucidnim uličnim performansom, tista stava, ki jo stavi sam s sabo.
Sramuje se vseh eskapad in te so na robu kriminala. Ali pa vsaj cankarjansko obremenilne s krivdo; ne vrne po pomoti preveč vrnjenega drobiža, naroči koleselj in pobegne pred plačilom, napada mimoidoče in se važi pred njimi, izmišlja si samega sebe kot pomembneža in poskuša očarati nič hudega sluteče pasante s svojo veličino. Ki jo potem seveda spet plačuje z občutkom krivde in samoobtoževanjem.
Kadar ima denar, suvereno naroča zrezke in jih potem izbruha, kadar ga nima, se poslužuje raznih trikov, beži od gospodinj zaradi neplačila, takrat je atmosfera prav kot kakšno sodnijsko zakulisje iz Procesa, pristane v ječi, vendar se dela finega in zaradi predstavljanja v boljši koži ne dobi pravice do zastonjskega obroka po izpustitvi. Ves čas je v krču; enkrat zaradi privida svetle onstranske glorije, ki zasije ob nekaj kronah in obetu, da se bo izmazal iz težkega položaja, drugič zaradi potrtosti, ker živi človeka nevredno življenje.
»Veste, moje delo
Morda zato bolj krčevito, manj artikulirano, tudi hlastno, tekst, recimo, enkrat napiše v kratkem času tik pred zoro, s svinčnikom, se nam zdi, da mu včasih kar gre in bi mu lahko kdo s kreativno krizo celo zavidal, vsaj glede kreativnosti. Kot mu potem uredniki svetujejo, naj piše kaj bolj za bralce, saj poznamo to sklicevanje na bralne množice, ki so takrat, pa se rumenizacija, ki smo ji priča danes, sploh še ni začela.
Njegova igra, njegovo uprizarjanje, namreč spodbuja ravno lakoto. Sramuje se, da je zastavil telovnik, za katerega zlepa ne bo imel denarja, da ga v zastavljalnici dobi nazaj. Sramuje se rane na nogi, ko ga povozi koleselj, sramuje, da je poskusil zastaviti gumbe, da je njegov obraz upadel in prsti koščeni. Da je v nezavidljivi kondiciji, da je obstranec in da je nekoč videl boljše čase, hodil v gledališče, zdaj pa tole.
Se zdi, da za razliko od kafkovske abstraktne krivde, ki lebdi nad vsem, pri Hamsunu obstaja nič manj okruten osebni Bog, ki dobrim siplje denarje, nevredne, lažnive in komaj sposobne dela pa izloči in izvrže. Vendar kot da obstaja začarani krog; naš gladovalski mojster poklicno in sicer ne uspeva, ker je pretežni del časa v nezavidljivem stanju, misel na hranjenje in tudi na povsem fiziološke z odsotnostjo hranjenja povezane tegobe ga zaposluje do te mere, da ni umirjen.
Odnos do hrane, pa tudi videz v očitno urejenem mestnem okolju, ga postavlja v podrejen položaj proti vsem ostalim, kadar naleti na sebi enako ubogega in ubožnega, pa mu poskuša pomagati še s tistim, kar mu je morda ostalo. Da tako rekoč tisto, česar nima, v tem je nekaj profetskega in svetniškega. Vendar to hitro pokvari z neetičnim dejanjem.
Prototip urbanega potepuha
Hamsunov Glad je tako predvsem repetitivno in skoraj obsesivno vračanje enakega; zadrege ob imperativu hranjenja, ki jih ne more zadovoljiti, poskusi, da bi prišel do denarja ali hrane po pošteni poti, omenja celo, da se je javil med gasilce, in tudi trgovcu, ki potrebuje računovodjo, piše, vendar z usodno napako v pismu, obiskuje redakcije in sploh. Kadar spodleti, pa pri časopisih ne vedno, tava po mestu in kot obstranec napada, verbalno ali z lažnim predstavljanjem, ki pa nima koristoljubnega ozadja, mimoidoče. Sedeče, brhka dekleta, prišleke, ki so enako dezorientirani kot on sam.
