Tiskane izdaje
»Odprem oči, za oknom nikogar in ničesar, le noč. Toda on je nekje tukaj. Mogoče mi preprosto še ni dopuščeno, da ga vidim? Vendar sem zaradi njega spoznala, kaj pomeni dvanajsti krog. To je krog večnosti, začetek in konec v enem, alfa in omega, vsi mi in vsak od nas …«
S temi besedami Kolja (Kolomeja), ena od junakinj romana enega najbolj znanih sodobnih ukrajinskih pisateljev, na zadnjih straneh knjige razvozla, kaj je Jurij Andruhovič pravzaprav skril v njenem naslovu. Dvanajst krogov pomladi. Pomladi, ki je kot nekakšen vrtiljak. Toda avstrijski fotograf Karl Joseph Zumbrunnen, tragični junak romana, zaljubljen v Ukrajino in Koljino mamo Romo Voronič, teh njenih besed ni več slišal.
Potopil se je v zračni tok, kot kakšen lik s Chagallovih platen, in izginil izpred njenega okna. Seveda, ni se hotel razkriti. Zato tudi ni izvedel, kaj je dvanajsti krog. Nasploh ga je Koljino pismo nekoliko nasmejalo s patetiko, to večno oznako mladih in živih. Poleg tega se mu je prikradlo v spomin, da ta punca preveč bere fantastiko in posluša Morrisona. Nekakšna mistika, je sklenil Karl Joseph …
A mističen je bil po svoje tudi sam. In tudi malce čudaški, kar je moralo izvirati iz njegove izkrivljene genealogije, nam sugerira pisatelj. V preteklih stoletjih so njegovi predniki namreč pomešali toliko vsega, da se je Karl Joseph enako uspešno štel za potomca bavarskih pivovarjev, sudetskih goničev mul, tirolskih sirarjev, finančno propadlih salzburških oderuhov, sopronskih prodajalcev soli, nekaj samomorilcev bankirjev in prav tako samomorilcev, vendar episkopov, pa tudi drugih sijajnih pojav, med katerimi je bil tudi neki požiralec ognja in nožev iz Laibacha …
Izvrstna in dragocena knjiga
Zato Karl Joseph ni bil kar tako. To dokazujejo tudi njegove modre misli in filozofski prebliski. V enem od pisem iz Ukrajine denimo zapiše: »Policijska država je tam, kjer je policija v enaki meri vsemogočna do poštenih državljanov in nemočna pred zločinci …« Ali pa: »Vsa skrivnost sveta se skriva v našem zavračanju sprejemanja stvari takšnih, kot so. V resnici namreč obstaja samo ena stvarnost. Zato se tako bojimo prihodnosti, bojimo se potovanj, otrok, bojimo se sprememb. Sam se temu ne znam zoperstaviti, vendar se na vso moč pretvarjam, da se …«
Dvanajst krogov (zbirka Moderni klasiki, prevod Primož Lubej in Janja Vollmaier Lubej) je izvrstna knjiga. In po svoje nadvse dragocena. Predvsem zato, ker nam v marsičem odstira neznano, saj v Sloveniji (nekaj podobnega bi lahko trdili za dobršen del Evrope) malodane ne poznamo sodobne (in ne starejše) ukrajinske književnosti. Pokojni Aleš Debeljak je pred časom duhovito pripomnil, da bi vse prevode ukrajinskih literarnih del v slovenščino lahko prešteli kar na prste ene mizarjeve roke … To seveda drži kot pribito.
Teh knjižnih Dvanajst krogov, ki nam jih pomaga razkrivati in pojasnjevati prav Kolja, pesniško čuteče osemnajstletno dekle (enajsti krog je denimo tedaj, ko dva postaneta eno), je nastajalo zelo dolgo. Najdlje od vseh Andruhovičevih del. Pisatelj pravi, da je o njem začel razmišljati nekje leta 1995, izšel pa je že v novem tisočletju (2003).
Roman je nekakšna zmes fantazije in realnosti. Žanrsko je družbenokritični roman, toda v njem so tudi elementi ljubezenske drame (trikotnik pisatelj in pijanec Artur Pepa, njegova žena in prevajalka Roma Voronič in njen ljubimec, fotograf Karl Joseph Zumbrunnen) in kriminalke (umor Avstrijca, ki ga zagrešita Afganos in Švercar, bednika z dna ukrajinske družbene lestvice).
A po svoje je roman tudi nekakšen hommage velikemu lvovskemu pesniku Bogdanu Igorju Antoniču (pisatelj mu v knjigi posveti celotno šesto poglavje), ki je imel velik vpliv na sodobno ukrajinsko književnost. Zato ni naključje, da se glavnina romana dogaja prav na praznovanju (v krčmi Na mesecu v Karpatih) v spomin na poeta Antoniča.
Zajetni opus
Jurij Andruhovič, star je 56 let, je poleg leto dni mlajšega Andreja Kurkova, ki piše v ruščini, gotovo najbolj znan sodobni ukrajinski pisatelj, pesnik in prevajalec. Njegov opus je dokaj zajeten. Njegovo prvo izdano prozno delo je cikel kratkih zgodb Na levi, kjer je srce (1989). Sledi trilogija Rekreacije, Moskoviada in Perverzija. S poljskim pisateljem Andrzejem Stasiukom je leta 2001 napisal odmevno knjigo esejev Moja Evropa. Po Dvanajstih krogih je nastalo še nekaj del. Lani je denimo izšel roman Tukaj je pokopan Fantomas.
