Tiskane izdaje
Zadnja knjiga znamenite kanadske novinarke, publicistke in aktivistke Naomi Klein To vse spremeni, ki je v izvirniku izšla lani, njen slovenski prevod pa pravkar pri Mladinski knjigi, govori o tem, kako kapitalizem vpliva na podnebne spremembe, ki ogrožajo obstoj človeštva.
Gre za izjemno publicistično delo, ki nobenega bralca ne more pustiti ravnodušnega. Vsakdo, ki je pred petnajstimi leti prebral No logo, publicistično mojstrovino, v kateri se je Kleinova spopadla s potrošništvom in marketinško industrijo, je veliko bolje razumel delovanje sveta in marsikdo je začutil potrebo, da bi kaj storil za njegovo izboljšanje. No logo so povsem upravičeno poimenovali biblija protiglobalističnega gibanja, ki ni zgolj ponudila številnih primerov marketinških nesmislov, ampak je ustvarila celo novo generacijo aktivistov po vsem svetu.
Njeni oboževalci
Naomi Klein (45) je Guardian označil za zvezdo nove ameriške levice, med njenimi privrženci pa so univerzitetni profesorji, zvezdniki, tovarniški delavci in ulični protestniki. Knjiga z naslovom To vse spremeni in podnaslovom Kapitalizem proti podnebju (prevod Polona Mertelj) je pravzaprav namenjena bralcem, ki ne marajo brati o podnebnih spremembah.
Pisana je za ljudi, ki jih bolj kot podnebne spremembe zanima ekonomska enakost, je dejala sama. Z zanimanjem jo bodo brali tisti, ki jih je pritegnil Pikettyjev Kapital v 21. stoletju. Gre za temeljito preiskovalno delo, v katerem je vsaka od avtoričinih tez podkrepljena z informacijami in konkretnimi primeri.
Kriv je kapitalizem
Kleinova seveda ni edina, ki opozarja na podnebne spremembe, toda od drugih se razlikuje po trditvi, da je kapitalizem – in ne ogljik – v korenu podnebnih sprememb in da nas pehanje za zaslužkom neusmiljeno vodi k ekološki katastrofi. Knjiga je tudi argumentirana obsodba (avto)destruktivnega in široko razprostranjenega življenjskega sloga: kupuj, rabi, zavrzi. Kleinova je združila preiskovalno novinarstvo z literarnimi pasusi o naravi na kolenih pa tudi o lastnih prizadevanjih, da je po več izjalovljenih poskusih naposled rodila otroka.
Časa je malo
Del o zavzemanju za zdravo nosečnost ni slučajen. Bolno okolje se najbolj pogubno odraža prav na živih organizmih v njihovi začetni fazi razvoja. Največjo ceno plačajo tako embriji in fetusi kakor mladiči, bodisi človeški bodisi delfinski, ki so množično poginjali po nepozabnem izlitju nafte v Mehiškem zalivu leta 2010. Kleinova obračunava z petrokemičnimi družbami in njihovimi samooklicanimi strokovnjaki, plačanimi, da za nos vlečejo javnost.
Po njihovih trditvah ni razbrati znamenj apokalipse iz topljenja ledu, vse toplejših poletij in izginjanja koralnih grebenov. Časa za sprejetje rešilne strategije je ostalo zelo malo, sporoča avtorica. Edini izhod iz krize je, da se uporaba fosilnih energentov konča. Treba se je obrniti k obnovljivim virom energije.
V enem poglavju primerja abolicioniste in novopečene nepodkupljive ekološke grupacije: če so lahko progresivne sile ukinile sužnjelastništvo, zakaj ne bi bilo mogoče spametovati tudi naftarjev, četudi so oni zahtevnejši zalogaj? Zelena revolucija, ki bi ji dali zamah sončni paneli in vetrne elektrarne, ni mogoča, dokler ne bo poražen močan sovražnik – turbokapitalizem.
Drugačna merila
Kleinova podrobno pojasnjuje, v kolikšni meri so podnebne spremembe pogojene z grabežljivostjo neoliberalnega modela in raztegljivimi zakoni prostega trga. Narava bo začela prihajati k sebi samo, če bomo naredili konec nebrzdanemu kopičenju denarja. Plutokrati so se toliko izmaknili nadzoru, da njihova obsedenost s povečevanjem kapitala ogroža življenje na Zemlji. Zato je treba uveljaviti drugačne ekonomske in politične kriterije.
Delo Naomi Klein o poškodovanem podnebju in malignosti kapitalizma je zelo izzivalno in bojevito. Samo po sebi kliče k široki konkretni akciji. Le množična gibanja, ki se rodijo v konkretnih okoljih, lahko premagajo krdela neutrudnih iskalcev novih nahajališč nafte, premogokopov in nahajališč naftnih skrilavcev.
Zeleni milijarderji
Kleinova ostro kritizira partnerstva korporacij in velikih ekoloških skupin kakor tudi poskuse »zelenih milijarderjev«, kot sta Bill Gates in Richard Branson, da se s kapitalizmom bojujejo pri globalnemu segrevanju. Ko je kapitalizem glavni vzrok podnebnih sprememb, trdi Kleinova, je nesmiselno pričakovati, da bo korporacijam in milijarderjem planet pomembnejši od dobička. Na primer, čeprav je Gatesova fondacija financirala številne ekološke skupine, je od decembra 2013 vložila najmanj 1,2 milijarde dolarjev v naftni družbi BP in ExxonMobil. Poleg tega – ko ekologi postanejo odvisni od fondov korporacij, začnejo uresničevati korporacijsko agendo.
