Ljubezensko sporočilo mrtve ženske

Neznankino pismo Stefana Zweiga je novela o zvestobi ljubezni, ki ne upa na srečen konec.

sre, 23.08.2017, 16:00

Neznankino pismo Stefana Zweiga, ki je v prevodu nedavno izšlo pri založbi eBesede, velja za eno najbolj znanih in najlepših novel tega čislanega avtorja. Svetovno slavo je dosegla z adaptacijo za istoimensko hollywoodsko melodramo Maxa Ophülsa.

Zweigova novela se začne s prihodom slavnega neimenovanega pisatelja domov, v svoje dunajsko stanovanje, kjer ga čaka pismo. Odpre ga in začne brati dolgo izpoved njemu neznane ženske. Že takoj iz njenega pisanja razberemo nekaj ključnih informacij – ženska je vse življenje ljubila pisatelja, imela je celo nekaj erotičnih stikov z njim, a njen ljubimec je ni nikoli prepoznal. Piše mu v trenutku, ko ji je umrl sin, in edini razlog za prelivanje njenega življenje v pismo je to, da je tudi sama že umrla. Takole, natančneje, zapiše neznanka: »Če bom morala živeti naprej, bom raztrgala to pismo in še naprej molčala, kot sem molčala doslej. Če pa ga držiš v rokah, potlej veš, da ti o svojem življenju govori mrtva ženska, o življenju, ki je pripadalo tebi od prve do poslednje čuječne ure.«

Ženska, ki ostane do konca neimenovana (tudi njen nesojeni partner je poimenovan s črko R.), se torej oglaša po tem, ko je že odšla v smrt, ko ni več dosegljiva. Svojo ljubezen lahko izpove šele tedaj, ko ne more računati na odziv svojega ljubljenega, na srečen izid svojega hrepenenja. Prav iz nemožnosti črpa melodramatični sentiment.

Neprepoznana ženska

Drugo osišče neznankine zgodbe je vprašanje prepoznanja. Izvemo namreč, da je pisatelja ljubila od mladih nog. Kot deklica je živela v stanovanju poleg njegovega in od trenutka, ko se je vselil v skupno hišo, postal središče njenega življenja. Fasciniralo jo je vse v zvezi z njim. Še kot deklica je hitro zaznala, da je ta moški galanten, simpatičen, svobodnjaškega duha, da je obenem promiskuiteten, da uživa življenje z veliko žlico in obenem ne poskuša zadostiti družbenim pričakovanjem ali živeti skladno z napisanimi in nenapisanimi moralnimi ideali. Medtem ko ga ona občuduje od daleč, je on v bežnih srečanjih na stopnišču sicer prijazen, a je zares ne opazi.

Zgodba potrpežljive ljubezni

Ena večjih travm njene mladosti je, ko se mora z materjo preseliti v drugo mesto, kjer ta zaživi z novim soprogom. Komaj čaka, da odraste in se preseli nazaj na Dunaj, kjer si najde službo, potem pa začne zasledovati svojega ljubljenega moškega. Nekoč se tako srečata – ne da bi v njej prepoznal nekdanjo sosedo – in preživita skupaj nekaj strastnih noči, dokler on ne odide na pot. Obljubi ji, da ji bo ob vrnitvi pisal, a tega ne stori.

Posledica njune avanture je otrok, ki ga neznanka rodi v revščini in obupu, a vedoč, da je to otrok njenega ljubljenega, ga predano vzgaja. Ločitev od ljubljenega prebrodi prav s pomočjo sina, ki ga doživlja kot del svojega nesojenega partnerja. V tem obdobju se preživlja s pomočjo premožnih snubcev, da bi sinu omogočila dostojno življenje.

Deset let od zadnjega srečanja neznanka in pisatelj ponovno trčita skupaj v nekem lokalu. On je tudi tokrat ne prepozna in misli, da je prostitutka, ona pa se mu kljub temu spet preda.

Pismo, ki tvori velik del novele, piše leto za poslednjim srečanjem. Zaradi hude bolezni ji je umrl sin in sluti, da verjetno za isto boleznijo umira tudi sama. Namen njenega pisanja je končno razodeti svoja močna čustva do njega, obenem pa poskuša pri njem zbuditi spomin, mu omogočiti, da končno prepozna žensko, ki ga je predano in brez očitkov ali pričakovanj ljubila vse življenje. Pisatelju se ob branju začne svitati, kdo bi lahko bila neznanka, a se mu jasna podoba ne izriše. Novela se konča s stavkom: »Začutil je neko smrt in začutil je nesmrtno ljubezen: v njegovi duši se je nekaj premaknilo in razmišljal je o nevidni ženski, breztelesno in strastno, kot o neki daljni glasbi.«

V ospredju novele je torej ženska, ki vse stavi na ljubezen, o kateri nima pričakovanj. Njena ljubezen se napaja pri nemožnosti njene realizacije. V življenju svojega ljubljenega ostaja anonimna, neznana, in ta status ohrani še po smrti.