Pisatelj je doma iz Galicije (živi v Ivano-Frankivsku), zahodnega dela Ukrajine, ki je bila nekoč del Avstro-Ogrske. Tam so v prvi svetovni vojni umirali tudi slovenski vojaki. Iz tega danes malodane pozabljenega prostora izhajajo številni znani pisatelji: Ivan Franko (po njem se imenuje mesto, kjer živi Jurij Andruhovič), Bruno Schulz, Joseph Roth, Bogdan Igor Antonič, Stanisłav Lem in Adam Zagajewski.
Zato ni naključje, da je ta del zahodne Ukrajine, stisnjen med Neevropo in Evropo, pravzaprav nenehno prizorišče njegovih del. To velja tudi za Dvanajst krogov, roman, ki je po svoje tudi svojevrstna kritika uničujočega pohoda kapitalizma in potrošništva v Ukrajini, in kajpak kritika Bruslja, ki je Galicijo, to pozabljeno središče Evrope, kot pravi pisatelj, že zdavnaj odrinil nekam na rob pozabe.
Prav to je bila glavna poanta izjemnega nastopa Jurija Andruhoviča na podelitvi nagrade za evropsko razumevanje v Leipzigu, ki jo je pred desetimi leti dobil prav za Dvanajst krogov. V njem je ostro ošvrknil takratnega (nemškega) evropskega komisarja za širitev Günterja Verheugna, ki je v intervjuju za Die Welt tedaj izjavil, da bodo čez dvajset let vse evropske države postale članice EU. Z izjemo naslednic Sovjetske zveze.
Jurij Andruhovič je pred zbranim občinstvom dejal, da ga je ta izjava dobesedno šokirala. Po oranžni revoluciji je velika večina Ukrajincev upala, da Evropa preprosto čaka nanje. Podpiral jih je tudi lani umrli francoski filozof André Glucksmann, ki je večkrat izjavil, da pri Ukrajini pravzaprav ne gre za sprejemanje, ampak vračanje v Evropo, kjer je Ukrajina vedno bila. Do sovjetske in zdaj ponovne ruske okupacije.
»Tudi mi smo v Evropi!«
O tem je pred več kot sto leti govoril tudi veliki ukrajinski pisatelj, esejist in prevajalec Ivan Franko, ki je ob koncu 19. stoletja vzkliknil: »Tudi mi smo v Evropi!« S tem je hotel opozoriti na marginaliziran položaj Ukrajincev v Galiciji in Ukrajine kot celote. To je bil njegov krik bolečine, a se je potem ničkolikokrat, tudi danes, pokazalo, da je bil to krik v temo. Jurij Andruhovič pravi, da je bil za ta krik očitno gluh tudi Günter Verheugen.
Pozabil je namreč, da bo njegova izjava predvsem voda na mlin domačih političnih revanšistov in protievropskih sil v Rusiji, ki so se potem navdušeno odzvali: »Ukrajini so končno pokazali, kje ji je mesto!« Ukrajini, ki edina na posovjetskem prostoru (poleg Gruzije) zares hoče v Evropsko unijo, je takrat dodal pisatelj.
Jurij Andruhovič je imel prav. Zgodilo se je prav to, kar je napovedal. Moskva je leta 2014 kaznovala ukrajinske evropske ambicije z okupacijo Krima in odkrito agresijo na vzhod države. Zato se je ob izbruhu revolucije na kijevskem Trgu neodvisnosti (Majdan nezaležnosti) znova obrnil na evropsko in svetovno javnost. Z apelom »Vaše vrednote branimo z našo krvjo«, ki so ga tedaj objavili mnogi ugledni časniki.
V njem je predstavil zloveščo sliko države, ki jo je Viktor Janukovič (z gospodarji iz Moskve) spravil na kolena. Zapisal je, da je predsednikovo ravnanje – s krajami in tlačenjem ukrajinskega prebivalstva – preseglo vsakršne meje človeškega pohlepa. »Edini odgovor na mirne proteste v preteklih mesecih je bilo rastoče nasilje. Ključna beseda je postala zastraševanje. Vlada je v svoji represiji vse bolj brutalna. Zato ne moremo prenehati demonstrirati, ker bi to pomenilo, da spreminjamo svojo domovino v dosmrtni zapor …«
Andruhovič je takrat dodal, da je bilo v televizijskih poročilih, ki so prihajala iz Kijeva, videti protestnike s čeladami in maskami za zaščito njihove identitete, včasih z lesenimi palicami v rokah. »Ne mislite, da gre za ekstremiste, provokatorje ali radikalne desničarje. Moji prijatelji in jaz ne odhajamo več na javne shode brez takšne opreme. Tako smo hitro postali – jaz, moja žena, moji otroci, moji prijatelji – ekstremisti. Nimamo drugega načina za zaščito svojega življenja in zdravja.
Na nas merijo specialci iz policijskih enot, prijatelje nam ubijajo ostrostrelci. Ko se znoči, na kijevskih ulicah lovijo mlade ljudi, ki nosijo priponke Majdana ali Evropske unije. Lovijo jih, vozijo v gozd, slačijo do golega in mučijo na ledenih tleh … Ranjeni ne smejo v bolnišnico … Državi vladajo eskadroni smrti, katerih cilj je uničenje intelektualne elite.«
Pisatelj je nato posvaril, kako zlahka utegne Ukrajina (po ruskem zgledu) potoniti v diktaturo. »V Kijevu je izginilo na stotine ljudi. Ne moremo prenehati protestirati … Mladi Ukrajinci posovjetske generacije ne morejo prenesti še ene diktature … Ukrajinci danes branijo evropske vrednote svobodne in pravične družbe. In to dobesedno s krvjo. Upam, da to cenite …«
Toda svarilo Jurija Andruhoviča je naletelo na gluha ušesa. Ukrajincev v Evropi spet ni hotel nihče slišati … Kako dolgo še?
