Tiskane izdaje
Tama Janowitz je napisala spomine, ki kritikom nikakor niso všeč. Čeprav je, ko je bila mlajša, imela življenje, polno avantur, pravijo, jih v njeni avtobiografiji ni zaznati. Sama pravi, da se ji ne da pisati o dnevih, ko je bila slavna, in da ni nikoli dobro prenašala prevelike pozornosti.
Konec osemdesetih let je bila Tama Janowitz velika ameriška pisateljska zvezda. Z Bretom Eastonom Ellisom (Manj kot nič, Ameriški psiho, Glamorama) in Jayem McInerneyjem (Svetle luči, veliko mesto, Dobro življenje ...) so veljali za slavne literarne mulce, katerih portreti so polnili naslovnice revij, in niso smeli manjkati na nobeni pomembni zabavi v New Yorku. Bili so mladi, fotogenični in pametni.
Pisatelj kar naenkrat ni bil več dolgočasnež in čudak, ki nikoli ne zapusti svoje delovne sobe in ves čas piše knjige, ampak je lahko to bil tudi nekdo, ki je poslastica vsakega pomembnega družabnega dogodka. Pop zvezda.
Zaslovela je s kratkimi zgodbami, zbranimi v knjigi Sužnji v New Yorku, po katerih so posneli film. Rada sem imela tudi njeno knjigo Kanibal na Manhattnu (A Cannibal in Manhattan), o kateri mi je zelo jasno, da mi danes ne bi bila več všeč. V slovenščino ni prevedeno nobeno njeno delo. Kasneje je veliko pisala za različne ameriške revije, spomnim se pretresljivega eseja o tem, kako je z možem odšla na Kitajsko posvojit otroka, ki sem ga brala v New Yorkerju.
Bila je redna gostja na pogovornih oddajah Davida Lettermana, kamor je vedno prišla bizarno oblečena z velikansko frizuro, govorila neumnosti in nepovezane stavke, obnašala se je kot velika avša, a morda je bila le sramežljiva, morda pa je vse bila le spretna igra za ljudi, ki si predstavljajo, da je umetnik čudak. Lettermanu je bila očitno zanimiva in zabavna, najraje sta se pogovarjala o njeni frizuri. V novem tisočletju je počasi izginila iz javnega življenja.
Veliko in malo jabolko
Pred kratkim je izdala avtobiografijo Scream. Knjigo so kritiki bolj ali manj raztrgali, zdela se jim je razdrobljena in dolgočasna. A vendar je bilo njeno življenje polno avantur. Kot najstnica je nekaj let živela v Izraelu, kasneje v Londonu, kjer je nekoč po naključju zašla na zabavo, na kateri je igrala najbolj nenadarjena skupina na svetu, ki je imela le tri svoje pesmi. To so bili Sex Pistols in to je bil šele njihov tretji nastop. V Parizu je, ko ji je bilo devetnajst let, imela kratko romanco s takrat 63-letnim pisateljem Lawrenceom Durrellom.
Ko se je vrnila v New York, se je poročila z agentom Andyja Warhola in galeristom Timom Huntom, prijateljevala je z Loujem Reedom, Debbie Harry in celo Nancy Reagan, o kateri napiše, da »je celo življenje preživela, ne da bi karkoli pojedla«. »Nisem dobro prenašala slave. New York si izbere ljudi, o katerih se zdi, da so najbolj takšni kot mesto, jih povzdigne v ozvezdje slave, a to traja le nekaj minut, potem te začne prezirati.«
Tako kot mi je pred tednom dni razlagala igralka Penny Arcade, ki je nastopila na Mladih levih v Ljubljani, tudi Tama ne mara več sodobnega New Yorka. Zato se je že pred nekaj časa preselila na sever države, na deželo. »Včasih sem se po New Yorku vozila samo z avtobusom, podzemna je bila preveč nevarna. V Sohu so bile takrat še tovarne in različne obrtniške delavnice ter veliko majhnih galerij. Na odprtja razstav je lahko prišel, kdor je hotel, in vsi so dobili kozarec slabega vina.
