Kruta realnost in boleča prihodnost

Zveri brez domovine: Kruta zgodba o otrokih vojakih v Afriki nigerijskega avtorja Uzodinme Iweale

tor, 21.02.2017, 18:00

Mladi Agu, ki je bil nekoč davno, v drugem življenju – pred nekaj meseci – čudovit otrok ljubeče matere, dober sin vaškega veljaka in bister učenec v šoli, si vsako jutro ponavlja mantro: »Nisem hudoben. Nisem hudoben. Vojak sem in vojak ni hudoben, če ubija. To si rečem, ker od vojaka se pričakuje, da ubija, ubija, ubija.« A nikoli nič ne pomaga, pravi Agu, še kar naprej se mu zdi, da je hudoben.


Agu ni le eden izmed 10 milijonov otrok, ki trpijo posledice vojne v obliki težkih psihološkh travm. Agu je eden izmed več desettisočev rekrutiranih otrok-vojakov, ki niso le utrpeli pomanjkanja osebne varnosti in ljubezni, pač pa so bili tudi ne le priče, ampak celo povzročitelji grozodejstev, kakršne si težko zamišljamo. Agu, kakršnega je pred 12 leti opisal v svojem prvem romanu, romaniziranem doktoratu s Harvarda, takrat komaj 23 letni Uzodinma Iweala, je fiktivna osebnost, a žal tudi tako zelo resnična, da pretrese vsakega bralca.

Knjiga mladega ameriškega zdravnika z nigerijskim poreklom Zveri brez domovine je bila predlani predelana v filmsko vojno dramo, ki je bila nagrajena na beneškem filmskem festivalu. Takrat je znova poraslo tudi zanimanje zanjo. Lani jo je na naš trg postavila založba Sanje (prevod Maja Ropret).

Vprašljiva normalnost

Deček Agu, kakršnega opisuje Uzodinma Iweala, je morda najbolj kruta realnost dela afriških držav, kjer politična nestabilnost s številnimi uporniškimi vojskami in totalitarističnimi voditelji usodno zaznamuje vsakdan tamkajšnjega prebivalstva. Po pretresljivem opisu zločinov, ki jih v knjigi prvoosebno in z okornim besednjakom 12-letnega otroka podaja sam Agu, je, vsaj nam, pogreznjenim v relativno udobje civilizacije, nemogoče pričakovati, da lahko otrok kaj takšnega kdaj pozabi in zaživi kolikor toliko normalno življenje. Zato je tudi normalnost družb, v kateri odraščajo nekdanji vojaki, izgubljene in zadrogirane zverinice, ki so jih pošiljali ubijat nedolžne ljudi, zelo vprašljiva.

A to ni le retorična vprašljivost ob branju tega nenavadno dramatičnega teksta, ampak tudi glede na resnične razmere. Samo v Kongu, takoimenovani Demokratični republiki Kongo je, ocenjujejo organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom, 30 tisoč otrok - vojakov. Pri Združenih narodih ocenjujejo, da je kakšna četrtina vseh novorekrutiranih borcev v Kongu, bodisi med uporniki bodisi med vladnimi silami, mlajših od 18 let. Organizacija Amnesty International poroča, da silijo te otroke v najbolj nagnusne zločine, ki jih zaznamujejo za vse življenje; 15-letnika so pripravili, da je pobil vso družino, razsekal trupla in jih - jedel. Deklice vojakinje redno zlorabljajo kot spolne sužnje.

Tudi Agu, ki postane po napadu na vas ujetnik in nato rekrut uporniške vojske, mora prestati iniciacijo, ob kateri bralcu ledeni kri. Z besedami in videnjem otroka avtor opisuje krvoločno klanje »sovražnika«, ki bi lahko bil njegovi starši ali sorodniki. Nato pravi: »Čezinčez bruham. Ne morem se ustaviti. Komandat reče, da je isto, kot če se zaljubiš, ampak jaz ne vem, kaj to pomeni ... Potem padem po cesti in samo gledam, ko jih pobijajo, režejo roke in z njimi tolčejo druge po glavi ...«

Tudi Agu, čeprav ni hudoben, pomaga klati, sekati, rezati. Pred vsakim napadom je dobil šilce droge, ki v njem prebudi krvoločno zver. Vsake toliko ga, tako kot še enega drugega dečka, oba najmlajša v enoti, spolno zlorabi komandant. Rad ima ogenj, in všeč mu je požigati vasi. Ugotavlja, da se vse tako hitro dogaja in premika, da bo starec, še preden bo vojne konec. »Vem, da nisem več otrok, zato če je te vojne konec, ne morem spet delati reči, ki jih delajo otroci.«

Končno sit

In vojna se za Aguja konča, ko preganjani uporniki v obupu sami pokončajo svojega komandanta ter se raztepejo. Agu konča v rokah organizacije za pomoč otrokom, ki so pretrpeli travme, zaradi katerih niso zmožni znova zaživeti kot drugi normalni otroci. Po mesecih, morda letih, knjiga nima časovne orientacije, stradanja in nespečnosti, matretiranja in preganjanja, zlorabljanja in trpljenja, se končno počuti na varnem; sit je in oblečen. Telesne rane se hitro zacelijo, duševne pa junak skrije globoko vase. »Včasih ji rečem: Ne rečem veliko, ker vem preveč veliko groznih reči, da bi ti jih rekel. Vidim več groznih reči kot deset tisoč ljudi in naredim več groznih reči kot dvajset tisoč ljudi. In če rečem te reči, bom tukaj v tem življenju čisto preveliko žalostil mene in tebe. Zaradi vsega tega, kar vidim, bi bil rad tukaj v tem življenju srečen. Samo srečen bi bil rad.«

Prijavi sovražni govor