László Krasznahorkai: »Vsak ima le en stavek v življenju. Ga zna napisati?«

»V življenju sem hotel napisati le eno knjigo, nisem hotel postati pisatelj,« pravi lavreat Vilenice.

Objavljeno
08. september 2014 16.54
Nagrajenec Vilenice Laszlo Krasznahorkai. V Ljubljani 5.9.2014
 Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Ko te na Manhattnu omenjajo­ v isti sapi z Bolañom, Sarama­gom,­ Sebaldom, Simonom in Bernhardom in primerjajo z Gogoljem in Melvillom, lahko veš, da ti je uspelo.

To se je zgodilo letošnjemu dobitniku vileniške nagrade Lászlu Krasznahorkaiju, pa sploh, pravi, še ni napisal dobre knjige.

Gospod Krasznahorkai, najprej opravičilo: doslej mi ni uspelo prebrati niti ene vaše knjige, z veseljem bom pričakal prvi ­slovenski prevod.

Če berete hrvaško, med čakanjem lahko preberete dva moja romana.

Domnevam, da vas vabijo na različne literarne festivale. Zakaj ste se odločili obiskati vileniškega?

Rad imam edinburški festival, tam imam mnogo prijateljev, vzdušje je odlično, tudi berlinski je izjemen, vileniški pa je zame vseeno nekaj posebnega, bil je prvi mednarodni festival, na katerega sem bil povabljen. To je bilo leta 1988, tretje leto prireditve. Najprej sem bil zbegan, veste, družba pisateljskih kolegov mi je največkrat odveč, a po nekaj dneh sem odkril, da sem v odlični tovarišiji ...

Takrat je bil verjetno tam tudi Peter Handke ...

Da, on in takratni nagrajenec Péter Esterházy. Zadnji dan sem se imel tako lepo, da sem si rekel: Sem se res moram vrniti. No, do letos mi, kdo bi vedel, zakaj, ni uspelo, zdaj pa se – celo nagrajen – počutim kot v pravljici. Ne nazadnje imam tu tudi nekaj prijateljev, še posebej moram omeniti Nika Grafenauerja – v devetdesetih letih je bil edini s slovenskega literarnega prizorišča, ki je verjel v moja literarna dela, kot urednik Nove revije mi je, če malo pretiravam, ponudil skoraj vso številko revije za mojo literaturo.

Res ga moram obiskati in se mu zahvaliti, to je moja obveza, pravzaprav grem ravno danes popoldne (s Krasznahorkaiem smo se pogovarjali prejšnji petek, po kosilu v Klubu kulturnih delavcev, ki ga ni mogel prehvaliti – op. I. B.) k njemu na obisk, sva se že slišala po telefonu.

Ker o vas in vašem opusu nisem vedel nič več od tistega, kar oznanja vileniški zbornik, sem pobrskal po spletu ...

To počnem tudi sam, včasih je treba internet vprašati, kdo smo in kje smo.

No, na zaslonu sem prebral, da vam je veliki bitnik Allen Ginsberg med prvim obiskom New Yorka ponudil bivanje v njegovem stanovanju, kjer ste se srečevali s Patti Smith, Philipom Glassom, Davidom Byrnom in drugimi.

Zelo preprosto, bila sva kar dobra prijatelja in ko sem prišel v New York in se ukvarjal z romanom Vojna in vojna, sem bival pri njem. Njegovo stanovanje je bilo nekako po starem običaju zmeraj odprto za vsakega prijatelja. David Byrne je imel blizu svoj studio in je bil tako rekoč vsakodnevni gost, prav tako nekateri vodilni obrazi bitniške generacije.

Zame, torej za Madžara izza železne zavese, je bilo vse to šokantno, da sem čez dan pisal roman (in mi je pri tem, ker se zgodba dogaja v New Yorku, pomagal Ginsberg, odgovoril mi je na neskončno veliko vprašanj), večeri pa so bili namenjeni dolgim zabavam z nizom znanih glasbenikov in drugih umetnikov.

Allen mi je s poznavanjem mesta, osebnostjo in modrostjo, ki jo je žarčil v poznih letih, izjemno pomagal. Moram dodati, da sem ga poznal le kot starca, a bil je neznansko moder, zelo ga pogrešam.

Iskanje smisla v vaših romanih, ki ga omenjajo ocenjevalci, in branje teksta Narava pisateljeve moči, v katerem omenjate, da ima individualnost vse manj moči, mi vsiljujeta vprašanje o vplivu ­pisateljeve besede.

Pisatelj, če je res do konca prepričan, da je pisatelj, se mora spraševati samo o enem – kako napisati naslednjo knjigo. To je najbolj pomembno vprašanje, na katero mora odgovoriti. Nikakor ne spadam med avtorje, ki se radi posredno ali precej neposredno pečajo s politiko. Sicer vem, kaj je politika, vem, kako politiki gledajo na svet, a politika me zanima le takrat, ko se kak moj literarni lik ukvarja s političnim vidikom kakega vprašanja. Kot pisatelja in posameznika me politika niti najmanj ne zanima.