Sledi faza navidezne pomiritve in skoraj čudežna rešitev tik pred zdajci, kot da bi mu Bog v zadnjem hipu ponudil rešilno slamico; ali mu plačajo za rokopis, ko je do konca v dvomu o svojem publicističnem potencialu, dobi predujem, vrnejo mu od denarja, ki ga ni imel in so ga zamenjali s kom drugim. Presenetljivo; ne hodi terjat svojih dolžnikov in na njihove obljube, prav nič izsiljene, da mu bodo vrnili, ne reagira. Potem ko se situacija tik pred bridkim koncem začasno srečno izteče, sledi nov del, nov cikel, vse spet od začetka.
Jasno, Glad je zgodba o prekarcu, o družbi, ki nima urejenih socialnih služb, in nekom, ki se malo zaradi ponosa, malo zaradi živčne razrahljanosti ne zna postaviti v vrsto za milodar, ki ga država očitno deli. Kadar teši lakoto s surovo kostjo, se nam zdi to veristično in radikalno, posebej kadar vse izbruha, kadar prelaga po ustih oblance, se spomnimo Beckettovega Molloya in njegovega kartezijanskega in matematičnega prerazporejanja kamnov za sesanje po različnih žepih. In čeprav je tam na delu »matematični klošar«, ima Hamsunov lik v nastajanju v umetnika nekaj podobnosti z beckettovskimi klošarji; predvsem postopno usihanje telesa, enkrat zato, ker se grize v prste, drugič ga poškodujejo, in spet tretjič je ves trd od spanja zunaj. Zveden na en sam rekvizit, odejo, ki je meja med biti in spati, spati …
Gladovanje
Ogovarja tujce v mestu, kakršen je tudi sam, si izmišljuje neverjetne zadeve, pravi peergyntovski egoman in trikster, prikriva svojo identiteto, se skriva pod lažnimi imeni in uniči vse, kar ga obeta rešiti iz nezavidljivega položaja: tipično, najbolj nerazumljivo je njegovo vedenje do ženske, ki ji je očitno všeč, on pa jo enkrat povzdiguje na raven sublimnega bitja izredne lepote, potem pa ji očita, da zna očitno bolje poskrbeti zase od njega samega. Jo zmerja, vsaj v sebi, z najbolj prostaškimi obsodbami. Do žensk se vede kot Kafka do zaročenk, to je permanenten bi – ne bi.
Vendar kot da vse to zaradi navdiha, kot da bi v trzavičnem in vročičnem gladovanju našel tiste izredne lege, ki ga zadovoljujejo, kot da je za kreativnost potrebna neka skrajna izkušnja. Ne moremo se ne spomniti na svete očete in askete, na postovalce, ki so bili izpostavljeni različnim skušnjavam, obletavali so jih sukubi in se jim prikazovale pohotnice. O skušnjavah svetega Antona je pisal recimo Flaubert, in čeprav se zadeva ne dogaja v Kristianii na prelomu stoletja, je notranja prenapetost in oscilacija počutja in samopodobe podobna.
Zdi se, da je Hamsunov brezdomni pisec prototip umetnika, ki šele iz marginalne in izločene drže lahko spregovarja. Čeprav je tokrat na delu bolj mislec kot literat oziroma umetnik v nastajanju, kot mlad mož, kolikor razumemo, je njegovo pisanje polemika s svetom in avtoritetami, ki so mu začrtali meje in izrisali podobo.
V romanu, ki nas bo morda z repetitivnostjo, v vsakem od delov se ponovi skoraj ista zgodba, zaplet se čudežno reši in odloži neodložljivo, intrigiral, kot tudi samo početje protagonista, vendar mu moramo priznati, da ostro izriše portret nekoga s poslanstvom – če že nima poklica in zaposlitve –, za katerega je družba, razen redkih posameznikov iz sorodnih krogov, nekako gluha. Danes morda nič manj.
