Tiskane izdaje
Njenim ilustracijam se pozna nezgrešljiv odtis afriške umetnosti. Čista in jasna kompozicija, skrbna izbira barvnih odtenkov in pretanjena duhovitost, da imamo včasih občutek, kot bi gledali poslikave v batiku.
Mlada umetnica Lara Hawthorne, rojena leta 1991 v Oxfordu v Veliki Britaniji, ki večinoma ustvarja v tehniki gvaša in akvarela, sicer išče navdih tudi v naravoslovju. Če boste na primer nepremišljeno uvrstili polže med plazilce, se bo prijela za glavo in vas strogo okarala, da se motite. Polži so mehkužci.
Študij slikarstva in ilustracije je dokončala na umetniški šoli v Falmouthu v Veliki Britaniji. Njena slikanica Herbert, ki je pred kratkim v prevodu njene mame, pisateljice Sonje Porle, izšla tudi v slovenščini (založba Modrijan), je bila najprej natisnjena na Portugalskem, kjer je bila izbrana za najlepšo otroško knjigo leta.
Nato je bila natisnjena še v Franciji in kmalu tudi v Braziliji. Glavni junak zgodbe je Herbert, dobrodušni lazar, ki ves ljubi dan spi ali se baše s solato. Toda nekega dne v kotičku vrta, v katerem živi, zmanjka solate in Herbert mora s trebuhom za kruhom v svet.
Kako to, da je knjiga najprej izšla na Portugalskem z naslovom Herberto, nato v Franciji? Zakaj ne najprej v Angliji, kjer ste odraščali in študirali?
Zgodbo sem začela pisati na univerzi, tudi polovico ilustracij sem narisala že med študijem. Leto kasneje me je kontaktiral portugalski urednik iz založbe Bruaá Editora. Moje ilustracije je našel prek twitterja. Naslednjih nekaj mesecev sem se ukvarjala s tekstom ter dokončala ilustracije. Vse to v dialogu z Miguelom Gouveiajem. Ko je knjiga izšla na Portugalskem, jo je opazil francoski založnik, in sicer iz založbe Petite Plume de Carotte. Imela sem precejšnjo srečo, in hkrati moram reči, da mi ogromno pomeni, da je knjiga izšla v več jezikih. Seveda, zelo bi me razveselilo, če bi knjiga izšla tudi v angleščini, a saj sem že zdaj neizmerno srečna, vem namreč, da bo Herbert naslednji mesec izšel v Braziliji.
Slikarstvo ste študirali na umetniški šoli v Falmouthu (Cornwall). Nam lahko pojasnite, kako poteka študij na tako prestižni šoli?
Na umetniški šoli v Falmouthu sem dokončala triletni študij. Študirala sem na oddelku za ilustracije. Moram reči, da sem zelo uživala. Predstavili so nam vse vidike ilustracije: od otroških knjig do uredniškega dela. Tam mi je bilo všeč tudi zato, ker je oddelek za ilustracije v manjši polovici univerze, ki stoji na dveh lokacijah. Mestni del univerze je tik ob morju in obkroža ga tropski vrt. Falmouth je očarljivo mestece, vsak dan znova sem bila navdušena nad pisanimi obmorskimi hišicami in tlakovanimi uličicami. Pa tudi individualni pristop naših profesorjev mi je bil všeč, kakor tudi mesto samo po sebi, saj lahko v njem vsak trenutek naletiš na kakšnega znanca. Seveda je to lahko tudi slabo, še posebej, če imaš slab dan!
Na vas so vplivali postimpresionistični slikar francoskega porekla Henri Rousseau, finsko-švedska ilustratorka, slikarka, pisateljica Tove Jansson ter slovenska ilustratorka Marlenka Stupica. Nam lahko ponudite še ime kakšnega afriškega ustvarjalca? Sledite sodobni afriški umetnosti?
Sodobni afriški umetnosti ne sledim zares, me je pa inspiriralo nekaj afriških ustvarjalcev, na primer slikar Chéri Samba in kipar Bodys Isek Kingelez iz Konga. Občudujem tudi fotografije kamerunskega umetnika Samuela Fossoja. Name je sicer vplivala predvsem poulična umetnost stenskih poslikav in javnih napisov, veliko tega sem posnela s fotoaparatom na potovanju po Beninu, Togu in Gani. Všeč mi je bilo, da so oglasi za brivske salone, špecerije in na primer papirnice naslikani ročno in so vedno videti zelo lepi.
Posebno so me očarale slike kač na stenah Pitonjega templja v Quidahu v Beninu. Navdih iščem tudi v afriški književnosti. Pred dvema letoma sem na primer začela projekt, ki je svojevrsten odziv na knjigo nigerijskega pisatelja Amosa Tutuole Pivec palmovega vina (1952). Do zdaj sem končala sedem ilustracij. To je vznemirljivo, deloma surrealistično besedilo, tudi zato nameravam narediti še nekaj odzivov na Tutuolova besedila.
