Tiskane izdaje
Ameriški založniki se na pol šalijo, da je poletno branje kot znamenita točka G, vsi govorijo o njej, a je nihče ni nikoli zares potrdil. Letos pa so jo vsaj za hip našli. Ko je založba Harper Collins pozimi sporočila, da bo po več kot petdesetih letih sredi julija izšel roman Pojdi, postavi stražarja (Go Set a Watchman) avtorice Nelle Harper Lee, so Američani dobili ne samo literarni dogodek poletja, pač pa morda celo desetletja.
Mlada pisateljica iz južnjaške Alabame Nelle Harper Lee je novembra 1956 v New Yorku od prijatelja Michaela Browna in njegove soproge, uspešne balerine Joy Williams, dobila sanjsko darilo, leto dni finančne podpore, da bo lahko pisala.
Nastal je rokopis Go Set a Watchman, ki je prišel v roke sloviti urednici Tay Hohoff pri založbi Lippincott. »V vsaki vrstici je sijala iskra prave pisateljice,« je urednica kasneje opisala svoj prvi vtis. Toda hkrati je po njenih besedah to bilo neobdelano besedilo, »bolj serija anekdot kot povsem donošen roman«.
Priznanje in strah
Rokopis je sprožil dolgotrajen proces, v katerem je vse bolj izoblikovano delo potovalo med urednico in negotovo pisateljsko začetnico. Včasih so listi papirja poleteli skozi okno in končali v snegu pod njim, dokler ni Tay Hohoff kar prek telefona potolažila obupane Nelle Harper Lee in jo prepričala, da jih je pobrala in posušila. Po treh letih sta bili obe zadovoljni in leta 1960 je izšel roman Ne ubijaj slavca. Bralci so bili navdušeni, kritiki prijazni, Nelle Harper Lee je leto kasneje dobila Pulitzerjevo nagrado za najboljši roman. In globok strah pred pisanjem, ki se ga ni več otresla.
Svoj zadnji intervju je dala leta 1964 in takrat dejala, da z Ne ubijaj slavca nikoli ni pričakovala uspeha. »Upala sem na hitro in milostno smrt v rokah kritikov, a na neki način sem si hkrati želela, da bo nekomu dovolj všeč za nekaj spodbude. Javne spodbude. Želela sem malo, a dobila vse. In nekako je bilo to enako strašljivo, kot bi bila hitra, milostna smrt, ki sem jo pričakovala,« je razkrila, preden je zdrsnila v molk.
Toda podobno kot pri J. D. Salingerju (avtorju kultnega dela Varuh v rži) je tančica skrivnostnosti le prilila olja na ogenj zanimanja javnosti. Od mladih nog je prijateljevala s še enim posebnežem ameriške literature, pisateljem Trumanom Capotejem (Zajtrk pri Tiffanyju, Hladnokrvno), ki mu je nekaj časa pomagala zbirati gradivo za roman Hladnokrvno. V ZDA je vrsto let vztrajno krožila zgodba, da naj bi bil Capote resnični avtor Ne ubijaj slavca, v zameno novejše literarne razprave ugibajo o njenem deležu v romanu Hladnokrvno.
Krušenje slovesa
Po njeni knjigi so nemudoma posneli istoimenski film, s katerim si je Gregory Peck prislužil oskarja za glavno vlogo. Zgodba govori o odraščanju šestletne Jean Louise Finch z vzdevkom Scout na rasističnem jugu Amerike v tridesetih letih. Njen oče Atticus je idealistični odvetnik, ki na sodišču zaman brani temnopoltega Toma Robinsona, po krivem obtoženega posilstva in pretepa belke. Roman je prišel v knjigarne ravno v pravem trenutku, John F. Kennedy je bil izvoljen za predsednika, gibanje za državljanske pravice pa je začelo spreminjati podobo ZDA.
Brezhiben liberalni humanizem Atticusa Fincha in obsodba rasizma v pravosodju sta zadela utrip časa, knjiga je postala obvezno čtivo severa in s precejšnjim odporom tudi juga države, ujetega v rasne predsodke in rasistično zakonodajo. Amerika je dobila novo Kočo strica Toma, roman iz 19. stoletja, ki je pomagal razpihati gibanje proti suženjstvu. Le da precej bolje napisano kot precejšnjega literarnega posmeha deležno delo Harriet Beecher Stowe.
Toda čas tudi knjigi Ne ubijaj slavca počasi kruši sloves velikega ameriškega romana. Že ob izidu je literarna sopotnica Nelle Harper Lee z ameriškega Juga Flannery O'Connor (v slovenskem prevodu imamo zbirko zgodb Težko je najti dobrega človeka) s skoraj surovo iskrenostjo dejala, da » je zanimivo, kako vsi ti kupci ne opazijo, da berejo otroško knjigo«. Ne le pogled na svet skozi oči otroka, pač pa na ravni otroške miselnosti. Nekateri kriki ji očitajo poenostavljeno podobo dobrega in zla, brez vmesnih odtenkov sivine resničnega življenja.
Večina Američanov se s knjigo, ki velja za najbolj vplivno literarno delo v ZDA po Svetem pismu, sreča ob koncu osnovne šole. Od tam najstniško navdušenje, s katerim potem še leta hranijo svoj pogled na Ne ubijaj slavca. Knjiga ni postala samo gorivo gibanja za državljanske pravice temnopoltih, ampak je Atticus Finch postal nekakšen vzor poštenosti med pravniki, ki so ga obravnavali skoraj kot resnično osebo. Mnogi ga navajajo kot vzrok, zakaj so se odločili za študij prava.
