Tiskane izdaje
Umberto Eco je poznal medije. Obsedeno je bral dnevne časopise in pisal za italijansko revijo L'Espresso in dnevnik La Repubblica. Imel je torej neposredne izkušnje kot kolumnist in mediji so bili tema njegove znanstvene ter publicistične obravnave. V svoji zadnji knjigi, ki je izšla posthumno, pa se je z novinarstvom ukvarjal kot pisatelj.
Roman Nulta številka, ki v časopisnem novinarstvu pomeni poskusna številka pred izidom prave, se dogaja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Milanu, kjer se pripravljajo na izdajanje časopisa Jutri oziroma se zgolj pretvarjajo, da bodo časopis v resnici začeli izdajati. Predvidena je zgolj vrsta nultih številk, časopis pa naj se ne bi ukvarjal z dogodki minulega dne, pač pa v skladu s svojim imenom z dogodki oziroma bolj špekulacijami, ki naj bi se zgodile naslednji dan.
Sredstvo izsiljevanja
Lastnik časopisa je krajevni medijski mogotec, ki si je zamislil, da bi z objavami izsiljeval elitneže, ti pa bi ga v strahu pred škandaloznimi razkritji sprejeli medse. Skratka, lastnik želi časopis kot sredstvo za izsiljevanje in pritisk, da bi se sam prebil na vrh družbene lestvice. Medija sploh ne potrebuje na primer zato, ker bi mu šlo za resnico in pravico. Lastnik potrebuje časopis, poln laži in manipulacij.
Predvideno je, da ko bo cilj dosežen, časopis ugasnejo, redakcijo razpustijo, glavni urednik, ki tega dela sploh ni vešč, pa naj bi zatem objavil avtobiografsko knjigo o celotnem projektu – napisal naj bi mu jo njegov pomočnik – in tudi sam imel korist od tega.
Večplastnost
Roman je večplasten oziroma večpomenski, v njem se prepleta nekaj zgodb. Ena je o tem, kako celotna redakcija skoraj dva meseca vsak dan dela dvanajst nultih številk.
Druga je pripoved o izkušenem novinarju Braggadociu, ki poskuša na milanskih ulicah najti dokaze za lastno teorijo zarote, ki naj bi pokazali, da Mussolinija ob koncu vojne niso ustrelili partizani, ampak je s pomočjo zaveznikov in Katoliške cerkve pobegnil v Argentino in tam umrl v sedemdesetih letih. Vmes lahko sledimo ljubezenski zgodbi med mlado in ambiciozno novinarko ter starejšim kolegom iz redakcije.
Skozi zgodbo o urejanju časopisa Eco sporoča, kaj si misli o današnjih medijih – ti strežejo okusu in skromnemu intelektualnemu dometu bralstva, zato se izogibajo vsakršnim resnim temam, poudarek je na zvezdnikih, horoskopih in televizijskem programu.
In tak časopis se kajpak ne sme preveč ukvarjati s kulturo, saj njegovi bralci ne berejo knjig, ampak kvečjemu športne časopise. Če se tu in tam že piše o knjigah, naj se v obliki intervjujev, saj se o sami knjigi ne sme preveč govoriti, temveč je treba izpostaviti pisatelja ali pisateljico, in to nemara z njegovimi ali njenimi muhami in slabostmi vred.
Eco portretira člane redakcije, ki so med seboj zelo različni – od sumljivega novinarja, ki sodeluje s tajno službo, posebneža, kot je Braggadocio, občutljive in entuziastične novinarke Maie, ki bi rada pisala o resnih temah, a ji urednik naloži pisanje horoskopov. Lastnik medija napaberkuje zgubarje z obrobja medijsko-založniške industrije, takšne, za katere je to morda zadnja priložnost, da bi nekaj naredili s svojimi neuresničenimi ambicijami, anonimnimi in praznimi življenji.
Kriminalka
Roman se začne kot kriminalka. Pripovedovalec Colonna, član redakcije, trepeta v svojem stanovanju pred skrivnostnimi morilci, ki ga bodo prišli vsak čas pokončat, ker ve za veliko skrivnost, zatem pa se vračamo dva meseca nazaj in vidimo, kako se je Colonna znašel v tem nezavidljivem položaju, in to takoj, ko je začel delati pri tem čudnem časopisu. Elementi kriminalke se v knjigi tu in tam še pojavijo, Braggadocia na primer skrivnostno umorijo, Colonne pa se poloti paranoja, ker ve za pokojnikova senzacionalna razkritja.
Eco prikaže današnje novinarstvo, ki je v klinču tabloidizacije, komercializacije, streženja interesom lastnika ter širšim političnim in ekonomskim interesom. V takšnem novinarstvu je meja med resničnim in dozdevnim zelo tenka in pogosto zabrisana.
Za novinarstvo
Nulta številka je roman o propadanju enega od stebrov demokratične družbe pa tudi o berluskonizaciji družbe, ki je odjemalka tabloidnih vsebin. To ni zgodba proti novinarstvu, nasprotno, to je obžalovanje, ker postopoma izginja kot eden pomembnih sestavnih delov razsvetljene družbe.
Navajeni smo Ecovih debelih knjig, ta je veliko tanjša od vseh drugih in tudi drugačna. Zarote pa so tako rekoč neizogibni del njegovega pisanja. Zarota je že sam nastanek fiktivnega časopisa, pripoved o Mussolinijevi lažni smrti pa je še ena iz Ecove zakladnice domiselnih teorij zarote, ki jo je do skrajnosti razdelal v Foucaultovem nihalu.
Ta Ecov roman je mestoma zabaven, duhovit, posrečen je tudi ironični ton, vendar je napisan v nekako počasnem ritmu in tako se tudi bere – niti najmanj napeto.
Ecova slava temelji na njegovi erudiciji, ki je za nekatere bralce težavna, s katero pa v Nulti številki ni razsipaval, ni je pa niti malo. Njegov literarni sloves pa izhaja iz Imena rože iz leta 1980, ki ga njegovo poznejše pisanje ni preseglo. To velja tudi za Nulto številko, ki jo je v prevodu Vasje Bratina izdala Mladinska knjiga.
Analiza družbe
Vseeno je ta roman prijetno poletno branje, ki v vseh pogledih ustreza kakovostnim standardom, jih pa ne presega. A navsezadnje – literarnih presežkov je zelo zelo malo. Roman je tudi svojevrstna kriminalka o svetu, v katerem živimo, in četudi daje vtis parodije, je realističen, ker je ta svet neredko kot ena sama parodija. Zato ga je mogoče brati kot analizo današnje družbe.
In še enkrat: Umberto Eco (1932–2016) je v tem romanu spregovoril kot resnični poznavalec časopisov. Vsako jutro je prebral najmanj dva časopisa, pregledal pa jih je še precej več. V enem od intervjujev je dejal, da še vedno upošteva Heglovo idejo, da je branje časopisov jutranja molitev modernega človeka. Novinarji bi morali po njegovem prepričanju prispevati k preprečevanju vladavine laži in manipulacije, kar so počeli nekoč.
Rehabilitirati bi bilo treba kritično razmišljanje v novinarstvu ter razširiti njegov spekter tudi na internet, je dejal. Kot je znano, so novinarski standardi začeli padati s pojavom interneta, to pa je bilo v času, ko se dogaja Ecov roman.