Neznankino pismo izstopa predvsem po slogovni odličnosti in pretanjenosti razumevanja romantične osebnosti. V slovenščino je novelo s prav takšno pretanjenostjo prevedla Ana Jasmina Oseban. Zgodba temelji na tekočosti in sublimnosti zapisanega čustvenega življenja neuslišane ženske.

K hollywoodski melodrami

Kljub neprevedljivosti takšne literarne izpiljenosti je Hollywood leta 1948 priskrbel eno največjih klasičnih melodram. V njej sta igrala Joan Fontaine in Louis Jourdan, režiral pa jo je Max Ophüls.

Film zvesto sledi Zweigovi literarni predlogi, seveda pa hollywoodska verzija tudi zaradi strahu pred cenzorji prinaša nekaj ključnih razlik. V filmu junaki dobijo imena: ona je Lisa, on Stefan (v noveli ne izvemo, kdo je ona niti kdo je on), njegov poklic v filmu ni pisateljski, pač pa je Stefan priznani pianist, ona se za razliko od novele poroči z Johannom, ki ga s Stefanom tudi prevara – to v filmu prinese nov konec. Johann namreč po njeni smrti glasbenika izzove na dvoboj. Če hoče na začetku filma Stefan zbežati pred izzivom, se, ko prebere neznankino pismo, odloči odzvati vabilu, pri čemer nam režiser namigne, da bo v dvoboju umrl.

Emancipacija ženske želje

Takšen konec, ko lahko junak večno ljubezen neznanke poplača samo z lastnim izničenjem, je treba razumeti skladno z zakonitostmi melodrame. V njenem središču so v Hollywoodu vselej ženske z močno strastjo do partnerja, ki je iz raznih razlogov nedosegljiv. Če je torej rdeča nit hollywoodskih melodram nemožnost realizacije ljubezni, je pri tem ključna etična drža ženske, ki do konca, celo do smrti, ostaja zvesta nemogoči ­ljubezni.

Ameriški filozof Stanley Cavell je hollywoodski melodrami posvetil knjigo Contesting Tears: The Melodrama of the Unknown Woman. V njej med drugim izpostavi model ženskosti, ki ga ta žanr predpostavi. V tem, da so v teh filmih ženske pripravljene zastaviti vse – vse svoje življenje, vso svojo bit – za moškega, ki ga ne morejo dobiti, prepozna obliko emancipacije. Čeprav je njena izbira nemogoča, čeprav njena ljubezen nikoli ne bo realizirana, vztraja pri svoji izbiri. Ne pusti se utiriti v družbene konvencije, je brezkompromisna glede svoje želje in tej podredi vse življenje. Cavell prepozna moč Hollywooda v tem, da je prav tej izolirani, asocialni poziciji ženske podelil mesto in ji dal priznanje.

Interpretacijo si zasluži tudi Stefanovo poslednje dejanje (kot naslikano v filmu), ko je prebral pismo in izvedel za Lisino žrtev. Sprejme namreč izziv in odide na dvoboj, v katerem bo zagotovo umrl. S to samomorilsko gesto Lisina etična drža tudi njega iztrga iz lahkotnega uživaštva in dvigne na etično raven. Če si izposodimo teorijo etičnega dejanja Jacquesa Lacana, bi lahko rekli, da s svojim dejanjem Stefan izpriča zvestobo Lisini (in posredno tudi svoji) želji. Etika, ki na koncu triumfira v filmu, ni poceni moralizem, ampak etika želje. V tem je nemara tudi sporočilo filma za danes, ko v poplavi poceni uživaštva izgubljamo občutek za moč prave strastne želje, vredne največjih žrtev.

Povezane novice

Strah in pogum nekoč in danes
18. februar ob 06:00
Mineva 75 let od smrti velikega evropskega pisatelja Stefana Zweiga, ki je leta 1942 z drugo soprogo Lotte Altmann naredil samomor.
Prijavi sovražni govor