Tiskane izdaje
Čeprav je moderna ekonomija prežeta z matematičnimi modeli, je tudi kulturni fenomen, proizvod naše civilizacije in zato neločljiva od etike in morale. Tako trdi češki ekonomist Tomáš Sedláček, ki je kot gost Družine včeraj nastopil na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu.
Tomáš Sedláček (1977) je mednarodno uspešnico Ekonomija dobrega in zla, ki je te dni izšla pri založbi Družina, leta 2009 objavil na Češkem, zatem je bila prevedena v številne jezike ter deležna nagrad in pozitivnih kritik.
Sedláček je bil pri 24 letih svetovalec predsednika Václava Havla, zdaj pa dela kot makroekonomski analitik za Češko centralno banko in predava na Karlovi univerzi v Pragi. Nemška izdaja knjige je bila tedne na Spieglovi lestvici bestselerjev, med prodajnimi uspešnicami je bila tudi na nekaterih drugih lestvicah.
Zakaj je ta ekonomist tako drugačen? Ker ima mnogo širše znanje od ekonomskega in matematičnega, ker pozna filozofijo, zgodovino, religijo, literaturo, širšo kulturo, vključno s popkulturo, in ker zna vse to znanje povezati in berljivo ubesediti.
Sedláček trdi, da je za ekonomiste, tako kot za širše občinstvo, nujno, da jemljejo znanje iz veliko širših skupin virov, pri čemer je matematika najlažji del, le orodje. Sodobna ekonomija po njegovem temelji na različnih premisah, celo na štiri tisoč let starem Epu o Gilgamešu, najstarejšem literarnem delu, pri katerem je že prepoznati seme tržnega načela nevidne roke. Iz njega pa tudi iz Stare in Nove zaveze, klasičnih filozofskih spisov, grških mitov, pesnikov itd. navaja primere o tesnem prepletanju ekonomije in drugih sfer življenja.
Leta suhih in debelih krav
Dobre in slabe čase je človeštvo poznalo od nekdaj, različni pa so bili načini, kako je bilo pripravljeno na spremembo ciklov. V Stari zavezi, v sanjah faraona, avtor odkriva prve konjunkturne cikluse. Faraon je sanjal o sedmih debelih in sedmih suhih kravah in Jožef jih je razložil kot makroekonomsko napoved: sedmim letom blaginje naj bi sledilo sedem let lakote. Jožef je faraonu svetoval, naj v letih obilja poskrbi za zaloge.
V sodobnem času smo po Sedláčkovem mnenju vse prepustili trgu, mu pripisali značilnosti božanstva, ekonomija pa je dobila status religije. Sedláčkovo sporočilo za današnji čas je, da večina držav v dobrih časih ni privarčevala, še huje, porabile so več, kot so imele. Nikakor se ne bi smele zadolževati, v času debelih krav bi morale države ustvariti presežke in z njimi poplačati dolgove.
Kopičenje dobrin
Sedláček, ki ga je Yale Economic Review uvrstil med peterico največjih ekonomskih umov, dolžniške in finančne krize ne pripisuje le temu, da nam namesto modrih faraonov vladajo politiki, ki nerazsodno zadolžujejo države. Pravi, da nosimo svoj del krivde tudi povprečni potrošniki, ker smo kupovali stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nimamo.
V tem kopičenju dobrin in nenehni zahtevi politikov in ekonomistov po zviševanju BDP so številne pasti, v katere se je ujela sodobna družba. V želji, da bi imeli čim več, smo po Sedláčkovem mnenju žrtvovali prijetnost dela. Želimo preveč in preveč delamo. Zgovoren je primer iz Fincherjevega filma Klub golih pesti, v katerem eden od likov reče drugemu: »Opravljamo delo, ki ga ne maramo, da bi lahko kupili stvari, ki jih ne potrebujemo.«
Izgorevanje za produktivnost
Smo daleč najbogatejša civilizacija, kar jih je bilo, vendar smo tudi enako stran od zadovoljstva. Če ne bi morali kar naprej in za vsako ceno zviševati produktivnosti, nam ne bi bilo treba nenehno izgorevati pri delu.
