Ljubezenska oda pismenosti

 Madžarski sociolog in filozof Frank Furedi piše o zgodovini in moči branja.

tor, 28.11.2017, 12:00
Frank Furedi

 

Moč branja

 

Od Sokrata do Twitterja

 

UMco, Ljubljana 2017

 

prevod Sandi Kodrič

Branje, ta priljubljena dejavnost človekovega notranjega­ dialoga, je pri mislecih od nekdaj veljalo za tvegano početje,­ ki človeku in družbi lahko hkrati koristi in škodi. Tako je tudi v današnjem času novih tehnologij, ko pisana beseda izgublja pomen. A branje ne more izumreti, saj je že od starega veka ključno za človekov razvoj, je prepričan Frank Furedi.

Sociolog in filozof v knjigi Moč branja, ki je bila dve leti po prvi izdaji letos prevedena tudi v slovenščino, tega sicer ne zapiše eksplicitno, vendar branje vzame v bran z vso svojo – res široko – načitanostjo. Praviloma tega ne gre omenjati na začetku, a je v primeru, ko govorimo o knjigi in bralni kulturi, zelo pomembno. Njegova bibliografija h knjigi, ki razmeji zgodovino branja med Sokratom in twitterjem, obsega več kot petdeset strani citirane in omenjene literature. In tu sta še vsakemu resnemu iskalcu nepogrešljivo stvarno in imensko kazalo. Struktura Furedijeve knjige je pravzaprav očiten dokaz, da je po tisočletju, v katerem je pismenost »ušla« iz samostanov in se razlezla v najmanjše kapilare družbe, knjiga čedalje bolj tudi knjiga o knjigah.

Od teologije proti psihologiji

Čedalje več je knjig, v katerih avtorji pišejo o tistih, ki so jih prebrali ali bi jih hoteli prebrati, ali takšnih, ki jih ne bi nikoli prebrali. Knjiga je v zadnjih dvesto letih postala pomembna referenčna točka človekovega značaja, družbenega stanu in izobrazbe. Zasluženo, bi pristavil Frank Furedi, ki elegantno nakazuje, kako je branje po eni strani orodje človekove socializacije, po drugi pa ključno za oblikovanje lastnega jaza. Ta premik k lastnemu jazu ni tako samoumeven, kot se morda zdi na prvi pogled. Pogoj zanj je bilo tiho branje – ta bralna tehnika pa zahteva, da so besede ločene s presledki –, ker to namreč odločilno vpliva na razvoj samozavedanja in refleksije.

Presledek, to danes najpogostejše in vsakdanje ločilo, so verjetno izumili šele irski menihi, do takrat so bile besede povezane v za nas nepregledne vrste črk. In možno je, pravi Furedi, da so do takrat tekste brali le na glas. Sv. Avguštin je prvi opisal nekoga pri tihem branju, tehnika pa se je po evropskih samostanih razmahnila šele v 11. in 12. stoletju. Tiho branje je usodno premaknilo emocionalno energijo teološkega v polje psihološkega. Knjiga je odtlej bila sredstvo za vzpostavljanje samozavedanja in osebne rasti. Že Avguštin je v svoje pisanje uvedel osebnoizpovedni slog, ki je postal zelo popularen med peščico bralcev. Njegovo pot je nadaljevala italijanska renesansa, začenši s Petrarko, ki ugotavlja, da mora pesnik notranje oko usmeriti nase. Hkrati s tem načinom pisanja je postalo tudi branje tehnika, ki besedila ne jemlje več dobesedno, ampak ga aktivno obdeluje. Machiavelli je napisal svojega Vladarja na podlagi zapiskov, ki jih je napravil ob prebiranju drugih avtorjev.

Ena od posledic razmaha individualnega branja je zgodnja moderna senzibilnost jaza. Po Montaignovem mnenju branje in pisanje povzdigujeta poznavanje samega sebe in pomagata k zavedanju razlike med subjektom in objektom ter med notranjim in zunanjim svetom. Toda povzdigovanje individualnih sil s pomočjo branja nazadnje privede do politične krize, saj branje klasikov navaja bralce k republikanizmu in torej državljanski vojni, je ogorčen Hobbes.

Stanje se je za monarhiste in absolutiste še poslabšalo z izumom tiskarskega stroja. Izdajanje tiskanih gradiv je pospešila domneva, da obstajajo bralci, ki bodo znali razumeti racionalne argumente. Besedila so začela apelirati na anonimno bralno občinstvo in nastalo je nagovarjanje javnega mnenja. Tisk je združil bralce, ki se med seboj niso poznali, a jih je povezovala skupna reformna ideja. Hkrati so se pojavili prvi dvomi o tem, kar v 20. stoletju imenujemo medijski vpliv z nepredvidljivim učinkom na bralca. Najbolj odločno sovražna do tiska je bila katoliška cerkev, ki je tiskano knjigo označila za tihega heretika, opisuje zgodovinski razvoj dvojne vloge tiskane besede avtor. Ob tem opozori, da so panične reakcije, kakršne videvamo danes ob pojavu novih medijev, enake, kot so bile ob pojavu tiska.

