»Lepota je ljubezen, poljubljajoča grozo«

Ladislav Klíma: Prevod romana »češkega Nietzscheja«.

sre, 30.11.2016, 09:00

Življenje in delo češkega filozofa, pisatelja in dramatika Ladislava Klíme (1878–1928) bi lahko danes s časovno distanco opisali kot zgodbo neprestanega boja med ljubeznijo in grozo.

Avtor, ki si je v ustvarjanju in življenju ves čas prizadeval postati Absolutna volja oziroma Bog, je na eni strani z grozo in sovraštvom preziral vsakršne družbene norme in vrednote ter na drugi v svojem delu izkazoval ljubezen do svobodnega in ustvarjajočega posameznika.

Ta je predstavljal glasnika nove dobe v njegovi filozofiji radikalnega subjektivizma, ki jo je hotel prenesti tudi v praktično življenje. V želji po osebni svobodi ter kontroverznem življenju je Klíma pogosto bil označen za norca, kot tak pa družbeno nesprejemljiv do leta 1928, ko je umrl obubožan ter pozabljen.

Četudi danes velja za eno največjih imen češke filozofije in literature z začetka 20. stoletja, je bilo njegovo delo razen kroga redkih bralcev ter češkega literarnega podzemlja, katerima je bil vzor s svojimi idejami, po njegovi smrti dolgo ­zapostavljeno.

Zaradi tega Klíma med širšim bralstvom šele v zadnjih desetletjih doživlja ustrezno občudovanje, od letošnjega leta pa je s prevodom znamenitega Trpljenja kneza Sternenhocha dostopen tudi slovenskemu bralcu (Modrijan, prevod Urša Cvahte).

Eksperimentalno raziskovanje zavesti

Delo, ki nosi podnaslov groteskni romanet, bi lahko razumeli kot eksperimentalno raziskovanje zavesti ter apoteozo avtorjevega filozofskega in življenjskega nauka. S prvoosebnim pripovedovalcem v predgovoru »Iz zapuščine kneza Sternenhocha (…) smo dobili v roke del njegovega dnevnika« Klíma s časovne distance postavi pred nas najdeni rokopis, temu sledi kratka pripoved, ki bralca uvede v zgodbo.

V njej spoznamo naslovnega junaka, kneza Sternenhocha, ki se kljub hibam – pravi, da je »domala brez zob, brez las in brade, malo tudi škilim in šepam« – dojema kot lepotec, saj »tudi sonce ima svoje madeže«. Za ženo si izbere dekle nižjega rodu Helgo, ki jo opiše kot »truplo, premikajoče se s pomočjo nekakšnega mehanizma«.

Nanjo ga ne veže ljubezen, pač pa demoničnost. V njunem zakonu, ki je del vložene predzgodbe h knezovim zapiskom, sledimo demonični preobrazbi Helge v Demono na njeni poti »postati Bog«. V zakon prinese umore in nezvestobo, kar privede do preobrata – njenega izginotja in knezovega postopnega padca v norost.

Temu je v časovni retrospektivi enega leta posvečen osrednji, drugi del knjige, napisan v obliki izmišljenih dnevniških zapisov, v katerih Klíma učinkovito izmenjuje resničnost s knezovimi iluzijami in halucinacijami. V njih izvemo, da je knez zaprl ženo v ječo in jo tam domnevno pustil umreti, a ob tem ne dobimo odgovora, ali je Demona resnično mrtva.

Z njenim pojavljanjem v knezovih zdrsih iz resničnosti v sanje, ki se stopnjujejo v njegovo obsedenost in nenavadna dejanja, Klíma uporabi elemente groze in groteske, hkrati pa ves čas preizkuša bralca. Pot, ki jo avtor pelje do padca kneza v norost, se konča s pretrganim tokom misli in nas pri tem pusti brez dokončnih odgovorov.

Razjasnitev z nezanesljivim pripovedovalcem ter spreminjajočim se zgodbenim prostorom in časom prek rekonstrukcije dogodkov na podlagi predsmrtnih knezovih besed prinese šele tretji del knjige. Pri tem Klíma postavi pred bralca dvojno perspektivo – knezov odhod v smrt, ki ga zagreši prav ženino truplo, a hkrati njegov prehod iz območja smrti v blaženost in odrešenje.

Družbena satira

Prav mnoštvo pogledov in izrazita dualnost odlikujeta besedilo kot zelo kompleksno ter prerašča začetni okvir zgodbe o ljubezni in padcu v norost. Delo je namreč med drugim mogoče razumeti tudi kot družbeno satiro, saj je Klímova glavna os prek dekadenčne tematike in tradicije gotskega romana naperjena proti meščanski družbi, obenem pa ga je z vprašanji volje, svobode in posmrtnega življenja mogoče brati kot filozofski roman.

Klíma besedilo, polno perverzne erotike, groze, črnega humorja in absurda ter z nezanesljivim pripovedovalcem in kronotopom, že izgradi v duhu modernističnega romana. Če temu dodamo še izmenjevanje realnosti in sanj ter psihoanalizo, v njem uzremo tudi protonadrealistične elemente, ki roman iz leta 1928 še dodatno aktualizirajo.

Če v Goethejevem Wertherju, na katerega se Klíma medbesedilno naslanja z naslovom dela, uzremo nov tip romantičnega človeka 19. stoletja, v liku Demone vidimo kreativnega nadčloveka 20. stoletja. Ta s skepticizmom do družbene realnosti in morale, željo po svobodi in kreativnosti, kot tudi s prizadevanjem za absolutno voljo ter doseg večnosti, deluje brezčasno in še posebno dobrodošlo v našem stoletju.

Prijavi sovražni govor