Tiskane izdaje
Pred kratkim je pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izšla tretja knjiga Primoža Kozaka (1929–1981) Dramski spisi II: Afera, ki jo je uredil Dušan Voglar. Kozakov ustvarjalni opus tvorita publicistični in literarni del, ki se napajata pri istem (iz)viru.
Tako kot se z esejistiko, kritikami, študijami in polemikami loteva problemskih (takrat tudi tveganih) tem, kot so vprašanja postrevolucijske družbe, njenega duhovnega in etičnega ustroja, zavezanosti človeka lastni svobodi in/ali družbeni nujnosti, taista tematika določa tudi njegov literarni, predvsem dramski opus.
V neposredno bližino umetniško-publicističnega delovanja sodi tudi njegovo aktivno uredniško delo pri reviji Perspektive, med leti 1952–1954 urednikovanje študentske Tribune, sodelovanje pri umetniškem profiliranju Odra 57 in njegovem delovanju ...
Kozakovo zrelo literarno ustvarjanje zaznamuje predvsem dramski opus. Med leti 1975–1969 je napisal štiri dramska besedila, ki skupaj z njegovo publicistično dejavnostjo zaokrožujejo preizpraševanje temeljnih ontoloških, zgodovinskih ter eksistencialnih vprašanj sodobnega človeka.
Dialogi načenjajo problematiko stalinističnih procesov, Afera nas nagovarja s prikazom notranjih napetosti revolucije, Kongres vetri čas, ko začno pokati na videz nezlomljivi okviri revolucije in se kazati prvi znaki liberalizacije, Legenda o svetem Che pa se vrača na začetek – na problematiziranje razmerja revolucije ter posameznika.
Afera, osrednje besedilo tretje knjige Kozakovih Zbranih del, ta prinaša tudi genezo dela ter kritiške odzive, je bila napisana leta 1959, nastajala pa je v istem času kot Antigona Dominika Smoleta. Kozak je pisanje, tudi zaradi ne preveč uspešnega sprejema Dialogov s strani strokovne javnosti, dlje časa namenoma varoval pred javnostjo in bil v dvomih glede objave in uprizoritve.
Poleg slabih kritiških izkušenj je bilo tehtno tudi mnenje dramaturga Lojzeta Filipiča, da je Afera preradikalno besedilo oziroma preveč očitna kritika takratne družbene ureditve. Dodatna razloga naj bi bila tudi policijska preiskava zaradi Revije 57 ter kasnejša obsodba Jožeta Pučnika.
Kljub temu je bilo besedilo, po gledališki praizvedbi na Odru 57, leta 1961 objavljeno v sedmi in osmi številki revije Perspektive. V knjižni obliki je Afera izšla leta 1962 pri Državni založbi Slovenije, prevedena je v srbščino, angleščino, hrvaščino ter poljščino.
Prvi uprizoritvi
Praizvedbo je v režiji Francija Križaja, Kozakova želja je bila sicer režiser Jože Babič, Afera doživela 20. marca 1961 na Odru 57. Govorice, ki so se širile pred premiero, da bodo predstavo prepovedali, se niso uresničile. Nasprotno, na premiero je prišel tudi takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta ter član centralnega komiteja ZKJ Boris Kraigher in uprizoritev pozitivno sprejel.
Istega leta kot na Odru 57, le da v začetku decembra, je Afera doživela še eno premiero. Besedilo je namreč Kozak (po začetnem oklevanju) ponudil tako Odru 57 kot ljubljanski Drami. In, gotovo ne naključno, v obeh uprizoritvah sta igrala nosilni vlogi ista igralca. Komisarja je igral Jurij Souček, Simona pa Lojze Rozman.
Če je Afera Odra 57 jasno podčrtala željo postati kritično in angažirano gledališče, je Dramina uprizoritev, režiral jo je France Jamnik, pomenila repertoarni premik v smeri modernizacije, ki jo je nakazala že uprizoritev Smoletove Antigone leta 1960.