Literarna singularnost
Ni čudno, da je Amerika nestrpno čakala 14. julij, ko je prišel v knjigarne do takrat skrivnosten drugi roman Nelle Harper Lee Pojdi, postavi stražarja (naslov Go Set a Watchman je citat iz knjige preroka Izaije v Stari zavezi). Amazon je sporočil, da so dobili največ prednaročil po Harryju Potterju, knjigarne so bile odprte vso noč, da so bile kos navalu. Po uradnih podatkih založbe Harper Collins so prvi teden prodali 1,1 milijona papirnatih in elektronskih kopij.
»Izid Stražarja je to, čemur fiziki pravijo singularnost. Nikoli še ni bilo česa podobnega in nikoli več ne bo česa podobnega,« je opisal manijo Daniel Menaker, nekdanji urednik založbe Random House. Toda trajala je le prvi teden, drugi teden je prodaja padla na 220.000 izvodov, manj kot tretjino začetnega navdušenja. A se založbi Harper Collins, ki je menda natisnila več kot dva milijona izvodov, vseeno obeta milijonski dobiček.
Toda bralci so potolčeni. V knjigi se zdaj dvajsetletna Jean Louise »Scout« Finch iz New Yorka vrne v otroški Maycomb in razočarana ter osupla odkrije, da oče Atticus zagovarja rasno segregacijo. Idealističnega odvetnika je zamenjal praktični južnjaški politik, ki sprejema nenačelne kompromise in na sodišču brani temnopolte samo zato, da ne bi v Alabamo pridivjali severnjaški odvetniki s polnimi usti državljanskih svoboščin.
Kritiki le iz nekakšnega spoštovanja do Nelle Harper Lee niso povsem raztrgali besedila. »Precejšnja zmeda, zanimiv dokument, a precej slab roman, ne ravno grozna knjiga, a tudi ne ravno dobra, začetniški nered s smešno slabim pisanjem,« je nekaj odlomkov mnenj časopisnih literarnih ocenjevalcev. Po besedah Michiko Kakutani iz New York Timesa so študenti književnosti dobili izjemno priložnost za študijo, kako se zgodba, njeni liki in njihova motivacija razvijejo od osnutka do dokončnega dela.
Kajti Pojdi, postavi stražarja je nedvomno eden od zgodnjih rokopisov, če ne celo prvi, ki ga je Nelle Harper Lee ob skrbnem mentorstvu Tay Hohoff preoblikovala v Ne ubijaj slavca. V »novi« knjigi se dobesedno ponavljajo deli teksta, ki jih je mogoče najti v sloviti uspešnici. To je še poudarilo že mesece tleča sumničenja, da so ljudje okoli 89-letne Nelle Harper Lee izrabili njeno starost, čeprav je ta po objavi prve knjige leta ponavljala, da je »povedala vse, kar je hotela«, in prisegala, da ne bo objavila ničesar več.
Imperij stare dame
Nelle Harper Lee po manjši kapi od leta 2007 živi v domu za starostnike v rojstnem Monroevillu, resničnem vzoru za izmišljeni Maycomb. Skoraj ne sliši več in zelo slabo vidi. Dolgo je zanjo in za njene poslovne zadeve skrbela starejša sestra Alice Lee, ki pa je po letu 2011 tudi sama potrebovala oskrbo. Pravno pisarno, ki skrbi tudi za avtorske pravice Nelle Harper Lee, od takrat vodi partnerica v podjetju Tonja Carter. Ta je dva meseca po smrti Alice Lee (umrla je lani v 103. letu) nenadoma odkrila rokopis drugega romana.
Ko je prevzela skrb za sestri Lee, so se nenadoma začele tožbe, s katerimi naj bi avtorica ščitila avtorske pravice za Ne ubijaj slavca. Te so še vedno kovnica zlata, saj letno navržejo 3,2 milijona dolarjev. V Monroeville vsako leto pride 30.000 turistov iz vsega sveta, ki preiskujejo ulico za ulico in iščejo sledove Maycomba. Brez njih bi mestece tako kot številni drugi prašni kraji na jugu v času brez drugih delovnih mest zdrsnilo v revščino.
S Stražarjem bo Nelle Harper Lee znova zaslužila veliko denarja. Ker je knjiga del serije s slavcem, bo po pravilih literarnih avtorskih pravic še lažje zaščitila prihodke. Zdi se, da stara gospa iz soban doma za ostarele počasi, a metodično, oblikuje poslovni imperij, ki ga bo nekdo vodil tudi po njeni smrti. Le da je vse manj ljudi, ki jo še lahko obiskujejo. V domu obstaja seznam, koga lahko še spustijo k njej, odvetnica Tonja Carter, ki trdi, da je bila to želja Nelle Harper Lee, je ponavadi prisotna pri vseh obiskih.
Sumničenja je preverila komisija za nadzor vrednostnih papirjev v Alabami, ki se ukvarja s finančnimi prevarami. » Nimamo medicinske izobrazbe in ne preverjamo prištevnosti ljudi. Toda vedela je [ Nelle Harper Lee] , da bo izdala novo knjigo,« je dejal direktor komisije Joseph Borg. Njenih besed se ne spominja povsem natančno, a zvenele naj bi kot: » zakaj za vraga bi napisala knjigo, a je potem ne bi hotela objaviti «. Preiskavo so končali aprila.
