Le še peterica za kresno seanso

Veliki finalisti Delove nagrade za roman leta so Tadej Golob, Gašper Kralj, Mojca Kumerdej, Tomo Podstenšek in Goran Vojnović.

tor, 23.05.2017, 06:00

Na začetku, februarja, se je pot do oznanitve sedemindvajsetega lavreata Delove nagrade za roman leta kresnik tako kot vsakokrat doslej zdela dolga, pred žirijo je bil na mizi seznam z oddelka za slovensko bibliografijo Narodne in univerzitetne knjižnice, na katerem je bilo nekaj čez 110 romanov. Zdaj je bistveno drugače, žirija se bo do 23. junija ukvarjala le še s petimi naslovi.

Žirija, ki jo vodi profesor z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete dr. Tone Smolej, v njej pa berejo še pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj, pesnica in novinarka kulturne redakcije nacionalnega radia Tina Kozin in novi član, dr. Alen Albin Širca, asistent na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, mesec dni pred kresno seanso v Cankarjevi spominski sobi na Rožniku, na kateri dokončno odloči o lavreatu, izjav seveda ne daje, marsikaj je povedala že s tem, katere od desetih izbranih romanov z lanskoletno letnico izida je izbrala v sklepni krog, zato opazovalcem preostaja le ugibanje na podlagi branja in zunanjih indicev.

Tadej Golob je slavil leta 2010 z romanom Svinjske nogice, o njegovi kriminalki Jezero je publicist in predavatelj Miha Kovač povedal, da »je prva v slovenščini napisana kriminalka, ki sem jo požrl od začetka do konca, navdušen sem nad njo tudi zato, ker verjamem, da se z rojstvom avtohtone žanrske književnosti pomembno utrjuje slovenska knjižna krajina.«

Veliki finalisti

Mojca Kumerdej in Gašper Kralj (doktor socialne antropologije, ki živi v Kataloniji, zato se fotografiranja petih finalistov ni mogel udeležiti) sta med veliko peterico in sploh na kresnikovem seznamu prvič: prva s svojim drugim romanom Kronosova žetev (leta 2001 je izdala roman Krst nad Triglavom), drugi z romanesknim prvencem Rok trajanja, je pa že leta 2008 v knjižni obliki izdal etnološko raziskavo Izginuli in vrnjeni – Pričevanja o uporih v Gvatemali in Latinski Ameriki.

Med letošnjimi petimi finalisti je z romanom Figa dvakratni doslejšnji nagrajenec Goran Vojnović, dobitnik kresnika 2009 za prvenec Čefurji raus!, ki je postal velika prodajna uspešnica, in potem še enkrat za roman Jugoslavija, moja dežela (2013) ter Tomo Podstenšek, avtor romana Papir, kamen, škarje, je bil doslej enkrat že v deseterici izbranih, leta 2013 z romanom Sodba v imenu ljudstva.

Od 12. maja do včeraj je potekala na Delovi spletni strani tako imenovana kresnikova stavnica, na kateri so bralci lahko ugibali oziroma poskušali na podlagi pred mesecem oznanjene deseterice zadeti imena letošnjih petih finalistov.

Ali je kdo od ljubiteljev slovenskih romanov zadel imena vseh petih, ki jih je za zadnji krog glasovanja izbrala žirija, in si priigral izvode vseh petih finalistov, bo znano danes, nova priložnost za glasovanje pa je blizu: teden pred razglasitvijo na Rožniku bo stekla še ena stavnica, na kateri bodo bralci – »ljubitelji knjig, literarni preroki« – zopet lahko oddali svoje stave, takrat seveda za nagrajenca letošnjega kresnika.

Nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, ki si jo je zamislil pisatelj Vlado Žabot in jo poimenoval po poganskem mitološkem bitju, ki se je najraje pokazalo takrat, ko je imelo sonce največjo moč, so prvič podelili 23. junija 1991 v Razkrižju ob Murinih mrtvicah.

Do leta 1996 je gostovala na domačiji Josipa Jurčiča na Muljavi, od takrat pa (po dvakratnem skoku na Ljubljanski grad) poteka na kresni večer na ljubljanskem Rožniku.

Nagrado kresnik so doslej prejeli Lojze Kovačič (dvakrat, drugega mu je žirija namenila posmrtno), Feri Lainšček (dvakrat), Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Tone Perčič, Berta Bojetu, Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Drago Jančar (trikrat), Andrej E. Skubic (trikrat), Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Alojz Rebula, Milan Dekleva, Štefan Kardoš, Tadej Golob, Goran Vojnović (dvakrat), Davorin Lenko in lansko leto Miha Mazzini.


