Tiskane izdaje
Američanka Ruth Dupré v domačem Teksasu ravno piše (ali se vsaj trudi pisati) svoj prvi roman, ko ji nekdo predlaga, naj si na facebooku ogleda posnetek Rulet. Noče, ne zanima je. A ker je s pisanjem v slepi ulici, se le odloči za intermezzo. Upa, da ji bo glasba pognala misli naprej.
V mračnem videu, posnetem v črno-beli tehniki, nastopata dva tipa, ki se potegujeta za mladenkino srce. Prvi je čeden mladenič (hrvaški pevec Šajeta), drugi »postarani rocker, morda že upokojen, kot da bi ga vzeli iz naftalina« (Vlado Kreslin).
A njegovo petje je daleč od naftalina – ljubezensko balado poje tako lepo, s hripavim, nežnim baritonom, da v Ruth kar trešči. Hoče se stisniti k njemu, da ne bi preslišala niti besedice, čeprav popolnoma nič ne razume. Čisto zasanjana gre tistega večera spat in še naslednji dan v njej zveni glas tega moškega.
Američanka na ruleti
Ruth nekaj naslednjih mesecev porabi za raziskovanje, kdo sploh je ta Vlado Kreslin. Na internetu najde veliko njegovih videov, intervjujev, filmov, obenem si ves čas v grozni slovenščini s teksaškim naglasom brunda njegove pesmi.
Pesem Rulet, ki si jo vrti znova in znova, ji pomaga pri pisanju romana. Tako zelo, da ji na koncu uspe napisati besedo Konec. Za to inspiracijo bi se Vladu Kreslinu rada zahvalila, toda pisati zvezdniku ... Kljub dvomom mu naposled napiše zahvalno pismo in ne pričakuje odgovora. Povsem osupla je, ko naslednji dan med svojo e-pošto odkrije odgovor. Vlado je resničen človek, pa še prijazen in dostopen za povrhu, saj ji je odpisal!
Naslednji pospešek zgodba dobi, ko si Ruth zaželi, da bi jo mož za božično darilo odpeljal na Vladov koncert v Slovenijo. Mož, ime mu je Rick, sicer zavije z očmi, a ji uresniči željo. Vse je že dogovorjeno, leti rezervirani, ko se izkaže, da Kreslinov koncert v Kranju odpade. A Ruth od Kreslina v zameno dobi še boljšo ponudbo – večerjo in zasebni koncert v njegovi hiši!
In tako se Ruth z Rickom odpravi v Ljubljano. Pot k nam je kot pot v Tibet, piše v knjigi. Nobeno prevozno sredstvo ne gre iz Teksasa naravnost sem. Noben vlak, nobeno letalo, nobena cesta. Pot v Ljubljano nosi pridih znanstvene fantastike.
Poglavje v epopeji, ki sledi, ni nič manj presenetljivo in zabavno kot začetek. Ruth in njen mož Rick sicer priletita iz Dallasa v Pariz, a na letališču Charlesa de Gaulla obtičita za devet ur in ugotovita, da je let za Ljubljano odpovedan.
Prisiljena sta odleteti v Zagreb in od tam se s kombijem sredi noči odpeljeta v Ljubljano. Kar vidita skozi okna kombija, je čarobno: zasnežena pokrajina in cerkvice iz alabastra, ki s hribov mežikajo v noč. Končno po 24-urni potovalni avanturi prideta v hotel Slon.
Utrujena Ruth naposled zaspi z mislijo, kako bo potekalo srečanje s Kreslinom naslednji dan, skrbi jo med drugim tudi zaradi copat. Spomnimo se, koliko je imela o čudaški slovenski navadi nošenja copat povedati Erica Johnson Debeljak, ki mimogrede tudi igra manjšo epizodno vlogo v Ruthini knjigi.
Skrb je odveč, copati ji jo pri Kreslinovih ne zagodejo, zato pa straniščni kotliček, saj ne najde ročice ali gumba za splakovanje. Sicer pa je večer pri Kreslinovih uspešen, Ruth je navdušena, prijateljstvo sklenjeno.
Od kod Kreslinova čarovnija?
Ruth se seveda sprašuje, kako to, da jo je Kreslin tako prevzel. Poskuša doumeti njegov fenomen, ga spoznati, dobiti odgovore na svoje zakaje. Vlado ji pri tem pomaga. Dopisuje si z njo, se sreča z njo v Ameriki, jo še vabi na obiske v Slovenijo.