Kleinova se zavzema za radikalne spremembe ekonomije: za manj porabe, manj mednarodne trgovine in manj zasebnih investicij ter veliko več državnih vlaganj, da bi ustvarili infrastrukturo, potrebo zeleni ekonomiji.
V prvi bojni vrsti
Čeprav Naomi Klein ni edina slavna protiglobalistka, je njen bojeviti učinek največji. V dolgih letih, od No Loga naprej, je z zelo pomembnim delom in tudi s kontroverznimi stališči v zvezi s številnimi vprašanji pridobila tak ugled, da je postalo izjemno pomembno, kaj ona govori in piše. Za primer: v anketi dveh uglednih revij, ameriške Foreign Policy in britanske Prospect se je uvrstila na vrhnji del seznama stotih najbolj znanih svetovnih intelektualcev.
Ameriški New Yorker jo je označil kot najvplivješo predstavnico severnoameriške levice in jo poimenoval kot moderno verzijo intelektualcev z vplivom in pomenom, kakršna sta bili pred tridesetimi leti jezikoslovec in politični aktivist Noam Chomsky ter slavni zgodovinar, pisec in aktivist Howard Zinn. Pohval pa tudi kritik na njen račun je še veliko, kar samo dokazuje, da je postala pomembna na prizorišču odpora proti mogočnežem, vedno v prvi bojni vrsti in neprizanesljiva do sebe in drugih.
To je torej pokazala že z No logo, knjigo o surovem izkoriščanju poceni delovne sile v velikih družbah, prepričljivo najbolj prodajanim protiglobalističnim branjem in enem redkih bestselerjev tega žanra, ki so ga prodali več kot milijon izvodov in prevedli v skoraj trideset jezikov.
Dve leti pozneje je objavila Ograje in okna (Fences and Windows), zbirko člankov, s katerimi se je vpisala med aktivne globaliste. Ves zaslužek od knjige je namenila fondu Ograje in okna, ustanovljenem prav zaradi pomoči aktivističnim somišljenikom, ki so se pripravljeni pridružiti protiglobalističnemu gibanju. Kleinova je v nadaljevanju kariere razširila področje zanimanje in delovanja ter postala ena od najglasnejših protivojnih intelektualk.
Posebej je nasprotovala vojni v Iraku ter Georgeu Bushu in njegovi administraciji. Obtožila ju je za vnaprej premišljeno preobrazbo ekonomije te države in prosti trg brez vsakršnih omejitev z edinim ciljem, da zahodne družbe iz Iraka poceni izvlečejo njegovo celotno bogastvo.
Na podlagi tekstov, ki jih je napisala na to temo, so posneli satirični igrani film War, Inc. s hollywoodskim zvezdnikom Johnom Cusackom v glavni vlogi. Pred tem filmom, pri katerem je Kleinova sodelovala kot navdih, se je preizkusila v filmski industriji kot moževa sodelavka. Z možem Avijem Lewisom, ki se poklicno ukvarja z dokumentarnimi filmi, je leta 2004 podpisala dokumentarec The Take (Prevzem), ki je navdušil delavce širom po svetu, ker je podrobno prikazal podvig argentinskih delavcev, ki so po zaprtju njihove tovarne to prevzeli v svoje roke in jo ponovno odprli. Film je bil leta hit na festivalih vsepovsod po svetu.
Globalni fenomen
Sledila je Doktrina šoka, zelo pomembna za avtoričino prosperiteto in teorijo protiglobalističnega gibanja. Če je No logo manifest v boju proti korporacijskemu kapitalizmu, je Doktrina šoka univerzalni učbenik s tega področja, primeren za vsa okolja in kulture. Tudi ta je bila uspešnica, prevedena v 28 jezikov. Zanimivo, avtorica nasprotuje globalizmu, sama pa je postala globalni fenomen.
V tej knjigi brezkompromisno razkriva, kako bogati izkoriščajo revne države z uveljavljanjem prostega trga oz. politično-ekonomske teorije nobelovca Miltona Friedmana. To teorijo so najlažje v praksi uresničevali v stanju šoka. Bogati so prevzemali revne ekonomije tako, da so v ciljanih državah izkoristili šok (vojna, vojaški udar, naravne katastrofe) ali ga celo sami izzvali in potem v vsesplošni zmedi, ko so se ljudje ukvarjali z golim preživetjem, privatizirali vse, kar je bilo kaj vredno.
To so pod invazijo naredili v Iraku, v Čilu pod Pinochetom, v Rusiji pod Jelcinom ... Kleinova je nazorno prikazala, kako so korporacije zaslužile s krizami širom po svetu. Tudi po tej knjigi je nastal dokumentarec. Letos septembra pa sta z možem na filmskem festivalu v Torontu predstavila tudi dokumentarec o podnebnih spremembah z istim naslovom, kot ga ima zadnja knjiga.
Naporno življenje
Naomi Klein živi naporno. Ne piše le knjig in člankov za časopise, ampak tudi predava po vsem svetu in promovira svoje knjige. Za tak napor je plačala visoko ceno. Ko je bila po Doktrini šoka dve leti tako rekoč nenehno na poti, je njeno zasebno življenje zašlo v slepo ulico. Moža skorajda ni videla, zapadla je v depresijo.
V knjigi piše tudi o nenadnem spoznanju, da si želi otroka in o lastnem prebijanju skozi vse tisto, kar imenuje »tovarna plodnosti«, in splavih, preden je končno zanosila. Njen sin Toma, ki mu je posvetila knjigo To vse spremeni, je zdaj star tri leta. Ko je bila knjiga tik pred objavo, so ji operirali raka na ščitnici.