Žirija, ki jo vodi dr. Tone Smolej, je letos prebrala nekaj več kot 110 del. Delo: Matej Družnik/Delo

Tadej Golob: Jezero (Goga)

Jezero sem napisal, ker me je zanimalo, ali znam izdelati kriminalko, pa tudi zato, ker gre za enega najbolj popularnih žanrov po svetu. Nagledal sem se namreč vrst pred skandinavskimi pisatelji na knjižnih sejmih v tujini. Kakšen sprejem sem pričakoval doma? Pri vsaki svoji knjigi pričakujem, da bo … ne vem kaj in z Jezerom sem se temu še najbolj približal. Doslej dva ponatisa, velika izposoja, dobre kritike in uspeh na razpisu RTV Slovenija za razvoj scenarija za šestdelno nadaljevanko. Lepo je, če dobi človek za svoje delo tak odziv. Za leto dni kuc, kuc, kuc po tipkovnici. In tako šestodvajsettisočkrat … Inšpektor Taras Birsa se medtem ukvarja že s svojim drugim primerom, a bo njegova rešitev zaradi mojih obveznosti še malo počakala.

Gašper Kralj: Rok trajanja (Založba *cf.)

Ko sem končal roman, sem se bal, da ne bo odziva, ker knjiga ni ravno lahka, od bralca zahteva zavzetost. Po začetnem zatišju se je odzvala strokovna javnost. Ocene, češ, da je knjiga sveža, da opisuje umiranje na v literaturi inovativen način, da je tisto, kar pritegne, prepričljiv pripovedni glas protagonista, kot tudi refleksije, ki so dobro zarezale v izmuzljivo jedro romana, so bile zame, ki sem novinec v družbi preskušenih romanopiscev, precej vznemirljive. Na splošno me je kritiški odziv prijetno presenetil; zelo različna branja teksta so dragocena spodbuda za naprej. Nominacijo za kresnika pa vidim zlasti kot vzvod, da roman doseže širše bralstvo in da mu rok trajanja ne poteče prehitro.

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev (Beletrina)

Avtorica romana, za katerega je bila letos februarja že ovenčana z nagrado Prešernovega sklada, sredi aprila še z nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov kritiško sito, pravi:
S Kronosovo žetvijo sem preživela intenzivna tri leta. In zelo me veseli, da ima roman, ki je vsebinsko, strukturno in jezikovno kompleksen, tako pri bralcih kot stroki izvrsten odziv.

Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje (Litera)

Sicer mislim, da pri odnosu avtorjev do literarnih nagrad malo zdrave distance nikoli ne škodi, sem pa iskreno vesel, da bo knjiga po zaslugi nominacije in z njo povezane medijske pozornosti našla kakšnega bralca več in da so člani strokovne komisije v mojem delu prepoznali kvaliteto, ki se jim jo je zdelo vredno izpostaviti. Odzivi na roman so za zdaj izrazito pozitivni, k temu je verjetno prispevala tudi aktualna tematika iskanja smisla v materialno prenasičenem, a duhovno izpraznjenem svetu. Glavni junak romana tako kljub navzven urejenemu življenju prav v ničemer ne more najti pravega zadovoljstva - razloge za to začne iskati v svoji preteklosti in iz drobcev njegovih spominov se skozi besedilo sestavlja še ena, vzporedna zgodba, ki prinaša tudi temačno skrivnost ...

Goran Vojnović: Figa (Beletrina)

Moja prva romana sta se zaradi obravnavanih tem, njunih naslovov in še marsičesa prelila čez meje literature, kar mi je bilo v veselje pa tudi v breme. V veselje, ker sta dosegla bralce, ki jih sicer ne bi, in v breme, ker se ju je pogosto bralo neliterarno, ali pa se je o njima razpravljalo, ne da bi se ju sploh prebralo. Celo v parlamentu. Figa je, pa ne le zaradi naslova, drugačen, tišji roman, ki ni in najbrž niti ne bo našel poti v širni svet onkraj literarnih kritik, večerov in nagrad. O njem se je zelo lepo pisalo, našel je zavidljivo, čeravno s svojima predhodnikoma neprimerljivo število bralcev, a vse v prijetni, literarni tišini, ki ni zmotila krjaveljskega tuljenja nepismenih. In upam, da ga niti v prihodnje ne bo.

Prijavi sovražni govor