Ruth opisuje, kar sproti odkriva, in tako se pred nami počasi razgrinja Kreslinova biografija, seveda z dodatkom kulturnega šoka in ostalega. Ko smo že pri kulturnem šoku: Ruth ugotavlja, da Slovenci zares dobro jemo (ona bi za kosilo pojedla pol sendviča s tuno, pri nas pa dobi celo pojedino), da smo zelo gostoljubni, da pijemo veliko (preveč?) odličnega vina, da Ljubljana ni eksotična, temveč domača, da je pri nas vse v angleščini, tako da se sploh ne more izgubiti.
Še najbolj jo, kot omenjeno, mučijo straniščni kotlički, bega jo denimo tudi to, da ne ve, kakšni so pri nas lahko odnosi med dvema poročenima človekoma (ki sta poročena z drugima in ne med sabo), še posebej, če spita sama v hiši.
Sprehodi se od Kreslinovih začetkov, ko se je kot deček s prijateljem Pištekom igral na bregovih Mure, lovil ribe in iskal Atilov grob, spoznava zgodovino Beltinške bande, si ogleduje posnetke in slike iz Vladovega življenja, spozna vrsto ljudi, denimo Valentino Smej Novak, ki je posredno kriva, da so Beltinška banda in Vlado Kreslin začeli sodelovati (njen oče Pištek, Kreslinov najboljši prijatelj, je na piknik ob Valentinini birmi povabil Jančija Kocipra in Toneka Rajnarja iz Beltinške bande ter Kreslina in ob njihovi naključni skupni improvizaciji je postalo jasno, da je treba iz te muzike nekaj narediti), naleti na Ferija Lainščka, ki pravi, da je Kreslin povzročil jezikovno revolucijo s tem, ko je povozil Toporišičevo uničevanje narečij, gre na piknik k Vladu Žabotu, hodi z Vladom na sete z glasbeniki, pa na njegove nepozabne koncerte in še bolj nepozabne afterpartyje.
Medtem ko Ruth spoznava Vlada, se razgleduje tudi po Sloveniji. Navdušena je nad vsem, od Bleda do Pirana, vključno z Ljubljano in Prekmurjem. Najbolj pa nad svetim gralom vseh sladic – prekmursko gibanico. Ruth ugotavlja, da nima samo Amerika Toma Sawyerja in Hucka Finna, močvirij s komarji in čudovitih ljudi ter v srce segajočih pesmi, to imajo tudi Slovenci. Tom in Huck sta seveda Kreslin in njegov prijatelj Pištek, močvirje s čudovitimi pesmimi pa kaj drugega kot Prekmurje.
Vlado – klobuk, kitara, cesta
Očitno je, da je Ruth dobra opazovalka in duhovita pisateljica. Knjigo je strukturirala zelo svobodno, sledi pač temu, kar ji vsakdan naplavi pred oči, ne trudi se z vsebinsko sklenjenimi poglavji. Zgodba je sama po sebi dovolj presenetljiva, da ne potrebuje veliko dramaturških prijemov, še posebej na začetku.
Slovenskemu bralcu prav zagotovo godi, ko pisateljica razsipava s komplimenti. Kritična in zajedljiva je predvsem do sebe, do Slovencev nikoli. Slovenskemu bralcu se bo verjetno zdelo najbolj zabavno to, da je lahko naša mirna deželica za koga nora, čustveno nabita avantura.
Druga plat medalje je Vladova enigma. Večina Slovencev verjetno meni, da tu ni enigme, Kreslina imajo v krvi, je nekaj povsem znanega in domačega, z njim so zrasli in se postarali. A ob prebiranju knjige postane jasno, da je Kreslin prehodil dolgo pot, da je prišel do tega, kar je danes, in da je tudi v njegovem življenju bolj bistvena pot kot cilj.
Končajmo zapis z besedami Borisa Ježa, ki jih najdemo v knjigi: »Vladovo dušo naseljuje cesta, a to ni Route 66 Jacka Kerouaca ali kaj takega, ampak prašen vaški kolovoz, ki vodi od znanega k neznanemu. Cesta postaja Vladov tretji zaščitni znak poleg črne kitare in črnega klobuka, ki ga lahko vriše v svoj družinski grb. Duše in vsega, kar je z njo povezano, pa ne more ustvariti ali narisati heraldik.«