V madžarskih komunističnih časih nisem nikdar imel problemov s policijo, ko sem za prvo štipendijo v tujini, bilo je jeseni leta 1986, potreboval ustrezne dokumente, sem bil uradniku prisiljen povedati, naj me s politiko, o kateri je začel govoriti, pusti lepo na miru. V tistih časih so bili do policije nekateri že močno žolčni, in ko je vztrajal, sem mu moral povedati nekako takole: Nikdar si ne bi mogel predstavljati, da bi bila v mojih romanih politika, nikdar ne bi mogel pisati o takih prascih, kot ste vi. Ukvarjam se z drugačnimi vprašanji človekovega bivanja ... Ne, nič se mi ni zgodilo.

Napisati roman o življenju v komunizmu torej ne bi imelo smisla?

Ne pišem o komunizmu, ko sem zapustil komunistično Madžarsko, sem vedel, da zapuščam Madžarsko, pridevnik sem zmeraj razumel le kot pridevnik, o Madžarski razmišljam kot o Madžarski, ne kot ujetnici Sovjetske zveze. Kaj vam lahko še rečem? Živim precej preprosto življenje.

Ne, oprostite, moram se popraviti, živim precej zapleteno življenje med preprostimi ljudmi. Z mojimi junaki je tako, da me njihov socialni položaj na primer niti ne zanima, bolj iščem bistvo kakega človeka. Morda sem prevečkrat bral Kafko. Grad sem v treh letih zagotovo prebral več kot desetkrat. To ima vpliv.

Pravijo, da ste mojster ekonomije dolgega stavka, prevajalec vaših del v angleščino omenja 'kot lava počasen pripovedni tok, široko črno reko besed'. Zakaj so dolgi stavki tako pomembni?

To je pač jezik, ki ga uporabljam. Nikdar nisem razmišljal o tem, kakšen in kateri slog bi mi bolj odgovarjal, od začetka mi je bilo jasno, da tako, kot pišem, pač moram pisati, knjigo za knjigo. Sčasoma mi je postalo vse bolj jasno, da je tako imenovani kratki stavek nekaj umetnega. Resda je za bralca ali poslušalca lahko lagoden, a ni mogoče reči, da je prava izbira. Saj nimam nič proti kratkemu stavku, le ne uporabljam ga.

Če hočem nekaj povedati – vam, bralcu – in hočem to storiti prepričljivo, res sugestivno, tega ne morem drugače kot z dolgim stavkom, ki je bolj naraven, veliko bliže življenju, govorjenemu jeziku, pripovedovanju, glasbi. Tu ne gre za slog. Si predstavljate, bilo bi zelo nenavadno, če bi glasba orkestra po osmih taktih obmolknila zaradi pavze in tako znova in znova.

Pravite, da z nobeno knjigo po izidu niste najbolj zadovoljni. Ste pesimist?

Ne, sploh ne. Do svojih knjig imam poseben odnos. V življenju sem hotel napisati le eno knjigo, nikdar nisem hotel postati pisatelj, družbeni položaj pisatelja se mi je od nekdaj zdel čuden, zmeraj sem hotel živeti bolj na robu družbe.

Žal se je po izi­du mojega prvega romana Satanov tango – ko sem nekoč prebral nekaj odlomkov iz njega – izkazalo, da to nikakor ni bilo tisto, kar sem hotel. Tako zagrenjen sem bil, da sem si rekel: Poskusiti moraš znova, morda boš naslednjič vsaj malo boljši. No, pa je potem prišla tretja knjiga, četrta, in tako naprej, zdaj jih bo več kot deset.

Vse manj sem zadovoljen s svojimi knjigami. Mislim, da ima človek – vi, jaz, kdorkoli – le en stavek v življenju. Vprašanje je, ali ga zmorete formulirati. Tako kot vsi drugi poskušam najti način, kako ta stavek izreči oziroma zapisati. Do danes tega še nisem odkril. Zato sem pisatelj. Biti pisatelj pomeni gibati se od enega fiaska do drugega.

Živeli ste v Mongoliji, na Kitajskem in Japonskem, te dežele so našle pot tudi v vaše romane. Kaj je tam drugače?

Konvencionalni odgovor bi bil, da nič, pravzaprav pa je drugače. Del sveta, ki ga obvladujeta kitajska in japonska kultura, je drugačen. Kot najstnik sem se naučil, da živim v kulturi, ki si postavlja nekatera osnovna vprašanja, o življenju in smrti, o peklu in nebesih, o Bogu in naravi, in ta kultura judovsko-krščanskega izvora daje nekatere odgovore. Na Vzhodu je drugače, odgovori na ista vprašanja so drugačni. Stik s starimi azijskimi kulturami mi je dal misliti, da svet ni le eden. To je moje edino upanje.