Nadležna svoboda tiska

Spoznavanje samega sebe, ki omogoča refleksijo ob knjigi, zahteva umik od sveta, a ne več v samostansko celico, ampak v knjižnico. Podoba bralca, obkroženega s knjigami, je postala simbol neskončnih možnosti, bralec pa protiutež samovoljnemu monarhu. Zato je tudi David Hume najprej zagovarjal svobodo tiska, toda po nemirih v Londonu si je premislil in je svobodo tiska označil za nadlogo, s katero se je treba sprijazniti. Tako so tudi razsvetljenski modreci, ki so izumili sintakso »ljubezen do knjige«, delno pristali v paradoksu, ki je mučil že Sokrata. Ta je opozarjal, da zapisane ideje rade dobijo samostojno življenje s tem, ko »zapis pohajkuje po svetu«, in ocenil, da nastanejo težave, kadar se ljudje vprašanj, ki jih spodbudi neki zapis, lotijo v odsotnosti modreca.

Furedi kontinuirano popisuje, kako je beseda po eni strani s tem, ko so ljudje pripisovali rokopisom skoraj božanski status – od tod običaj priseganja na biblijo –, utrjevala moralne norme, po drugi strani pa jih je tudi ogrožala. Thomas Moore, ki je sprva pozdravljal prevajanje Biblije v nacionalne jezike, je kasneje ugotovil, da bo to »med navadnimi ljudmi vzbujalo pričkanje namesto pobožnosti«.

Prav tako je bilo branje ocenjeno kot tvegano za človekovo počutje. Že od Seneke so ponavljali, da lahko človek po branju nekaterih piscev postane omahljiv in zbegan. In ko se je tisk razmahnil v časopisje in literaturo, je postalo navdušeno branje patologizirano. Romantično leposlovje so v 19. in tudi še 20. stoletju označevali za moralni strup; medikalizacija strasti pa naplavi izraze, kot sta bralna manija in zasvojenost. Ob tem, ko avtor zanimivo in obsežno popisuje družbene poglede na knjigo skozi čas, hkrati pogosto opozarja, da je tudi današnja internetna zasvojenost v tej luči le nadaljevanje prastare družbene tendence stig­matiziranja domnevno škodljivega obnašanja.

V začetku 21. stoletja pa že zaznamo problem nebranja. Kar je bilo še včeraj zdravo početje, zdaj postane bolno. S tistim, ki ne zmore vzeti v roke knjige in brati, mora biti gotovo kaj narobe, pridigajo skrbniki morale. Resne študije so pokazale, da sta razmah alzheimerjeve bolezni in depresije posledica upadanja bralnih navad. Branje se danes predstavlja kot promotor zdravja, ker da izboljšuje umske sposobnosti in celo pomaga lajšati stres.

Postgutenbergovske bojazni

Krilatica 'povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si', ki je do včeraj vladala svetu bralne kulture, je utonila v poplavi novih tehnologij. Te oznanjajo konec Gutenbergove ere, v kateri je imela vsebina še veljavo. Branje ni več zvest odraz resnice, pač pa samo še ena izmed tehnik za dešifriranje sporočila oziroma za dostop do informacij.

Zahodna civilizacija, ki se naslanja na tradicijo mogočnih svetih knjig, je bila vedno sumničava do pisanja in branja. Strah pred njenim vplivom na posameznika je bil vedno druga plat navdušenja nad pismenostjo od Sokratovih časov naprej. Pisanje je še danes kontroverzen pojem, kar se kaže tudi v nekritičnem poveličevanju digitalne tehnologije in njenega subverzivnega potenciala za prevlado nad tiskanim besedilom.

Tehnofobi po drugi strani opozarjajo, da načitanost izginja zaradi privlačnosti interneta. Nova tehnologija je za ene odrešenik, za druge hudodelec, vsi pa ponavljajo staro mantro o tem, da je vsega preveč: izbire, informacij in sprememb. Zato si bralec ne more več vzeti časa za premislek in je pravzaprav v zadregi, o čem sploh še komunicirati. Ne le branje, tudi vsebina je zasenčena z novimi mediji, izgublja veljavo in branje ni več zvest odraz resnice.

Če branju odvzamemo potencial za iskanje resnice, postane banalno, se lahko strinjamo s Furedijem. Postane samo še dešifriranje besedila, le eden od dostopov do informacij, branje pa se izenači z upravljanjem informacij. Od tod je še korak do ugotovitve, da je več oblik pismenosti. Novinarji nenadoma nismo več vsevedneži, ki s piedestala pošiljamo besedila bralcem, ki jih pasivno sprejemajo. Zdaj bralci postanejo tvorci novic, saj, roko na srce, o marsičem vedo več od nas. Svet postane izenačen.

Te spremembe so tako revolucionarne kot sam izum pisave, vzklikne madžarski sociolog in spomni na Rolanda Barthesa, ki je že leta 1967 naznanil smrt avtorja v svetu, v katerem dekonstruirano besedilo nima trajnega pomena. Ta namreč postane arbitraren; z vsemi temi spremembami se zmanjša tisti potencial branja, ki je odločilen za razvoj specifičnega mišljenja. Izgubljanje vsebine in pomena besedila tako onemogočata bralca, ki se je doslej z Gutenbergom in tiskanjem knjig socializiral v zahodno družbo in kulturo.

Tu nekje, kjer se prava vprašanja postgutenbergovske ere šele začnejo, Frank Furedi zaokroži svojo povest o pisani besedi. Edini nasvet, ki ga lahko položi bralstvu na srce, je, da negujmo razsodnost, s katero bomo znova odkrili odlike branja. A kdor se je prebil do konca njegove ljubezenske ode pismenosti, vse to že ve.

Prijavi sovražni govor