Nekoč sem prišla na razstavo in nekdo mi je povedal, da razstavlja hišnik stavbe, in to je bil Keith Haring. Danes je čisto drugače, Soho je postal nakupovalni center za turiste in Latinoameričani so izginili. Pred hotelom, v katerem stanujem, mladi hipsterji čakajo v vrsti več kot uro, da bi prišli v lokal na strehi, kjer koktajl stane 25 dolarjev.«
Pisatelj in reklame
Bret Easton Ellis, Jay McInerney in ona, kot piše v knjigi, se v resnici sploh niso dobro poznali, le nekajkrat so nastopili na literarnih večerih. Niso si bili najbolj simpatični. Edina skupna točka je bila, da so vsi v istem času napisali knjige, ki so govorile o njihovi generaciji. Založniki so oblikovali odlično oglaševalno strategijo ter jih prikazovali kot trop modnih avtorjev, kar se jim je obrestovalo, kajti če si hotel biti v trendu, ni bilo dovolj, da si prebral le knjigo enega od njih, ampak od vseh treh.
Radi so se tudi prepirali. Ko je Tama nastopila v reklami za Amaretto, jo je McInerney v nekem intervjuju označil za kurbo, a mu ni ostala dolžna. »On se je bogato poročil, jaz pa služim denar z reklamami tako, kot so pred menoj to že počeli slavni pisatelji, od Johna Steinbecka do Joan Didion.«
Tama Janowitz nima več divjih črnih las kot nekoč, še vedno so sicer veliko gnezdo, a zdaj si jih barva platinasto blond, ker je odkrila, da začenja siveti. Hči Willow že hodi na univerzo in tudi s Timom Huntom ne živi več, čeprav se nista ločila. »Vedno sem potrebovala veliko samote, zato sem si okoli sebe ustvarila velikanski balon, in tudi on je podoben, na koncu sva bila dva velika balona, ki se v svoji samoti sploh ne srečata več.« Na deželi, kjer živi s svojim konjem in pudljem, ki mu je ime Zizou Zidane (ko je imela krizo srednjih let, je imela kar osem pudljev), pogreša ljubezen, čeprav ima, kot piše v knjigi, kdaj pa kdaj ljubimca, recimo gradbenega delavca, ki živi v prikolici.
V avtobiografiji piše o očetu, ki je bil bogat psihoanalitik in se je ves čas zadeval s travo, a najlepši del knjige govori o umiranju njene mame, pesnice Phyllis Janowitz. V knjigi veliko piše o tem, da nima denarja, in o tem, s katerimi vse ljudmi je v konfliktu: na primer s sosedom, ki želi, da poreže rododendron, ki visi na njegov vrt, z bratom, ki jo je obtožil, da je plačevala račune z denarjem iz maminega računa, z uredniki, ki so bili preveč strogi do nje.
Avtobiografija, v kateri je vsega po malo in vsega premalo. Če bi radi kaj izvedeli o literarni sceni osemdesetih, boste razočarani, tudi o Warholu ne piše prav veliko, čeprav ga ima rada, a se pritoži, da četudi je imel veliko denarja, ji na bolšjih sejmih nikoli ni hotel kupiti reči, ki so ji bile všeč.
Spominov ni prav veliko, ker je vse pozabila. Kot pravi sama, ima doma veliko fotografij, na katerih je z Madonno, a se ne spomni, kaj so to bili za eni dogodki. Poglavja o njeni mami so najbolj poetična, a kot je zapisal eden od kritikov, če bi izdala knjigo le o tej temi, je najbrž nihče ne bi hotel izdati. Njeno nekdanjo slavo in popularnost radi primerjajo s sodobno avtorico nadaljevanke Dekleta Leno Dunham, a sama pravi, da sploh ne ve, kdo je to.
Na deželi, kjer živi, se ima lepo, včasih pa tudi ne. »Tako je kot kje v Provansi, le da ni vina, tartufov, gradov, sončnic, arhitekture, dobre hrane in prijaznih ljudi.«