Očitno je, da so ilustracije v Herbertu navdihnili afriški motivi. Kaj pa zgodbo? V Afriki, predvsem Zahodni, imajo bogato tradicijo pripovedovanja zgodb. Ste se s Herbertom naslonili na katero afriško zgodbo in kako ste, če ste imeli aluzijo, to pretvorili v svojo zgodbo?
Godi mi, da ste naredili to povezavo, vendar moram reči, da se, kar zadeva Herberta, nisem zgledovala pri nobeni drugi povesti. Sem pa v naslednjem projektu, ki sem ga naslovila Pitonova žena, na novo napisala istoimensko afriško ljudsko povest. Zgodba mi je bila zelo všeč, toda odločila sem se, da jo bom predelala; skrajšala in spremenila sem značaje nekaterih živalskih likov. Načrtujem, da bo pravljica končala kot knjiga. Nekaj od tega lahko najdete tudi na moji spletni strani.
Herbert je najprej iskalec, opazovalec drugih živalic, ključni trenutek pa nastopi, ko Herbert spleza na drevo in pusti za seboj slinasto, bleščečo sled, v kateri vešča prepozna slikarsko umetnino. Vemo, da v različnih kulturah različne živali simbolizirajo različne stvari. Čemu ste izbrali ravno polža lazarja, ki v zahodni kulturi nima pozitivnih konotacij?
Za lazarja sem se odločila, ker me bolj od prikupnih navdihujejo neprikupne živali. Živali, ki se ljudem, predvsem odraslim, običajno zdijo grde, zoprne in škodljive. Lazarji veljajo za nepriljubljene, še zlasti med vrtičkarji, kar je povsem razumljivo. Toda zase vem, da sem se kot otrok veliko igrala z lazarji, a žal so bili z leti tudi meni zmeraj manj zanimivi.
Odločila sem se, skratka, da bom upodabljala živali z manj privlačnimi lastnostmi, saj te same po sebi vnašajo humor v zgodbo. Pa tudi zato, ker menim, da so tovrstne živali bolj zanimive, vsaj kar se zadeva njihove značajske lastnosti. Ali pa morda samo zato, ker je bitja z napakami lažje upodabljati; sorodna so nam, ne nazadnje tudi ljudje nismo ravno popolni.
Ali pravljica pripoveduje tudi o tem, kako biti ljubljen, se pravi, najprej najti svoje mesto v svetu, in ko to najdeš, pride ljubezen sama od sebe?
To je res zanimiva interpretacija. Všeč mi je, kako bralci v zgodbi najdejo različne pomene. Moj prvotni namen je bil pokazati, kako moraš včasih narediti korak nazaj, da bi razumel, kaj si dosegel. Podobno je s Herbertom in njegovo slinasto sledjo. Šele po dolgem potovanju in ko se ozre nazaj, zagleda slinasto sled kot nekaj edinstvenega, s čimer na začetku ni računal.
Pravljica je zasnovana kot pesem v prozi, ki pa lahko zaživi šele skupaj s podobo. Koliko podobe razširjajo besede in koliko besede omejujejo podobe? Kako se vidite v dvojni vlogi, vlogi ilustratorke in pisateljice?
Najprej sem si izmislila zgodbo, ne da bi imela karkoli narisanega. Hotela sem imeti strukturo, s katero bi delala. Šele ko sem si zapisala nekaj stavkov in izluščila osrednjo idejo, sem začela delati skicirke s svinčnikom. Med dokončevanjem ilustracij sem dokončala tudi tekst. Seveda pa se vse lahko zgodi tudi v obratni smeri, ko podobe navdihnejo zgodbo. Na primer, v prihodnje nameravam napisati zgodbo, ki so jo navdihnile 'Male pošasti'.
Knjiga se konča s Herbertovimi sanjami, stkanimi iz brbotajoče srebrne sline in sveže zelene solate. V tem koncu, pa tudi v jasni kompoziciji ter pretanjeni duhovitosti, sem zaznala glas vaše matere. Je bilo to, da je prevedla vašo knjigo v slovenščino, samoumevna izbira?
Zdi se mi čudovito, da je mama prevedla tekst, saj je zgodbo poznala od trenutka nastanka. Njen osebni odnos po mojem pomeni, da je v prevod pravljice vložila maksimalni čas in pozornost. Prevajanje je umetnost in kolikor mi je znano, je prevajanje kratkega teksta ali pesmi še posebej trd oreh, saj mora vsaka beseda stati na svojem mestu.
Po študiju ste se preselili v Bristol. Je Bristol novo umetniško središče? Zakaj ne na primer London?
London se mi zdi prevelik in prehrupen, medtem ko je Bristol obvladljiv. Hkrati tudi ni tako drag kot London, v njem je tudi precej prostora za umetnike kot neodvisne male podjetnike. Čeprav, ne razumite me napačno, obožujem London, vendar umetnik v njem precej težko preživi.
Bristol imam rada tudi zato, ker med njegovimi prebivalci vladata močan občutek za življenje v skupnosti in precejšnja ekološka ozaveščenost. Zdaj, ko sem se udomačila v nekaterih njegovih četrtih, ne bi odšla od tod za nobeno ceno.
