Tiskane izdaje
Zakaj v tehnično organizirani družbi spisati knjigo o ljubezni? Ko je vsak od nas pojmovan zgolj kot uporabnost in sposobnost za delovanje v sistemu? Hkrati pa v dobi, ko ljubezen med dvema osebama ni več pogojena z vsakdanjim bojem za preživetje oziroma prizadevanjem, da bi obdržali ali izboljšali svoje življenjske razmere, torej z razredom, družino, državo, cerkvijo, temveč je prizorišče skrajnega individualizma?
Tudi slovenskemu bralstvu zelo dobro poznan filozof Umberto Galimberti v zbirki esejev O ljubezni (2004, prevedel Matej Venier, Modrijan 2016) uvodoma zatrdi, da je ljubezen dandanašnji postala »edini prostor, v katerem se posameznik lahko resnično izrazi zunaj vlog, ki jih je prisiljen prevzemati«. Ljubezen naj bi torej postala nekakšna protiutež družbeni resničnosti, v kateri posameznik lahko izživi svojo svobodo do meja anarhije.
Italijanski avtor, sicer bolj znan po knjigah Grozljivi gost: nihilizem in mladi ter Miti našega časa stopnjuje romantično idejo ljubezni in jo pripelje do skrajnih robov: ljubezen, razrešena družbenih konvencij, zahteva lastno resničnost, v kateri bi vsakdo lahko udejanjil samega sebe v odnosu z drugim; v ospredju, seveda, ni drugi, temveč on sam.
Za moto knjige je Galimberti vzel citat iz Platonovega Simpozija: »In ti [ljudje], ki prebijejo skupaj drug z drugim vse življenje, ne bi mogli povedati, kaj pravzaprav hočejo dobiti drug od drugega.« Če torej pazljivo prisluhnemo lepim in na trenutke stiliziranim stavkom iz zbirke esejev O ljubezni, ki se zelo radi zatekajo tudi v polje literarnega, nas prešine, da avtor govori o neizrekljivem in da tudi v svojem filozofskem traktatu noče potegniti črte.
Ljubezen se po njegovem postavlja kot radikalno rušenje stabilnosti, torej vključno z redom, identiteto, lastnino. Pri tem kot Jaspersov učenec uporabi znamenito metaforo: stabilnost uravnava zakon dneva, ta pa ne ve ničesar o strasti do noči. Ljubezen, kot jo razume, potemtakem ni nekaj spokojnega, rahločutnega, udobnega, temveč pomeni poseganje v skrajno identiteto posameznikov.
Ne glede na to, kako daleč skuša iti Galimberti v razumevanju pojma ljubezni, in kljub filozofskim terminom, ki jih uporablja (»ljubezen je razlastitev subjektivnosti«, »je bit, ki preseže subjektovo identiteto«, itd.), je jasen, jedrnat, celo všečen.
Knjiga O ljubezni je strukturirana po poglavjih, v katerih avtor veže ljubezen na transcendenco, željo, denar in kasneje tudi na samoto, sprevrženost, spolnost itd. V šestem poglavju, naslovljenem Ljubezen in denar, se na primer dotakne »najstarejše obrti«.
Podatki, ki jih precej vehementno strese iz rokava, se nanašajo na italijansko družbeno realnost: »V Italiji se prostituira 50.000 oseb; polovica jih prihaja iz vzhodne Evrope in Afrike, 20.000 iz Južne Amerike in samo 5000 je Italijank.« Galimberti logično sklene – v razvitih državah, v katerih je spolnost svobodnejša, bi prostitucija že izginila, če je ne bi napajala svetovna lakota, ki spodbuja željo po priložnostnih ljubezenskih stikih.
Neosebna prvina
Nastane odnos »brez včeraj in brez jutri, odnos, ki ga soproge in zaročenke, ne da bi to priznale, svojim moškim mnogo raje odpustijo, kot bi jim bile pripravljene odpustiti resnično ljubezensko zgodbo«. S pomočjo paradoksa – spolnost je veliko manj nevarna, ko je ločena od čustev – pride Galimberti še do naslednjega zaključka; pod besedo »ljubezen« se skrivajo tudi posedovanje drugega, varna starost, ekonomska varnost, družbeni položaj itd.
Če torej z besedo »ljubezen« imenujemo stvari, ki imajo z ljubeznijo zelo malo opravka, je podobno z besedo »seks«: v kupljivih srečanjih naj bi ga doživeli, nam pravi Galimberti, vendar ima dogajanje več zveze z denarjem, močjo, nevrozami, ki jih neizogibno povzroča monogamna ureditev.
Toda ko se že zdi, da je avtor postavil prostitutko v pasivno vlogo, ji da na voljo dve strategiji, da zasvoji tistega, ki jo gleda zviška: prostitutke, ki se prodajajo po visoki tarifi, ima družba za »osebnosti« in ne le za »spol«. Višina vsote izravna zavrženost »osebnih« vrednot z najbolj brezosebnim kazalnikom, denarjem.