Ta je bila prav tako najprej uprizorjena na Odru 57, istega leta pa še v mariborski in ljubljanski Drami. Ljubljanskima so v šestdesetih sledile uprizoritve Afere v Beogradu, Zagrebu in Splitu, v sedemdesetih v Mariboru, Zenici ter Kranju, v osemdesetih pa še v stalnem gledališču v Trstu, igra je doživela tudi več radijskih uprizoritev.
Intriga Afere je enostavna – komisar preiskuje spor v četi med privrženci svobodoljubnega nazora o revolucionarni tovarišiji na eni strani ter trdorokci, dogmatiki, ki vztrajajo pri totalni revoluciji in njenem brutalnem sistemskem delovanju, ki temelji na zatiranju osebne svobode in misli, na drugi strani. Konča se tako, da izgubijo prvi, prevlada torej pragmatizem, čas za svobodoljubje še ni dozorel.
Forma ni realistična, gre za umetno in umetelno ustvarjeno situacijo ostre politične debate pod okriljem konkretnega dogodka, ki skrbi za tekoč razvoj intrige. Napetost Afere, dogaja se leta 1944 v italijanski pokrajini Piemont, je izrazito notranja, idejna, kasneje jo nadgradi še povsem konkretna situacija v sicer enotnem dogajalnem času/prostoru.
Junaki niso le sheme, le ideje, kot so Aferi v času prve uprizoritve očitali nekateri ocenjevalci. Čeprav ves čas neposredno izražajo svoje nazore in hotenje, intima pa je omejena na najnujnejše, je skoznje čutiti jasne značajske rise, intimne zadržke in dileme, dvom, človeškost ...
Iz dela ves čas veje nujnost po duhovni prenovi kot logičnem sosledju končane revolucije. Njej se je čas iztekel, po mnenju glavnega junaka Simona je čas za drugo obliko z dejanji manj konkretne, zato pa prav tako nujne prenove. Ta mora enkrat za vselej opraviti z različnimi oblikami nihilizma (Kristjan), dogmatičnosti (Marcel) ...
Piramida
Afera je besedilo, ki z vso kompleksnostjo skozi junake, vraščene v različnih idejnih izhodiščih, odpira dileme, zadržke, motive, razloge za in proti revoluciji ter družbenim spremembam ... Sledenje misli glavnega junaka podpira nujnost sprememb, razvoja, sledenje notranje logike revolucije, hkrati pa tudi lastne logike razvoja dogodkov, ki jih prinaša aktualni čas. S tem pa tudi žrtev, ki si jih čas jemlje, ter tragičnosti situacije in časa, v katerem se odvije.
Intriga Afere se odvija med rezilom družbene nujnosti – revolucije oziroma tako imenovane piramide ter rezilom osebne svobode. Nad vsem visi obveza delovanja, saj vsaka pasivnost vodi v poraz. Nikoli pa se ne ve popolnoma, katera pot je prava in kakšne bodo žrtve piramide, besede, ki je bila v tipkopisu zamenjana z izrazoma upor ter revolucija (več kot očitno je bila s piramido mišljena takratna Zveza komunistov Slovenije oziroma Komunistična partija Slovenije).
In danes, morda še celo bolj kot včeraj, nas Afera pomenljivo in neposredno nagovarja z dilemo, hkrati pa nakazuje tudi odgovor: na eni strani se postavlja vprašanje politike, družbene aktivnosti kot nujnosti, kot zaveze in odgovornosti vsakega posameznika, na drugi pa iz tega raste pomislek o politiki kot bivanjski totaliteti, ki zahteva (ne/potrebno?) žrtvovanje.
V vsakem primeru je oziroma mora politika biti stvar razuma, enakopravna konfrontacija misli, idej, ne manipulacija, tehnologija za pridobivanje kapitala in navidezne intelektualne prednosti.
Z Afero je Kozak dal vedeti, da je to skorajda »misija nemogoče«, je pa vseeno vztrajal.
