Tiskane izdaje
Lansko leto je bil Krasznahorkai, »sodobni madžarski mojster apokalipse,« veliki lavreat festivala Vilenica, avgusta bo pri Cankarjevi založbi izšla njegova knjiga Vojna in vojna.
László Krasznahorkai (1954) je eden najvznemirljivejših sodobnih madžarskih pisateljev. Susan Sontag ga je poimenovala »sodobni mojster apokalipse, ki ga je mogoče postaviti ob bok Gogolju in Melvillu«, W. G. Sebald pa je o njem povedal naslednje: »Univerzalnost Krasznahorkaijeve vizije se lahko primerja z Gogoljevimi Mrtvimi dušami in občutno presega prozaičnost sodobnega pisanja.«
Nagrado v vrednosti 60.000 britanskih funtov podeljujejo bienalno (predsednica letošnje žirije je bila pisateljica in profesorica Marina Warner), namenjena je avtorjem z vsega sveta, podeljuje se za opus, ki je bil objavljen v angleščini ali pa je dosegljiv v angleškem prevodu. Med doslejšnjimi dobitniki nagrade so Ismail Kadaré (2005), Chinua Achebe (2007), Alice Munro (2009), Philip Roth (2011) in Lydia Davis (2013).
Krasznahorkai in njegov prevajalec George Szirtes sta bila z romanom Sátántangó pred dvema letoma med nominiranci za nagrado Independent Foreign Fiction Prize, madžarski pisatelj je tudi dvakratni dobitnik nagrade za najboljšo prevedeno knjigo v ZDA, dobil je tudi najvišjo madžarsko nagrado Lajos Kossuth, v devetdesetih letih pa so mu prisodili nagrado za najboljšo knjigo leta v Nemčiji. V zadnjih letih so Krasznahorkaija večkrat omenjali kot morebitnega dobitnika Nobelove nagrade za književnost.
Cankarjeva založba bo avgusta izdala v prevodu Marjance Mihelič izdala Krasznahorkaijev roman Vojna in vojna. Vojna in vojna (izšla je leta 1999) nas zapelje v življenjski labirint arhivarja dr. Györgya Korima, ki na štirideseti rojstni dan pride do usodnega spoznanja, da ne razume niti sebe niti sveta. Resničnost zanj v hipu postane silno težka, še posebej, ko v arhivu naleti na skrivnosten rokopis.
V iskanju smisla življenja in v želji po razvozlanju besedila se skupaj z njim podamo v vse globlje p(l)asti romana. Avtorjeva poetika reflektira družbeno dinamiko in v njej zametke skorajšnjega propada. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi. Krasznahorkaijeva umetniška dela so mojstrski orisi podlosti in propadanja človeške ter družbene psihe in morale.
Iz komunistične Madžarske je prvič odpotoval leta 1987: kot dobitnik štipendije Nemške akademske službe za izmenjavo (DAAD) je eno leto preživel v tedanjem Zahodnem Berlinu. Po padcu vzhodnega bloka je bival po najrazličnejših krajih. Pogosto se vrača v Nemčijo in na Madžarsko, veliko časa pa je preživel in še zmeraj preživlja v Franciji, Španiji, ZDA, na Nizozemskem, v Italiji, Grčiji, na Kitajskem in Japonskem.
Leta 1993 je bil njegov roman Az ellenállás melankóliája (Melanholija upora) odlikovan z nemško nagrado »Bestenliste« za najboljše literarno delo leta. Pomembnost njegovih del so prepoznali tudi ameriški in japonski kritiki. Leta 1996 je bil štipendist nemške znanstvene ustanove Wissenschaftskolleg zu Berlin. Med pisanjem romana Háború és háború (Vojna & Vojna, 1999) je spontano potoval po Evropi. Pri omenjenem delu mu je izjemno pomagal ameriški pesnik Allen Ginsberg. Krasznahorkai je nekaj časa bival v Ginsbergovem stanovanju v New Yorku, pesnikovi prijateljski nasveti pa so se izkazali kot dragocen doprinos k nastanku knjige.
Leta 1990 se mu je prvič ponudila priložnost za daljše bivanje na območju vzhodne Azije. V delih Az urgai fogoly (Jetnik iz Urge, 1992) in Rombolás és bánat az Ég alatt (Ruševine in bridkost pod nebesi, 2003) Krasznahorkai opisuje svoje izkušnje v Mongoliji in na Kitajskem. Na Kitajsko se še zmeraj pogosto vrača. V letih 1996, 2000 in 2005 je preživel šest mesecev v Kjotu na Japonskem.
Članica žirije za vileniško nagrado Jutka Rudaš je zapisala, da Krasznahorkai v svojih delih – med njimi so najbolj pomembna Satanov tango, Melanholija upora in bravurozna Vojna in vojna – mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Kljub temačnemu in tragičnemu izrisu človeške brezupnosti ustvarja – s svojimi retoričnimi prijemi in z intelektualno izjemno nabitim diskurzom – pravi užitek pri branju. Njegova besedila temeljijo na lepoti klasične naracije.
Njegova poetika ustvarja pripoved o živem tkivu. Reflektira družbeno dinamiko in v njej zametke skorajšnjega propada. Do kosti skorumpirana in neumna družba, človekove etične in moralne dimenzije na ničli, medčloveški odnosi, ki lahko posameznika ranijo v vsakem trenutku, so v romanih Lászla Krasznahorkaija artikulirani do estetske dovršenosti. Njegova dela postavljajo mikrozgodbo na makro raven. Zadušljivo ozračje brezperspektivnosti preide iz lastnega mikrokozmosa, provincializma ter deklasiranosti v makrokozmos, v širšo dimenzijo, zajame državo in svet.
Dela aludirajo na vzhodnoevropski model družbe in družbenih sprememb, ki je danes še kako aktualen, saj zajema globalno raven. Politične bitke, laži, demagogija, zamaskirane obljube, ki manipulirajo z milijoni ljudi in jim prepletajo življenja, prodrejo do človeških globin, kjer se dogajajo prave življenjske katastrofe. Krasznahorkaijeva umetniška dela so mojstrski orisi apoteoze podlosti ter propadanja človeške ter družbene psihe in morale. Figure romanov so resnične podobe sodobnega človeka, so brezčasne, predvsem pa (ne)literarne.
