Tiskane izdaje
Kresnikova žirija bo po današnjem oznanilu mesec dni hodila po petih različnih svetovih, po romanih Katarine Marinčič, Veronike Simoniti, Andreja E. Skubica, Marka Sosiča in Dušana Šarotarja, popotne vtise bo strnila na kresni večer na ljubljanskem Rožniku.
Žirija, ki ji predseduje literarna kritičarka in pisateljica Gabriela Babnik, v njej pa sodelujejo še pesnica in novinarka kulturne redakcije nacionalnega radia Tina Kozin, literarni kritik, pisatelj in glavni urednik revije Mentor Aljoša Harlamov ter literarni kritik in novinar kulturne redakcije Dela Igor Bratož, bo znova rentgenizirala romane Po njihovih besedah, Kameno seme, Samo pridi domov, Kratki roman o snegu in ljubezni in Panorama, njihovi avtorji – vsaj večina – pa že imajo izkušnjo z rožniškim čakanjem na odločitev žirije.
Največkrat se je pred rožniškim občinstvom potil Andrej E. Skubic: za svoj romaneskni prvenec Grenki med je dobil kresnika leta 2000, uspeh je ponovil leta 2012 z romanom Koliko si moja?, vmes je bil med nominiranci leta 2002 z romanom Fužinski bluz, leta 2007 s Popkornom, leta 2010 je prišel med prvo peterico z romanom Lahko.
Katarina Marinčič je prejela kresnika leta 2002 za roman Prikrita harmonija. Marko Sosič je bil med peterico finalistov z vsemi svojimi romani: leta 1998 z delom Balerina, balerina, leta 2006 z romanom Tito, amor mijo, leta 2013 je bil finalist z romanom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino.
Dušan Šarotar je bil med petimi finalisti doslej enkrat, leta 2008 z romanom Biljard v Dobrayu. Veronika Simoniti je letos prvič med izbranimi avtorji, Kameno seme je njen romaneskni prvenec.
V deseterici, ki je bila razglašena 23. aprila, so bili še romani Evalda Flisarja Tam me boš našel (Sodobnost International), Polone Glavan Kakorkoli (Beletrina), Miha Mazzinija Izbrisana (Goga), Sebastijana Preglja Kronika pozabljanja (Goga) in Aleša Štegra Odpusti (Beletrina).
Katarina Marinčič: Moj roman je nastal iz branja, iz naključnega srečanja s tremi avtobiografskimi besedili, katerih pripovedovalci so zelo različni možje, najprej v moji podzavesti, potem pa vse bolj kristalizirano, so jih povezali njihova lažnivost, prenarejanje, spreminjanje resnice in tudi neki zelo specifičen literarni talent, ne tisti za visoko literaturo, izjemno izbrušen stil, ampak primarni pripovedovalski dar.
Povezuje jih tudi konstantno stremljenje k uspehu, k drugačnemu življenju, ki ga na tri zelo različne načine izpeljejo bolj v sferi domišljije kot v resnici. Občutki ob nominaciji za kresnika so seveda lepi, že uvrstitev v deseterico in finalno peterico je za vsakega avtorja čast in je razveseljiva. Če to knjigam prinese samo deset, petnajst bralcev več, kot bi jih imele sicer, je to že nekaj vredno.
Veronika Simoniti: To je moj prvi roman, prej sem napisala dve zbirki kratkih zgodb, pri katerih je strategija pisanja čisto drugačna. Mislila sem, da bom imela več prostora, a sem ugotovila, da se moram držati strategije sintetičnosti kratke zgodbe. Kratka zgodba mi je bila nekakšna šola za pisanje romana.
Ob novici o uvrstitvi mojega romana med deseterico sem bila presenečena, nisem si predstavljala, da bom ob tako odlični beri pisateljskih imen uvrščena v izbor, toliko bolj me je presenetila uvrstitev med finaliste. Priti v deseterico je bila potrditev, da sem knjigo v redu napisala, uvrstitev v peterico pa je nedvomno velika spodbuda za naprej, počaščena sem.
Marko Sosič: Kratki roman o snegu in ljubezni tematizira bližino, oddaljenost, na novo vzpostavljeno bližino, znotraj tega pa nasilje, nasilje, ki se odraža v najmanj pričakovanem, najbolj intimnem krogu, znotraj družine, nasilje, torej, ki odpira refleksijo o času, v katerem živimo, v času totalne dezorientacije, v katero se zlahka umesti novo branje zgodovine, s katerim se lahko izniči vse, kar je bilo. Brisanje spomina, brisanje identitete in vzpostavljanje nekega že videnega grozljivega novega družbenega reda.
Uvrstitev v finale kresnika razumem kot nagrado, po trikratni doslejšnji izkušnji lahko dodam, da me podelitveni večer na Rožniku kar pobere, zadnja ura je dramatična, polna velikega vznemirjenja. Vem, to spada k promociji knjige, a vendar ...
Andrej E. Skubic: Očitno bom moral Samo pridi domov znova prebrati, kresnik pride s takim zamikom, da knjigo vmes lahko pozabiš. To je roman o tranzicijskem tajkunstvu, o pajdaškem kapitalizmu in o tem, kaj gonja za denarjem in močjo naredi posamezniku in njegovi zasebnosti. Poziv v naslovu romana je poziv k vrnitvi v zasebnost, v kateri spet lahko postanemo ljudje.
Občutki ob nominaciji so prijetni, kresnik doživljam predvsem kot prepoznavno prireditev, ki naredi veliko za promocijo slovenskega romana, nagrada je nekaj na koncu, nekaj, kar te lahko zadene ali pa tudi ne. Veseli me, da precej ljudi spremlja nagrado, to se pozna tudi pri prodaji knjige in knjižnični izposoji. Odmevna prireditev torej.
Dušan Šarotar: Panoramo lahko beremo kot nekakšen potopis, tudi kot dnevnik, jaz ta roman berem kot intimno pesem. V romanu sem se umaknil v ozadje, dal prostor pripovedovalcem, izpisujem njihove prvoosebne izpovedi, to so zgodbe ljudi, ki so zapustili svojo domovino, emigranti, izseljenci, begunci. Iskal sem zgodbe ljudi, ki iščejo dom po tistem, ko so izgubili domovino.
Nagrade in druga priznanja nasploh so verjetno potrebni. Kresnik spodbuja k tistemu, kar si kot avtor dolžan opraviti za svojo knjigo, gre torej za promocijo knjige, promocijo izpovedi. Tako kot vinar hodi za svojim vinom, tudi jaz zdaj hodim za svojo knjigo.
