Literarni festival v Edinburgu: Kako dobro se Škoti pogovarjajo o knjigah?

Trije avgustovski tedni v srcu Edinburga in sredi največjih pisateljskih imen.

Objavljeno
01. september 2014 18.19
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

V Edinburgu se je končal največji literarni knjižni festival na svetu. Glede na število obiskovalcev, tudi najmlajših, se za prihodnost branja ni bati.

Festival se je tri tedne v avgustu, tako kot vsako leto, odvijal v parku Charlotte Square Gardens v srcu Edinburga. Program je bil intenziven, poln dinamičnih pogovorov, in za vsakega knjižnega molja absolutno navdušujoč.

Organizatorji so pod velik šotor postavili dobro založeno knjigarno, prav posebna in vedno polna je bila namenjena tudi otrokom.

Številni bralci

Prišlo je okoli osemsto pisateljev, pesnikov, znanstvenikov, filozofov, zgodovinarjev, ilustratorjev. Med njimi Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stiglitz, norveški pisatelj Karl Ove Knausgaård, literarni zvezdniki, kot so George R. R. Martin, J. K. Rowling, Martin Amis, Irvine Welsh, Gordon Brown, prvi škotski minister in prvi človek kampanje za samostojno Škotsko Alex Salmond ter mnogi drugi. Letošnja največja zvezda je bil japonski pisatelj Haruki Murakami.

Festival je izjemno dobro obiskan, skoraj vsi dogodki so razprodani, čeprav vstopnice niso najbolj poceni: od šest do dvanajst evrov. V sedemnajstih dneh je Charlotte Square Gardens obiskalo kar 225.000 ljudi, med njimi je bilo 13.000 šolarjev in dijakov. Gre za dogodek, ki intenzivno vzgaja mlade bralce, saj so slavni avtorji v času festivala nastopali tudi po šolah. Obiskali so jih več kot petdeset.

Zame je to popoln festival s popolnim žanrom – knjigo in pisateljem. Lepo se je bilo, čeprav le nekaj dni, v mongolski jurti, polni eksotičnih preprog, ki je bila rezervirana le za pisatelje, drenjati z velikimi literarnimi zvezdami.

Gost letošnjega festivala je bil tudi Miha Mazzini, ki je nastopil kar na treh dogodkih in s humorjem in lucidnostjo navdušil gledalce ter direktorja festivala Nicka Barleyja. Med drugim se je z bivšim prvim ministrom škotske Henryjem McLeishem pogovarjal o državah, ki so se odločile za neodvisnost. Na posebnem pogovoru je predstavil novo izdajo romana Drobtinice, ki je izšla pri škotski založbi Freight Books.

Od intime do politike

Ta literarni festival je nenavaden, hkrati je oblegan in izjemno mednaroden (pisatelji in drugi nastopajoči so prišli iz več kot petdesetih držav), a ima neko posebno intimo. S knjigo v roki si v eni od dveh prijetnih kavarn ali celo v parku, polnem ležalnikov, lahko popolnoma sam, čeprav so okoli tebe množice.

In kako dobro se znajo Angleži in Škoti pogovarjati o knjigah! To niso zatežena samoljubna paberkovanja brez repa in glave, voditelji diskusij so pripravljeni in pisatelji prav tako, občinstvo ima natančna, jasna in inteligentna vprašanja. Mnogo vprašanj.

Knjig ne delijo na visoko in nizko literaturo, temveč le na dobro in slabo. Na festivalu so predstavili kar nekaj knjig o zadregah sodobnega življenja. Najbolj mi je ostala v spominu povsem razprodana diskusija o knjigi Melisse Benn Kaj naj povemo našim hčerkam, na katero so prišle vse generacije žensk: mame s hčerami, babice z vnukinjami, sestre, sestrične, tete.

Diskusija se je vrtela okoli znanih tem, od sodobnih feminističnih vprašanj do vpliva sodobnih medijev na adolescentke ter seksa in laserskega odstranjevanja dlak, ki je med najstnicami zelo modno.

Medijski pokrovitelj festivala je bil časopis The Guardian, ki je festivalu »podaril« pravi cirkuški šotor, poln zrcal in z odlično založenim bifejem, v katerem so potekale predvsem politične debate. Tudi zato, ker se bodo 18. septembra Škoti lahko na referendumu odločali, ali si želijo lastno državo.

»Politične debate so vaje v demokraciji,« pravi direktor festivala, »še posebej v današnjem času, ko ne zaupamo več politikom.«

Kot je lepo dejal pokojni pesnik Edwin Morgan: »Knjiga je edini prostor, kjer lahko preučuješ nekaj čisto krhkega, ne da bi se ti bilo treba bati, da boš to razbil, ali pa spoznaš nekaj eksplozivnega, ne da bi se ti bilo treba bati, da ti bo eksplodiralo v obraz. Knjige so raj, še eden redkih, ki nam je ostal, kjer lahko človek hkrati doživi provokacijo in intimnost.«

Na festivalu ni bilo niti ene okrogle mize ali diskusije o koncu knjige ali o tem, da nihče več ne bere. Zakaj le?!