Druga možnost je, da prostitutka preobrne pomen vprašanja, s katerim se navadno začne blagovna izmenjava: »Koliko hočeš od mene za svoj denar, s katerim bi rad kupil vse, česar ti življenje ni moglo dati?« Galimberti piše tudi o neredkih moških, ki hočejo odrešiti prostitutko; za željo po »odrešitvi« pa se seveda skriva predstava o »lastnini«.
Očitno je, da Galimberti brska po ostalinah preteklosti, ki vznikajo tudi v današnjih »emancipiranih« družbah. Tako kot je »najstarejša obrt« simptom preteklih časov in hkrati lakmusov papir za starodavno moško hotenje – ženskam zatreti njihov jaz, samospoštovanje, upanje, voljo, domišljijo –, tako je tudi hlinjeno zapeljevanje, kot se pojavlja v današnji množični kulturi, odraz strahu pred žensko in njenim telesom.
V eseju Ljubezen in zapeljevanje Galimberti na primer spregovori o stereotipni eksotiki, ki odmika žensko telo v pravljični in eksotični svet, v katerem celo golota deluje le kot lep pojav, bežen in abstrakten zaradi oddaljenosti od običajnih človeških stvari. »Vendar nič ne odvzame erotičnemu utripu njegovega naravnega konca […] bolj kot erotična igra navideznega zapeljevanja,« je neizprosen Galimberti. Po njegovem smo v takšne vrste zapeljevanje zašli, ker se je telo osvobodilo temeljnih funkcij; ne služi več delu in razmnoževanju.
Nadzorovana
Galimberti na primer spregovori o telesni goloti, ki jo imajo za emancipirano in napredno, v resnici pa obstaja ločena od telesa; je nadomestek za gledališki spektakel prodajnega blaga. Če so ti hipni trenutki ponarejanja zavajajoči, se odpre vprašanje, kdaj je možno resnično zapeljevanje. Ko telo obdrži vso polivalentnost, nam pravi avtor eseja, ko se ne omeji na enoznačni pomen, ki je spolnost. Galimberti nam torej pokaže, da je »spolna osvoboditev« v množični kulturi le navidezna, če ne celo zaslepljujoča.
Precej očitno je torej, kakšna oblika ljubezenska odnosa je Galimbertiju blizu; junaška, vzvišena, kot jo je slavila romantična doba, vendar si kljub temu ne drzne dajati nasvetov. V poglavju Ljubezen in poistovetenje, naslanjajoč se na izjavo Hannah Arendt, zagovarja idejo spoštovanja različnosti. Če se dva, ki se znajdeta v razmerju, držita prave mere, ohranita tudi osebni prostor, ki ne zavrača samote. Galimberti se v esejih rad naveže na Nietzscheja: »Če namreč drži Nietzschejeva trditev, da je vsakdo neznosen samemu sebi, čemu na ljubo podvajati to trpljenje z vdorom v drugega?«
In še v eseju Ljubezen in posedovanje: »Kaj ni naša ljubezen do bližnjega – le sla po novi lastnini?« Zdi se, da je prikriti pomen krščanske ljubezni, kot pravi, zanj ključen, in končno postane celo razlog, čemu se je lotil pisanja esejev o ljubezni. Preden Galimberti spregovori o bistvenem, se loti še vezi med jezikom in ljubeznijo. Ne samo literatura, pač pa tudi ljubezen, mora izpovedati neizrekljivo.
Ljubezen namreč hoče izraziti presežno, nenavadno, pretresljivo. Skrajni in protislovni izrazi pa lahko zazvenijo le tako, da prelomijo jezikovna pravila. Šele ko se odprejo prostori svobode, ki jo potrebuje ljubezen, da se lahko rodi, govorimo o vseobsegajočem.
Galimberti je kljub temu pesimističen glede življenja v dvoje: »Morda za življenjem v dvoje ni ničesar in ta skrivajoči se nič vzbuja neskončno radovednost, zaradi katere […] iščemo ljubezen.« Tisto, kar pogosto pozabljamo, je, da je ljubezenski dogodek božji dar. Galimberti meni, da ljubezen ni stvar Jaza, temveč je določena z nezavednim. V zadnjem eseju na temo vezi med ljubeznijo in blaznostjo se avtorjev esej O ljubezni vrne k Platonu, ki po njegovem daje najgloblji poduk o ljubezenskih zadevah, kar jih premore Zahod.
Ljubezen ni nekaj, kar se dogaja med ljudmi, nam prišepetava italijanski filozof, temveč med človeškim in predčloveškim. Ljubezen naj bi bila dokaz, da so bogovi v nas. Galimberti se tu naveže še na Sokrata, ki v zvezi z ljubezenskimi zadevami govori o blaznosti oziroma o Erosu.
Ta ne pomeni telesnega užitka, temveč je mnogo več. Eros, kot ga je opisal Sokrat, ni toliko odnos z drugim, pač pa z drugo stranjo nas samih. Jaz se po Galimbertijevih besedah umakne, ob čemer se sprosti blaznost, ki pa trči ob ontološki meji – rojstvo in smrt, ki jima je ljubezen najbolj podobna.
