Lev N. Tolstoj, iskalec resnice, uročen od smrti

Po letu, posvečenem 400-letnici Shakespearove smrti, bo letošnji program Cankarjevega doma zaznamoval še en velikan svetovne literature.

Objavljeno
10. januar 2017 16.52
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Nekaj naključnega in nehote pomenljivega je v tem, da sodi Lev Nikolajevič Tolstoj, pisec, ki je človeštvu zapustil nekaj najbolj cenjenih romanov vseh časov, med redke pisatelje, ki o Shakespearu, čigar 400-letnico smrti so v Cankarjevem domu s posebnim programom posvetili lani, ni imel dobrega mnenja. Kljub temu ali prav zaradi tega je njegovemu delu in ugledu namenil številne kritične zapise.

Pisanje slavnega dramatika je označil za trivialno in nepomembno, njegovo popularnost je imel za pogubno, njegovo osebo pa celo za nemoralno. A kakorkoli že, Tolstojevo mnenje o Shakespearu, ki se mu je pozneje v znamenitem in kontroverznem delu Zahodni kanon posvetil Harold Bloom, gotovo veliko več kot o velikem Bardu pove predvsem o Tolstoju samem.

Grof in potomec stare plemiške družine, rojen kot četrti od petih otrok 9. septembra 1828 na posestvu v Jasni Poljani, namreč velja za eno najkompleksnejših pisateljskih osebnosti v zgodovini literature. Za Gorkega, Tolstojevega mlajšega sodobnika, je bil celo »najzapletenejši človek 19. stoletja«.

A ta Tolstojeva »zapletenost« ni bila nekaj, kar bi odkrivali »šele« post festum. Tolstoj je bil namreč, kot bi temu rekli danes, prava medijska osebnost. O njem in njegovi družini so ves čas poročali ruski in svetovni časopisi, kar je njegova hčerka Aleksandra Lvovna opisala kot življenje pod steklenim pokrovom, ki je bil vsem na očeh.

Tolstoj je pisal dnevnik že vse od svoje mladosti, a pozneje je bila tudi njegova okolica polna posameznikov, ki so opisovali vsak njegov premik, beležili njegove besede in spremljali življenje njegove družine. A kljub temu, da je Tolstojevo življenje na podlagi njegovih dnevnikov, dnevnikov drugih, časopisnih člankov, poročil in reportaž, pisem, dokumentov in tako naprej morda eno najbolj dokumentiranih življenj kakega pisatelja, rojenega pred dvajsetim stoletjem – konec koncev to potrjuje tudi nepregledna množica biografij o Tolstoju –, pa velja, da je pisatelj obenem tudi ena najbolj mitologiziranih osebnosti tako ruske kot svetovne literature.

K temu je seveda veliko prispeval tudi Tolstoj, še zlasti po svojem duhovnem spreobrnjenju, v katerem se je, rečeno zelo poenostavljeno, odrekel ortodoksnemu pravoslavju in zahteval vrnitev k prvobitnemu krščanstvu, poudarjajoč še zlasti maksimo uboštva.

Takole neprizanesljivo o tem pravi, denimo, Bloom v omenjenem delu: »Če beremo njegove misli o religiji, srečamo strogega, včasih krutega moralista, ob katerem ne postanemo plemenitejši, razen če po Gandhijevem vzoru postavljate nenasilje nad vse druge vrednote. Tolstoj je imel s svojo ženo trinajst otrok, toda njegovi nazori o zakonu in družini so mučni, njegov odnos do človeške spolnosti pa že kar strašljivo sovražen do žensk«.

Seveda, poudarja Bloom, velja to le za Tolstoja, »kakršen se kaže v svojih digresijah, in ne za romanopisca, niti v poznem romanu Vstajenje ali poznejših kratkih romanih, kakršna sta Satan in razvpita Kreutzerjeva sonata«. Za Blooma je Tolstojev pripovedni dar tako »silen in neomahljiv, da njegove pridigarske digresije pripovedi ne skvarijo preveč niti ji ne dajo pečata tendenčnosti«. To pa so seveda samo lastnosti velike literature.

Prvo priznanje je Tolstoj, ki je starše izgubil v svojem ranem otroštvu, doživel že v drugi polovici svojih dvajsetih let, ko je med letoma 1852 in 1857 izdal avtobiografsko trilogijo Detinstvo, Deštvo, Mladost (pri nas tudi pod naslovi Otroška leta, Deška leta, Mladostna leta, Spomini na otroška leta, Spomini na mladost) ter Sevastopolske povesti (1855), v katere je vpletel svoje izkušnje vojaka v krimski vojni.