Sedláček poudarja, da je gospodarski napredek prinesel veliko korist, ampak je tudi dosegel svoje koristne meje in vsaka ekonomska opcija prihodnosti bi nas morala učiti, da naj bomo zadovoljni s tistim, kar imamo. Če gospodarski napredek ne bo temeljni cilj sam po sebi, »učinkovito« in »neučinkovito« ne bosta več substituta za dobro in zlo. To bi lahko bila vrnitev k zgodnjim religijskim stališčem, po katerih je delo, zmerno delo, in ne potrošnja, ključno merilo človekove vrednosti.
Rast za vsako ceno
Václav Havel, ki je napisal predgovor v Sedláčkovi knjigi, se je spraševal: »Ali ima gospodarska rast vedno pomen ali je samo rast zaradi rasti same?«
Koliko moramo torej imeti, da bi imeli dovolj? V zadnjem obdobju rasti, ugotavlja Sedláček, smo pridobili nepredstavljiva bogastva. Po naključju je minilo ravno približno sedem let debelih krav med tako imenovanim dot.com mehurčkom in propadom banke Lehman Brothers.
Pa vendar dajemo na stran zelo malo ali nič, da bi pokrili stare dolgove ali se pripravili na slabše čase. Nasprotno, mnoge države so se še dodatno zadolžile. Takšna civilizacija se mora spremeniti ali pa ne sme biti preveč presenečena, da si zasluži sedem let suhih krav. Po Sedláčkovem mnenju bi morali spremeniti cilj gospodarske politike – z maksimalnega BDP na minimalni dolg, drugače bo lahko naslednja kriza, ki bo prišla v generaciji ali dveh, resnično pogubna.
Kar zdaj prestajamo, po Sedláčkovem mnenju ni toliko kriza kapitalizma, kot je kriza rasti kapitalizma. Navsezadnje je bil kapitalizem pred krizo enak, kot je zdaj. Zakaj nas ta kapitalizem šele zdaj moti, zakaj nas šele zdaj moti, da je bogastvo razdeljeno tako krivično? Zato, ker ko smo na splošno bogateli, nismo preveč spraševali o pravičnosti.
Sodobna ekonomija bi morala po Sedláčkovem mnenju opustiti vztrajno nezadovoljenost, umetno ustvarjeno družbenoekonomsko pomanjkanje, in ponovno odkriti vlogo zadostnosti, počitka in hvaležnosti za to, kar imamo. Gospodarska politika, ki sledi le materialnim ciljem, neizogibno vodi v dolg. Če si ga bomo še kar nalagali, bo vsaka gospodarska kriza veliko hujša. Doslej so imeli preveliko vlogo pravniki, matematiki in ekonomisti na račun pesnikov in filozofov.
Življenje tkejo zgodbe
Sedláček opozarja še na vlogo znanstvenega jezika oziroma na njegovo zmedenost, zaradi česar nastaja nerazumevanje med posameznimi znanstvenimi področji. »Če bi govorili jasno in razumljivo, čeprav morda nekoliko bolj preprosto, bi morda bolj razumeli drug drugega. Bolj bi se zavedali, kako te izolirane vede potrebujejo druga drugo.«
Sedláček zna pripovedovati jasno in o marsičem prepričati, prav zato je njegova knjiga uspešnica, njegovi nastopi pa tako zaželeni. Res je, kakor pravi sam, da življenje ni stkano iz dosti drugega kakor iz zgodb. Z obsežno knjigo, o kateri si nikoli ni mislil, da bo uspešnica, je skušal pokazati, da obstaja veliko širša in privlačnejša zgodba o ekonomiji kot zgolj njeno matematično dojemanje.
In uspelo mu je. Kakor mu je tudi uspelo predstaviti antitezo prevladujoči povzpetniški, pozitivistični ekonomiji brez vrednot in morale. Pokazal je tudi na stičišča z drugimi področji – s filozofijo, teologijo, antropologijo, sociologijo, zgodovino, kulturo, psihologijo. Ekonomija potrebuje več vsega tega, ne pa tudi več matematike, s katero je sicer Sedláček v dobrih odnosih.