Že pred tem je Tolstoj kmalu opustil študij prava in orientalskih jezikov ter zapadel v hude dolgove. Po mnenju enega njegovih biografov, ki bo med gosti ljubljanskega festivala, posvečenega Tolstoju, Pavla Basinskega, avtorja tudi pri nas prevedenega dela Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, veljajo ta pisateljeva leta v kolektivnem spominu za izjemno burna, razbrzdana in dekadentna, polna kvartanja, popivanja in druženja s prostitutkami.

Vendar pa ima Basinski to trdoživo predstavo za mit, ki nima nič skupnega s resničnostjo. V pogovoru za Delo pred izdajo njegove biografije v slovenščino, je tako, denimo, dajal, da se ta mit pojavlja predvsem »po zaslugi Tolstojevih zgodnjih dnevnikov, v katerih se kesa teh grehov. Ampak če te dnevnike pozorno bereš, ti postane jasno, da je bil Tolstoj v mladosti predvsem moralno izjemno občutljiv. Prav zato je bolestno dojemal svojo izgubo nedolžnosti in padec v greh«.

In prav v tej občutljivosti je po mnenju Basinskega mogoče razumeti njegov radikalen duhovni probrat po letu 1878, ko se je med drugim odrekel statusu družbeno privilegiranega avtorja. K temu so gotovo pripomogle tudi vojne izkušnje in dve potovanji po Evropi konec petdesetih in v začetku šestdesetih let.

Svojo novo duhovno podstat, ki je časovno sledila njegovima do danes najodmevnejšima romanoma, obsežni epopeji Rusije v času Napoleonovih vojn Vojna in mir (1864–1869) ter kritični podobi meščanskega zakona, družine in družbe Ana Karenina (1873–1876), je skušal udejanjiti s preprostim kmečkim življenjem in delom ter oznanjanjem radikalnega pacifizma. Njegov nauk so poimenovali tolstojanstvo in je imelo že za časa njegovega življenja veliko privržencev.

Njegov zakon s Sofjo Andrejevno, s katero je preživel 48 let, ob njunih otrocih pa jih menda še ducat zapustil drugim ženskam, v velikem delu velja za enega najbolj nesrečnih zakonov v zgodovini literature. Basinki, ki je Sofji v svoji dokumentarni biografiji postavil pravcati literarni spomenik, je v omenjenem intervjuju takole spregovoril o njej: »Fenomen Sofje Andrejevne je presenetljiv! To je edina žena genija, ki je zmogla ob robu biografije ‘velikega Tolstoja’ napisati svojo lastno, izrazito usodo!

To se ni posrečilo ne Puškinovi ženi ne ženi Dostojevskega, ob vsem spoštovanju do teh žensk. Sofji Andrejevni pa se je posrečilo! Kako – ne vem. Ampak če govorimo o Tolstoju, se bomo te ženske zmeraj spomnili.« Ne le to: »Brez nje si Tolstoja ni mogoče zamisliti.«

Kot tako rekoč njegovo celotno življenje, je tudi njegove zadnje dni z zadržanim dihom spremljala vsa ruska javnost. V noči s 27. na 28. oktobra leta 1910 po julijanskem koledarju je namreč Tolstoj, star dvainosemdeset let, v spremstvu svojega osebnega zdravnika Makovickega na skrivaj pobegnil s posestva v Jasni Poljani.

Novica o »škandalu« je v hipu dosegla Rusijo in ves svet. Deset dni zatem, 7. novembra (ali 20. novembra po gregorijanskem koledarju), je za posledicami pljučnice umrl na zakotni železniški postaji Astapovo. Dva dni zatem so ga v skladu z njegovo željo pokopali v Jasni Poljani, brez cerkvenega kadila in petja ter slovesnih govorov.

Po mnenju Gorkega se je Tolstoj vse svoje življenje bal smrti, naravnost uročila ga je. Ni šlo za običajen strah pred umiranjem ali smrtjo, ampak za njegov izjemni vitalizem, ki mu je bila misel, da bi lahko prenehal obstajati, strašna in nedojemljiva.

Nič čudnega torej, da je bi tako rekoč do smrtne ure iskalec resnice. Še enkrat z besedami Basinskega: »Ko je umiral v Astapovu, je svoji hčerki Saši narekoval opredelitev Boga, ki mu je takrat prišla na misel: ‘Bog je neomejeno vse in človek je njegov omejeni del …’ Samo zamislite si: človek umira, pa še naprej išče formulo Boga!«